158. člen ZDavP-2

Davčni organ je zavrnil ugovor tretjega na podlagi 158. člena ZDavP-2 in ga nato napotil na vložitev tožbe na podlagi tretjega odstavka 182. člena ZDavP-2. Izrek izpodbijanega sklepa tako nasprotuje samemu sebi, kar pomeni, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Tožnica je na podlagi določbe drugega odstavka 82. člena ZUP zahtevala vpogled v spis kot „tretja“ oseba, pri čemer je utemeljevala, da ima od tega pravno korist. Z davčnim zavezancem, na katerega se nanaša predmetni spis, katerega vpogled zahteva, je leta 1975 sklenila zakonsko zvezo ter v času trajanja zakonske zveze pridobila nepremičnino, v kateri tudi živi, na katero se nanaša sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Po presoji sodišča se tožnica utemeljeno sklicuje na drugi odstavek 51. člena tedaj veljavnega ZZZDR, ki je določal, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Posledično je tožnica izkazovala, da je solastnica nepremičnine, na katero se nanaša sklep o zavarovanju izpolnitve davčnega zavezanca. Zato ni mogoče pritrditi davčnemu organu, da s podanimi navedbami tožnica ni verjetno izkazala, da bi od pregledovanja dokumentov v davčni zadevi, na katero se nanaša njena zahteva za vpogled v spis, lahko imela pravno korist.

Davčni organ je zaključil, da tožnik s predloženo dokumentacijo ni izkazal za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Zato je davčni organ v delu (1/3) pustil rubež v veljavi in s tem vsebinsko tožnikov ugovor v tem delu zavrnil, ni pa napotil tožnika, da v določen roku začne pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe pred sodiščem splošne pristojnosti. Vložitev tožbe, o kateri sodišče odloča prednostno, namreč zadrži do zaključka odločitve sodišča prodajo spornih zarubljenih stvari in s tem tožniku omogoči, da dokaže zatrjevano pravico na predmetu izvršbe. Ker davčni organ tožnika ni napotil na vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe, je posledično tožnik v upravnem sporu utemeljeno napadel izpodbijani sklep tudi zaradi kršitev določb postopka in ugovarjal nedopustnost izvršbe.

Odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbenega ugovora zoper tretjo točko (in ne drugo točko) sklepa, je bila po ugotovitvi, da tožeča stranka ni ugovarjala obstoju terjatev, tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita. Tožbeni ugovori, enaki pritožbenim ugovorom, namreč pojasnjujejo, da so bile zarubljene terjatve že odstopljene v zavarovanje, torej v bistvu vsebinsko merijo na ugovore, ki jih tretjemu omogoča določba 158. člena ZDavP-2. Slednja določa, da kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Ugovor se lahko vloži do konca davčne izvršbe (prvi odstavek). Postopanje davčnega organa v zvezi z ugovorom tretjega zoper sklep o izvršbi ima po določbi drugega odstavka 158. člena ZDavP-2 za posledico zadržanje davčne izvršbe do odločitve o ugovoru. Če davčni organ oceni, da pravica osebe iz prejšnjega odstavka, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa iz četrtega odstavka tega člena pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. Če oseba ne p

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso razvidni konkretni razlogi za oceno finančnega organa, da tožnik niti kot verjetno ni dokazal lastninske pravice na predmetni stiskalnici, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Finančni organ se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj sklicuje na relevantne zakonske določbe, ne pojasni pa, zakaj in v čem ni upošteval razlogov tožeče stranke, ki jih je navajala v svojem ugovoru in tudi ne listin, na katere se tožeča stranka v ugovoru sklicuje

Davčni organ po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. ZDavP-2 torej ne omogoča odložitve oziroma zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke. Prav tako odložitev izvršitve davčne izvršbe na predlog stranke ni možna skladno s 154. členom ZDavP-2, po katerem davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas: - ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu s ZDavP-2, z zakonom o obdavčevanju ali drugim zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja; - do vročitve odločbe oziroma sklepa o pritožbi iz četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 oziroma do pravnomočnosti akta, izdanega v postopku iz tretjega odstavka 158. člena ZDavP-2, oziroma do odločitve o zadevi, če izpodbijanje akta iz 240. člena ZDavP-2 zadrži izvršbo.

Revizija se dopusti glede pravilnosti materialnopravne presoje pritožbenega sodišča glede obstoja odškodninske odgovornosti toženke za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti zarubljenega vozila v času rubeža.

