VDSS Sodba Psp 212/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2019 in priznanje stroškov postopka, zavrne.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2019 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Ob enem je toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da med dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju kriterijev za odpis dolga, ni mogoče upoštevati denarne socialne pomoči. Tako po Zakonu o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami, v nadaljevanju ZDavP-2), kot po 12. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) se med dohodke šteje tudi denarna socialna pomoč in ostali socialni transferji. Pri odločanju sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo prvega odstavka 30. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 14/2006 s spremembami, v nadaljevanju Pravil), po katerem so dohodki vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov po Zakonu o dohodnini (Ur. l. RS, št. 13/2011, uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju ZDoh-2) ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti in ne glede na to ali soo obdavčljivi ali ne. Kaj se šteje med dohodke po ZDoh-2 je določeno v 18. členu. Med drugim se kot dohodek štejejo tudi drugi dohodki. Med taksativno naštetimi prejemki, ki se po 19. členu ZDoh-2 ne štejejo med dohodke po ZDoh-2, pa ni denarne socialne pomoči niti varstvenega dodatka, pa čeprav se po 8. točki 20. člena ZDoh-2 od pomoči in prejemkov, ki jih država zagotavlja socialno ogroženim v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvo, ne plača dohodnina. Da denarna socialna pomoč tako predstavlja dohodek osebe, izhaja iz dejstva, da je izrecno navedena med prejemki, od katerih se ne plača dohodnina, pa tudi iz tretjega odstavka 15. člena ZDoh-2, ki določa, da se za dohodek po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Pri tem tožena stranka poudarja, da že sama Finančna uprava Republike Slovenije, ki primarno izvaja postopke odpisa dolga po 101. členu ZDavP-2, kot dohodek zavezanca in njegovih družinskih članov, vedno upošteva vse prejemke iz naslova socialnih transferjev, ki se v skladu z ZDoh-2 štejejo za dohodek, ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne, pod pogojem, da ne gre za dohodke, ki so prejeti z določenim namenom porabe, ki ni preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Denarna socialna pomoč pa je dohodek, ki je namenjen preživljanju, zato razloga za njegovo izključitev ni, pa čeprav je oproščen plačila dohodnine. Sodišče prve stopnje tudi napačno ugotavlja, da sodba Upravnega sodišča opr. št. II U 342/2011 z dne 19. 4. 2012 ni pravno relevantna. V citirani sodbi je jasno poudarjeno materialno pravno izhodišče sodišča, ki je denarno socialno pomoč štelo kot dohodek, ki pa se ne bi smel upoštevati iz razloga, ker ga je tožnik nehal prejemati pred vložitvijo vloge in hkrati ni začel prejemati drugih rednih mesečnih prihodkov. Vztraja, da ne sme biti pomembno, za katero vrsto dohodka gre, razen, če gre za dohodke, ki se po veljavni zakonodaji izrecno ne štejejo kot dohodki. Prav tako ni podlage za napotke sodišča, da bo upravni organ moral upoštevati pri tožniku ugotovljeno nezmožnost za organizirano pridobitno delo, ker ni izpolnjen pogoj iz 38. člena Pravilnika. Odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka je dovoljeno le v primerih, ko je davek zapadel v plačilo največ 3 mesece pred nastankom okoliščin iz prejšnjega odstavka tega člena. Tožnik ne izpolnjuje niti osnovnega pogoja za odpis dolga. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovi mesečni dohodki v višini varstvenega dodatka niso presegli osnovnega zneska minimalnega osebnega dohodka.

3V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da so skladno s 159. členom ZDavP-2 prejemki iz naslova denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, izvzeti iz izvršbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in na podlagi tretje alineje 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

6Predmet sodne presoje je odločba tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2019. S citirano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila tožnikov predlog za odpis dolga zaradi neupravičeno prejetih javnih sredstev. Ob upoštevanju tožnikovih prejetih dohodkov je ugotovila, da njegovi mesečni dohodki presegajo osnovni znesek minimalnega dohodka in ker ima zagotovljena sredstva za preživljanje, plačilo dolga ne bi ogrozilo njegovega preživljanja.

7V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje pogoje za odpis dolga. V zvezi s tem je bistveno vprašanje, kateri dohodki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja posameznika, izrecno ali se kot dohodek upošteva tudi denarna socialna pomoč.

8Pogoji za odpis dolga so določeni v sedmem odstavku 44. člena ZUPJS. Po tej določbi lahko izplačevalec pravice na predlog osebe po predhodnem mnenju CSD odloči, da se dolg deloma ali v celoti odpiše, vendar največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po predpisih, ki urejajo izvršbo in zavarovanje, izvzeti iz izvršbe. Vlogo za odpis ali delni odpis oseba vloži pri izplačevalcu pravice. Izplačevalec pravice lahko CSD zaprosi za mnenje o odpisu. Dolg se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam.

