119. člen ZDoh-2

V davčno osnovo gre le regres za letni dopust, ki presega 100 % povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji. Nižji znesek od 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji se tako v davčno osnovo ne upošteva in od tega zneska se tudi ne odmeri dohodnina. Ker ne gre za obdavčljiv dohodek, ga tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do državne štipendije, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje ter štelo, da je brez pravne podlage stališče tožene stranke, da je regres obdavčljiv dohodek in v celoti všteven pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v dveh drugih identičnih zadevah Psp 169/2022 in Psp 97/2022.

Regres, ki ga je upoštevala tožena stranka v višini 756,65 EUR je nižji od povprečne plače v Republiki Sloveniji in se tako ne všteva v davčno osnovo, kar pomeni, da ne gre za obdavčljiv dohodek, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo že v drugi zadevi (Psp 97/2022). Čeprav ZDoh-2 v 37. členu določa, da je regres za letni dopust dohodek iz delovnega razmerja, se ta denarni prejemek v skladu s 13. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji ne všteva v davčno osnovo. Ker ne gre za obdavčljiv dohodek, ga tako tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do državne štipendije.

V odločbi mora biti izračun povprečenja natančno pojasnjeno in obrazloženo, na kak način je davčni organ izračunal povprečno individualno stopnjo za točno konkretnega zavezanca, saj držijo navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka navedla določbe in tudi posamezne zneske, od katerih je izračunavala stopnjo dohodnine, ni pa pojasnila na kak način je prišla do izračuna individualne davčne stopnje za zavezanca točno v odstotku 26,20521.

Ko gre za obdavčitev tožnice kot fizične osebe je za odločitev ključno dejansko vračilo prejetih sredstev, ki ga je mogoče dokazovati tudi z listinami, ki ne štejejo za verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS. Ugotovitev, da vračilo ni bilo opravljeno na TRR družbe in da družba izplačevalka obravnavanih poslovnih dogodkov ni izkazovala v svojih poslovnih knjigah pa predstavljajo je le enega od dokazov, ki se upoštevajo pri presoji dokazanosti zatrjevanega vračila. To pa pomeni, da dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, tudi na drugi stopnji ni bilo ugotovljeno popolno. Nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa predstavlja razlog za odpravo odločbe.

Odločba organa druge stopnje, izdana po nadzorstveni pravici, je dokončna, njeno učinkovanje pa ni bilo odloženo, zato tožba v upravnem sporu, ki praviloma na izvršljivost upravnih odločb ne vpliva, tudi v konkretnem primeru ne učinkuje.

V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 120. člena ZDoh-2, ki določa institut povprečenja dohodka, glede na to, da ta kot zakonski dejanski stan izrecno določa prejetje dohodka iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, ko se dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove, ki vključuje tudi dohodek iz preteklih let. Tožničini dohodki pa niso bili pridobljeni na podlagi sodne odločbe, temveč na podlagi izvensodne poravnave, ki v pravnih posledicah ni povsem enaka sodni odločbi. Po svoji pravni naravi je namreč to pogodba, z vsemi pravnimi posledicami, ki izhajajo iz tega. Izvensodna poravnava tudi nima učinka pravnomočne sodne odločbe in ni izvršilni naslov.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi davčnega organa, da je s pogodbo dogovorjena odmena (nadomestilo) za služnost. Dejstvo, da sta jo stranki poimenovali „odškodnina“, na obdavčitev ne more imeti vpliva. Vendar pa sodišče uradoma ugotavlja, da davčni organ pri odmeri dohodnine tožnikoma neobrazloženo ni upošteval tretjega odstavka 120. člena ZDoh-2, po katerem se, ne glede na drugi odstavek 119. člena tega zakona, zavezancu, ki je prejel dohodek iz oddajanja premoženja v najem iz 75. člena tega zakona kot nadomestilo za služnost, ki se izplača za več let (večletni dohodek), dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove - ki vključuje tudi večletni dohodek - po posebej izračunani povprečni stopnji.

V 120. členu ZDoh-2 je določena izjema od splošnega pravila po 119. členu istega zakona, ki se nanaša le na prejemke iz delovnega razmerja, izplačane na podlagi sodne odločbe. Dohodki iz delovnega razmerja, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, se tako v celoti vštejejo v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel in se obdavčijo po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov.