102. člen ZDavP-2

Ker je družbenikova pravica do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka omejena na zatrjevanje in dokazovanje, da dolžnik ni insolventen, družbenik s pritožbo ne more uveljavljati pritožbenega razloga nevročitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžniku. O odlogu ali obročnem plačilu se po ZDavP-2 odloča na podlagi vložene vloge davčnega zavezanca pri davčnem organu, o kateri se odloči z odločbo, na kar v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja predlagateljica stečajnega postopka z istočasno navedbo, da iz njenih knjigovodskih evidenc izhaja, da dolžnik v letu 2022 ni vložil nobene vloge za odlog oziroma obročno plačilo. Tako se izkaže, da glede na določbe ZDavP-2 pritožnik ne more uspeti s trditvami o z upnico dogovorjenem odlogu plačila davčnih obveznosti in ponujenim dokazom lastnega zaslišanja.

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi tožniku že določno pojasnilo, da z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje po 15. členu ZZVZZ nastopi obveznost plačila prispevkov. ZZVZZ glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjavo, vračilo preveč plačanih prispevkov, zamudnih obresti, odpisa zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja odkazuje na smiselno uporabo posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov (58. člen). Vendar toženi zavod več nima pooblastila za določitev meril in pogojev, pod katerimi se zavezancem prispevek lahko zmanjša ali odpiše, saj je bil z ZUJF-om, ki velja od 31. 5. 2012 dalje odpravljen prvi odstavek 60. člena ZZVZZ. Ker gre za obveznost plačila prispevkov za mesec september, oktober in november 2017, je protispisno pritožbeno zatrjevanje o nastanku obveznosti pred uveljavitvijo ZUJF-a. Gre za obveznosti iz obdobja, ko več ni zakonske podlage po kateri bi nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko odločal o odlogu, obročnem plačilu ali odpisu neplačanih prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Dolgovane obveznosti, katerih odpis predlaga tožeča stranka, imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zakon pa za te vrste davčne obveznosti odpisa ne dopušča. Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen, v obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.

Po začetku postopka zaradi insolventnosti ni mogoče voditi postopkov odpisa, delnega odpisa, obročnega plačila, odloženega plačila davka in obročnega plačevanja davka iz 101. ,102., in 103. člena ZDavP-2 za obveznosti, na katere v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopek zaradi insolvetnosti in prisilno prenehanje, učinkuje postopek zaradi insolventnosti.

Po določbi 102. člena ZDoh-2, se za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital. Čas odsvojitve kapitala je po navedenem določen glede na pravni temelj njegove odsvojitve. Ko gre za pogodbeni prenos (odsvojitev) kapitala, je čas odsvojitve po določbah ZDoh-2 vezan izključno na datum sklenitve pogodbe. ZDoh-2 časa odtujitve kapitala ne veže na čas uveljavitve pogodbe.

Davčni organ dovoli odlog plačila davka, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni organ ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda, ki bi jo s tem lahko preprečili. Vse navedeno mora komulativno izkzatai davčni zavezanec.

Sodišče dolžniku ne more in ne sme dovoliti obročnega plačila dolga. O takem predlogu bi lahko odločal le upnik, vendar pa mu dolžnik česa takega nikoli ni predlagal. Že iz upnikovega odgovora na ugovor dolžnika pa je razvidno, da odlog in obročno plačilo ni mogoče za pretežni del dolžnikove obveznosti do upnika. Predlagatelj postopka osebnega stečaja – država – v okviru ustavne pravice državljanov do socialne varnosti ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje, kot je določeno že v 50. členu Ustave RS, sredstva za uresničevanje svojih nalog pa med drugim pridobiva tudi z davki in drugimi obveznimi dajatvami (146. člen Ustave RS). Ko torej upnik uveljavlja terjatve iz naslova davkov in prispevkov, s tem skrbi za delovanje sistema socialne varnosti in tudi za možnost uresničevanja drugih nalog, ki mu jih nalaga že Ustava RS, pa tudi zakonski in podzakonski predpisi.

Ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da bi odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode (torej obstoj drugega kumulativno določenega pogoja iz 102. člena ZDavP-2), pravilen zaključek, da tudi v primeru, če bi pri tožniku obstojal pogoj trajnejše nelikvidnosti, je že navedeni razlog sam po sebi (neizkazanost drugega kumulativno določenega pogoja) zadosten za pravilnost izpodbijane odločitve.