Odločanje o odpisu dolga je diskrecijsko, to je po prostem preudarku. Tožena stranka je pooblaščena, da lahko na predlog osebe po predhodnem mnenju CSD odloči, da se dolg deloma ali v celoti odpiše. Pri tem upošteva kriterije za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam.

9Ključni kriterij za odpis celotnega ali delnega dolga, je premoženjsko stanje dolžnika oziroma mesečni dohodki na družinskega člana. Glede na citirano določbo sedmega odstavka 44. člena ZUPJS je o odpisu dolga mogoče odločati ob upoštevanju ZDavP-2, ki odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka ter neizterljivost davka ureja v 101. členu. Po tej določbi ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do 2 let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Skladno z določbo četrtega odstavka 101. člena ZDavP-2 je podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila po tem členu določil minister, pristojen za finance v Pravilniku v členih od 29 - 39.

10Pravilnik je merila za odpis in delni odpis določil v 37. členu, v 38. členu pa odpis, delni odpis, odlog in obročno plačilo v izrednih primerih.

Tako je v prvem odstavku 37. člena Pravilnika določeno, da se zapadle obveznosti lahko delno odpiše, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu z 30. in 31. členom Pravilnika ne presegajo 1,5-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Obveznost pa se lahko odpiše v celoti, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu z 30. in 31. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (drugi odstavek 37. člena Pravilnika).

11V prvem odstavku 30. člena Pravilnika je izrecno določeno, da so dohodki vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov po ZDoh-2, ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti, in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne, zmanjšani za normirane ali dejanske stroške, priznane po ZDoh-2, ter za davek in obvezne prispevke za socialno varnost, obračunane od teh dohodkov. Glede na drugi odstavek 30. člena Pravilnika se med dohodke ne štejejo le dohodki, ki so prejeti z določenim namenom uporabe, ki ni preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Kaj se šteje med dohodke po ZDoh-2, je določeno v 18. členu, v katerem je določeno, da se med dohodke med drugim štejejo tudi drugi dohodki. Med izrecno določenimi prejemki, ki se po 19. členu ZDoh-2 ne šteje med dohodke, ni denarne socialne pomoči niti varstvenega dodatka, čeprav se po 8. točki 20. člena ZDoh-2 od pomoči in prejemkov, ki jih država zagotavlja socialno ogroženim v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvo, ne plača dohodnina. Pritožba pravilno poudarja, da denarna socialna pomoč predstavlja dohodek osebe, saj je izrecno navedena med prejemki, od katerih se ne plača dohodnina, pa tudi iz tretjega odstavka 15. člena ZDoh-2, ki določa, da se za dohodek po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet.

12Glede na citirano pravno podlago in vse navedeno, se kot dohodek zavezanca in njegovih družinskih članov, upoštevajo vsi prejemki iz naslova socialnih transferjev, ki se v skladu z ZDoh-2 in ZUPJS štejejo za dohodek, ne glede na to ali so obdavčljivi ali ne, pod pogojem, da ne gre za dohodke, ki so prejeti z določenim namenom porabe, ki ni preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Kot pravilno izpostavlja pritožba, je denarna socialna pomoč dohodek, ki je namenjen preživljanju. Zato ni nobenega razloga za njegovo izključitev oziroma ni nobenega razloga, da se denarna socialna pomoč ne bi upoštevala med dohodki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ne glede na to, da gre za dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine. Takšno stališče je pritožbeno sodišče glede vštevanja denarne socialne pomoči med dohodke tožnika v zvezi z uveljavljenim odpisom dolga sprejelo na podlagi jasnih določb posameznih zgoraj navedenih zakonov in pravilnika in ni štelo, da denarna socialna pomoč zaradi namena, zaradi katerega je posamezniku dodeljena, ni vštevna med dohodke, saj za to ni nobene pravne podlage niti razumnega razloga.

13Smiselno enako stališče je glede vštevanja denarne socialne pomoči med dohodke, že zavzelo Upravno sodišče v zadevi opr. št. II U 342/2011, le da je, ker je šlo za drugačen dejanski stan, štelo, da se ne sme upoštevati, ker je tožnik denarno socialno pomoč nehal prejemati pred vložitvijo vloge, drugače kot v konkretnem primeru, ko je tožnik denarno socialno pomoč prejemal na dan vložitve vloge in jo še vedno prejema. Zato je sodišče prve stopnje glede vštevanja denarne socialne pomoči v dohodek in zavzetim stališčem, napačno štelo, da citirana sodba Upravnega sodišča opr. št. II U 342/2011 z dne 19. 4. 2012 ni pravno relevantna.

14Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času vložitve vloge za odpis dolga (17. 2. 2016) na podlagi odločbe z dne 12. 1. 2016 upravičen do denarne socialne pomoči v višini 136,07 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 in za isto obdobje do varstvenega dodatka v višini 98,20 EUR. Do denarne socialne pomoči je bil upravičen skupaj s partnerico A.A., do varstvenega dodatka pa je bil upravičen samo tožnik, partnerica je prejemala 417,36 EUR nadomestila. Njun skupni mesečni dohodek je znašal 651,63 EUR. V času odločanja o odpisu dolga je tožnik na CSD sporočil spremembo, zato je center izdal novo odločbo št. ..., s katero je razveljavil odločbo z dne 12. 1. 2016 ter tožniku določil denarno socialno pomoč v višini 288,81 EUR mesečno, trajno od 1. 6. 2016 dalje in varstveni dodatek 181,95 EUR mesečno, trajno od 1. 6. 2016 dalje oziroma skupaj 470,76 EUR od 1. 6. 2016 dalje. A.A. pri odločanju ni bila več upoštevana. Tako je tožnikov mesečni dohodek od 1. 6. 2016 dalje znašal 470,76 EUR, ni pa imel drugih dohodkov in premoženja.

15Mesečni dohodki v višini 470,76 EUR so tako presegali osnovni znesek minimalnega dohodka, ki je v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2016 znašal 288,81 EUR, od 1. 8. 2016 do 31. 12. 2016 je znašal 292,56 EUR in od 1. 1. 2017 je znašal 297,33 EUR. Ker so se zneski usklajevali, je tudi tožnik dobival denarno socialno pomoč izplačano v takšnih višinah, s tem pa je imel zagotovljena sredstva za preživljanje v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma je z dohodki v višini 470,76 EUR presegal osnovni znesek minimalnega dohodka. To pa pomeni, da so mu sredstva, ki so potrebna za preživljanje v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka bila zagotovljena in zaradi plačila dolga ni bilo ogroženo njegovo preživljanje.

16Ob dejstvu, da se tako po določbah ZUPJS kot po določbah ZDoh-2 denarna socialna pomoč šteje kot dohodek, pri odločanju o odpisu dolga pa je temeljni kriterij s kakšnimi dohodki oziroma sredstvi razpolaga oseba, je tožena stranka pri odločanju pravilno upoštevala vse dohodke, ki jih je mesečno prejemal tožnik, vključno z denarno socialno pomočjo in glede na višino ugotovljenega dohodka pravilno zaključila, da tožnik presega osnovni znesek minimalnega dohodka in zaradi neizpolnjenega temeljnega kriterija za odpis dolga, tožnikovo zahtevo za odpis dolga z izpodbijano odločbo z dne 2. 12. 2019, ki je pravilna in zakonita, utemeljeno zavrnila.

17V tožnikovem primeru ni podlage za napotke sodišča, da bi tožena stranka pri ponovnem odločanju morala upoštevati, da je bila pri tožniku ugotovljena nezmožnost za organizirano pridobitno delo. Pravilnik v 29. členu sicer določa, da na zahtevo davčnega zavezanca davčni organ pri odločanju upošteva socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in družinskih članov. Tudi 38. člen pravilnika določa, da lahko v primerih naravnih in drugih nesreč, smrti davčnega zavezanca ali družinskih članov in invalidnosti, davčni organ ne glede na merila določena v 36. in 37. členu tega Pravilnika, odpiše ali delno odpiše davčno obveznost oziroma dovoli odlog plačila ali obročno plačevanje davčne obveznosti, če bi plačilo obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Vendar je hkrati izrecno določeno, da je odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka dovoljeno v primerih, ko je davek zapadel v plačilo največ 3 mesece pred nastankom okoliščin iz prejšnjega odstavka tega člena. Kot ugotavlja sodišče je bila pri tožniku s strani ZPIZ Slovenije še pred pričetkom prejemanja denarne socialne pomoči na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 7. 6. 2011 ugotovljena nezmožnost za organizirano pridobitno delo. Torej je zdravstveno stanje v smislu nezmožnosti za pridobitno delo bilo pri tožniku ugotovljeno že leta 2011, to je že pred zapadlostjo v plačilo spornega dolga, zaradi česar zahtevani pogoji iz naslova nezmožnosti za organizirano pridobitno delo, v tožnikovem primeru niso izpolnjeni.

18Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo kot je razvidno iz izreka. Ob enem je sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni z ničemer prispeval k razrešitvi sporne zadeve.