Pravni interes je treba izkazati tudi za pravno sredstvo - če ta ne obstoji, pritožba ni dovoljena (primerjaj določbo četrtega odstavka 343. člena ZPP). Pravni interes pa je podan, če lahko pravdna stranka doseže boljši pravni položaj, kot ga je dosegla z izpodbijano sodno odločbo. Kasnejša odprava napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča pomeni prenehanje procesne predpostavke za vodenje pravde in posledično njeno nedovoljenost, s tem pa tudi izgubo pravnega interesa. Medsebojna povezanost ugotovitvenega zahtevka na nedopustnost davčne izvršbe in posledično na ustavitev izvršbe z razveljavitvijo izvršilnih dejanj ter dajatvenega zahtevka oziroma prejudicialnost prvega v razmerju do drugega sta v spornem primeru izgubili pomen upoštevaje tudi same revidentkine trditve, ponovljene v reviziji, iz katerih je mogoče evidentno zaključiti, da se je postopek s prodajo spornega premičnega premoženja realiziral in na ta način dejansko zaključil. Ostal ji je tako le še dajatveni – denarni zahtevek, ki je pridobil svojo samostojno entiteto. Zato ugotovitev o neizkazanem pravnem interesu za navedeni prvi del tožbe v spornem primeru ne omogoča enakega pravnega zaključka za daj

Iz tožbenih trditev izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva (za kar priloži sklep o davčni izvršbi), vendar pa hkrati tudi navaja, da dolžnik pri njej nima denarnih sredstev na računu, saj je bil transakcijski račun dolžnika pri tožeči stranki dne 9. 7. 2013 zaprt. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe, kot je opredeljen s sklepom o davčni izvršbi, torej na dolžnikovih denarnih sredstvih, ki jih ima na računih pri banki pravico, ki preprečuje izvršbo, temveč trdi, da dolžnik pri njej nima odprtega računa in zato tudi ne denarnih sredstev. Tožeča stranka s tožbenimi trditvami - četudi bi se izkazalo, da so resnične – ne more doseči pravne posledice, ki jo zahteva s tožbenima zahtevkoma.

Spor o (ne)dopustnosti izvršbe iz tretjega odstavka 158. člena ZDavP-2 ni upravna zadeva, ampak gre za spor iz civilnopravnega razmerja.

Tisti, ki izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Če davčni organ oceni, da pravica navedene osebe, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa pri sodišču vloži tožbo, da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. V konkretnem primeru iz sklepa niso razvidni razlogi za takšno oceno, saj se davčni organ v obrazložitvi zgolj sklicuje na zakonske določbe, ne pojasni pa, zakaj in v čem ni upošteval (kot verjetnih) ugovornih razlogov tožeče stranke in listin, na katere se tožeča stranka v ugovoru sklicuje. Tega tožena stranka tudi ni popravila na naroku, ki ga je razpisalo sodišče. Tožeča stranka ima tako prav, ko navaja, da pravilnosti narejene ocene in s tem vsebinske pravilnosti izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev pravil postopka.

Odgovornost države za ravnanje njenega organa je krivdna. Tudi v konkretni zadevi bi tožnik tako moral izkazati kršitve v smislu namerno oziroma zavestno napačnega ravnanja organa oziroma v smislu namerno ali zavestno napačne materialnopravne razlage predpisa. Tožniku tega ni uspelo.

Izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski davčni organ zavrnil pritožničin ugovor, ki ga je vložila kot tretja oseba zoper sklep o davčni izvršbi, ter napotil pritožnico, da vloži pri sodišču tožbo na ugotovitev lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe, ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Izpodbijani sklep tudi ni akt, ki se v upravnem sporu lahko izpodbija na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek davčne izvršbe ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Zato je treba tožbo v upravnem sporu zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija isti sklep, kot ga izpodbija pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (zaradi ugotovitve lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe), s čemer je zadržana izvršitev davčne izvršbe po izpodbijanem sklepu. Sodišče zato ugotavlja, da z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožeče stranke, saj bo šele po izdaje sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero bo to ugotovilo lastninske pravice na predmetu davčne izvršbe, odločeno ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 158. člena ZDavP-2. Zaradi navedenega je bilo treba tožbo zavreči.

Tožeča stranka s tožbo ne izpodbija upravnega akta, to je sklepa davčnega organa, temveč toži na ugotovitev lastninske pravice v skladu z napotkom iz sklepa. Ta temelji na določbah 158. člena ZDavP-2, ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanašajo na postopanje davčnega organa z ugovorom tretjega, da so zarubljene premičnine v njegovi lasti in ne v lasti davčnega dolžnika. Ker ZDavP-2 posebnih določb o pristojnosti sodišča za odločanje o tožbi na ugotovitev lastninske pravice ne vsebuje, veljajo splošna pravila o pristojnosti sodišč za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na ravidentu. Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

Tisti, ki zatrjuje, da so zarubljene premičnine v njegovi lasti, mora v skladu s 182. členom ZDavP-2 davčnemu organu predložiti dokaze o lastništvu oziroma drugi pravici na zarubljeni premičnini. Če davčni organ predloženega dokaza ne šteje za verodostojnega ali zadostnega, napoti osebo, ki je dokaz predložila, da v 8 dneh vloži pri sodišču tožbo zoper davčni organ na ugotovitev lastninske pravice ter o tem obvestiti davčni organ. Če navedena oseba ne predloži dokaza, da je v predpisanem roku vložila tožbo pred sodiščem, se postopek davčne izvršbe nadaljuje.