Stališče pritožnika, da je za odločanje o vloženem predlogu pristojna Finančna uprava RS, je zmotno. Ta upravni organ namreč vodi zgolj postopek davčne izvršbe za predlagatelja, to je sodišče oziroma državo in zato po določilu 110. člena ZDavP-2 ni pristojen za odločanje o oprostitvi, odlogu, obročnem odplačevanju ali odpisu dolga.

Dokazil, ki jih je predložila tožeča stranka (projekcija poslovanja za obdobje petih let, reprogramiranje poslovnih obveznosti ter konsolidacija glede nabavnih virov), ni mogoče šteti za zadostne za zaključek, da bi odlog oz. obročno plačilo omogočilo preprečiti hujšo gospodarsko škodo. Zgolj na podlagi same projekcije poslovanja, brez konkretnih dogovorov kako se bodo obveznosti z dobavitelji poravnavale in brez konkretnega ovrednotenja učinkov le-teh, ki se bodo pokazali v kasnejših obdobjih, tožeča stranka ni izkazala, da bo razpolagala z zadostnimi sredstvi tako za poplačilo predmetnega dolga kot tudi za izpolnjevanje tekočih davčnih obveznosti.

Ugotovljena trajnejša nelikvidnost po presoji sodišča pomeni, da je izpolnjen pogoj za začetek enega od insolvenčnih postopkov, kar posledično pomeni tudi, da pogoj za ugodno rešitev vloge na podlagi prvega odstavka 41. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem posotpku ni izpolnjen.

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v ZDavP-2 ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več.

Iz določb ZPIZ-1 izhaja, da se postopki za odpis, delni odpis, odlog in obročno odplačevanje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so bili začeti na podlagi določb 228. člena ZPIZ-1, dokončajo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Vendar pa za tak primer v predmetni zadevi ne gre. Ker gre za odločanje o tožničini vlogi z dne 30. 10. 2015, dani v času sedaj veljavnega zakona, izpodbijana odločitev temelji pravilno na določbah tega zakona, to je ZPIZ-2.

V obravnavani zadevi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, izpodbijani upravni akt pa je tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti. Niti iz sklepa o zavrženju niti iz odločbe o zavrnitvi tožnikove zahteve ni razvidna višina davčnega dolga iz različnih naslovov, ki bi bili podprti z dokazili v upravnih spisih, iz katerih bi lahko sodišče preizkusilo pravilnost odločitve finančnega organa po posameznih vrstah prispevkov. Zgolj navajanje pravne podlage brez ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more biti predmet posamičnega upravnega akta, katerega pravilnost se preizkuša v tem upravnem sporu.

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ.

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več. V obeh odločbah se pravilno ugotavlja tudi, da tožniku ni mogoče odobriti odloga in obročnega plačevanja akontacije dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZDavP-2.

Dne 31. 5. 2012 je stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. 10. člen ZUJF-a je razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni. V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo davčni organ pravilno pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 0,5% celotnega tožnikovega dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku.

Ker 154. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas, ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka, tožnik pa tega pogoja ne izpolnjuje, je davčni organ prošnjo za začasno ustavitev davčne izvršbe zavrgel. Obenem pa tudi niso izpolnjeni pogoji za odložitev izvršbe po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ uradoma do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

V konkretnem primeru je bilo po ugotovitvah pristojnih davčnih organov prve in druge stopnje o enaki zahtevi tožeče stranke za obročno plačilo davčnega dolga že odločeno s sklepom in odločbo z dne 27. 11. 2014. Tej dejanski ugotovitvi tožeča stranka ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo. (Ponovno) navaja in zatrjuje samo, da pogoje za obročno plačilo naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za obročno plačevanje davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva.

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo teh prispevkov za leto 2014, utemeljeno zavrgel. Ni podlage za ugoditev vlogi v preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov davčne izvršbe in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je že glede na višino tega (preostalega) dolga, ki znaša 72,68 EUR, davčni organ pravilno presodil, da grožnja hujše gospodarske škode, ki bi lahko nastala tožeči stranki iz tega naslova, ni izkazana, zato pogoji za odobritev odloga oziroma obročnega plačila davčnega dolga niso podani.