109. člen ZDoh-2

Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni. V Sloveniji priznani davek je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve iz mednarodne konvencnije, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine. Glede na v ZDoh-2 uveljavljeno načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije ter upoštevaje metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčenja je treba tudi čezmejnim delovnim migrantom v tujini dejansko plačani dokončni davek v celoti (in ne le fiktivno v priznanem deležu od celote vseh dohodkov) odšteti od dohodnine, odmerjene na letni ravni - tako kot se slovenskim reziden

Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni. V Sloveniji priznani davek pa je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.

S Sporazumom se je toženka zavezala plačati morebitno razliko v dohodnini v Sloveniji za izplačane dohodke v E., ki se nanašajo na obdobje tožnikove napotitve. Toženka je plačilo te razlike v dohodnini izvršila s plačilom 99.917,72 EUR, ki je predstavljalo plačilo razlike davka po odmernih odločbah FURS za leti 2015 in 2016, torej za leti, ki se nanašata na obdobje tožnikove napotitve v tujino. Tožnik v letu 2017 s strani E. ni prejel izplačil dohodkov, ki bi se nanašala na obdobje napotitve v tujino, zato razlika davka v višini 19.951,27 EUR po informativnem izračunu dohodnine za leto 2017 ne predstavlja razlike v dohodnini v Sloveniji za izplačane dohodke v E. in zato tudi ne obveznosti toženke iz citiranega določila Sporazuma.

Za uporabo povprečenja po 120. členu ZDoh-2 morata biti izpolnjena dva pogoja: da davčni zavezanec prejme dohodek iz delovnega razmerja za preteklo leto ali več preteklih let in da ta dohodek prejme na podlagi sodne odločbe.

V davčno osnovo gre le regres za letni dopust, ki presega 100 % povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji. Nižji znesek od 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji se tako v davčno osnovo ne upošteva in od tega zneska se tudi ne odmeri dohodnina. Ker ne gre za obdavčljiv dohodek, ga tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do državne štipendije, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje ter štelo, da je brez pravne podlage stališče tožene stranke, da je regres obdavčljiv dohodek in v celoti všteven pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v dveh drugih identičnih zadevah Psp 169/2022 in Psp 97/2022.

Regres, ki ga je upoštevala tožena stranka v višini 756,65 EUR je nižji od povprečne plače v Republiki Sloveniji in se tako ne všteva v davčno osnovo, kar pomeni, da ne gre za obdavčljiv dohodek, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo že v drugi zadevi (Psp 97/2022). Čeprav ZDoh-2 v 37. členu določa, da je regres za letni dopust dohodek iz delovnega razmerja, se ta denarni prejemek v skladu s 13. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji ne všteva v davčno osnovo. Ker ne gre za obdavčljiv dohodek, ga tako tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do državne štipendije.

V skladu s 1. točko 1. odstavka 12. člena ZUPJS se med dohodke in prejemke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, štejejo obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Pri regresu za letni dopust v višini 971,12 EUR zagotovo ne gre za obdavčljiv dohodek, ki ne bi bil oproščen plačila dohodnine. Čeprav ZDoh-2 v 37. členu določa, da je regres za letni dopust dohodek iz delovnega razmerja, se ta denarni prejemek v skladu s 13. točko 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji ne všteva v davčno osnovo. Regres za letni dopust do višine 100 % povprečne mesečne plače v RS ali vsebinsko primerljiv denarni prejemek iz tujine ni obdavčljiv dohodek, in ga zato ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do otroškega dodatka.

V odločbi mora biti izračun povprečenja natančno pojasnjeno in obrazloženo, na kak način je davčni organ izračunal povprečno individualno stopnjo za točno konkretnega zavezanca, saj držijo navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka navedla določbe in tudi posamezne zneske, od katerih je izračunavala stopnjo dohodnine, ni pa pojasnila na kak način je prišla do izračuna individualne davčne stopnje za zavezanca točno v odstotku 26,20521.

Tožnik ni izpolnil trditvenega bremena glede drugega pogoja iz 112. člena ZDoh-2, saj ni podal navedb o tem, da bi mu bila pravica do tuje nege in pomoči priznana z ustrezno odločbo, niti v tej zvezi ni podal nobenih dokaznih predlogov. Vse tožnikove navedbe se tičejo le trditev o sami invalidnosti, kar pa za priznanje predmete olajšave, tudi ob dokazani 100% invalidnosti, ne zadostuje.

Določbe od 20. do 34. člena ZDoh-2 urejajo prejemke, ki so oproščeni plačila dohodnine, vendar pa med njimi ni mogoče najti družinske pokojnine. Zato je le-ta brez dvoma dohodek zavezanca, ki je predmet obdavčitve. Družinska pokojnina se sicer, glede na pogoje, pod katerimi se pridobi ta pravica, v veliki meri približuje vlogi, ki jo ima preživnina, vendar kljub temu ni preživnina, kakor le-to opredeli ustrezni področni zakon.

Glede na pogoje, pod katerimi se pridobi pravica do družinske pokojnine, se sicer družinska pokojnina v veliki meri približuje vlogi, ki jo ima preživnina, vendar obenem ni preživnina, kakor jo opredeli ustrezni področni zakon. Čim pa je ni mogoče uvrstiti med zakonsko določeno izjemo od plačila dohodnine, po mnenju sodišča ni podlage za drugačno odločitev, kot jo je v konkretnem primeru sprejela tožena stranka.

Dohodki iz kapitala (tudi obresti od denarnih depozitov) se ne vštevajo v letno davčno osnovo. Zato sodišče soglaša z utemeljitvijo tožene stranke, da se splošna davčna olajšava ne priznava davčnemu zavezancu, ki se mu odmerja dohodnina od denarnih depozitov, kot to velja za tožnika. Z drugimi besedami, ureditev obračuna dohodnine od obresti je drugačna od ureditve odmere dohodnine od letne davčne osnove po 109. členu ZDoh-2. Ustavno načelo enakosti od zakonodajalca zahteva, da se dvoje življenjskih področij, dejanskih stanov ali oseb, ki so med seboj v pretežni meri enake, tudi ureja enako in če so različne, ureja različno. Tožnik meni, da je bilo to načelo kršeno s tem, da zakonodajalec pri odmeri dohodnine od obresti ni predvidel upoštevanja splošne davčne olajšave, da pa jo je predvidel pri odmeri dohodnine od letne davčne osnove. Sodišče meni, da taka (različna) ureditev ne pomeni, da bi bil tožnik diskriminiran, pač pa da je zakonodajalec dva različna položaja uredil različno, kar je ustavno dopustno.

V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena upravnega organa ne moreta biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Za dohodek se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je plačan oziroma prejet. Dohodek je ekonomska moč, ki se kaže kot v denarju izražena vsota potrošnje in spremembe vrednosti premoženja v določenem časovnem obdobju. Pri tem je dohodek mišljen kot kategorija v najširšem pomenu besede in se odraža v vsakem povečanju ekonomske blaginje posameznika.

Izpodbijana odločitev je pravilna iz razlogov, ki jih je navedel že drugostopenjski organ v svoji odločbi. Ni namreč spora o tem, da je tožnik z računov družbe A. dvigal denarna sredstva. Da bi šlo pri tem za vračila posojil, ki jih je kot lastnik dajal družbi, ni uspel dokazati. Listine, ki jih je predložil (šele) v pritožbenem postopku, tudi po presoji sodišča ne izkazujejo verodostojno ne zatrjevanega posojilnega razmerja med družbo A. in tožnikom in še manj, da bi šlo pri obravnavanih dvigih denarja z računa omenjene družbe prav za vračilo danega posojila.

Tožniku je bila tudi po presoji sodišča v obnovljenem postopku pravilno odmerjena dohodnina za leto 2010. V zadevi namreč ni spora o tem, da je tožnik z računov družbe A. dvigal denarna sredstva. Da bi šlo pri tem za vračila posojil, ki jih je kot lastnik dajal družbi, pa ni uspel dokazati.

Po določbah ZDavP-2, po katerih je za uporabo izrednega pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici dovolj že kršitev materialnega prava, le-ta lahko ugotavlja tudi posredno, preko preverjanja, ali je dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev o odmeri davka, ugotovljeno pravilno in skladno z določbami materialnega prava.

Če je za zavarovanca dolžan prispevke za socialno varnost obračunati in plačati njegov delodajalec ali druga oseba, to stori v obračunu davčnega odtegljaja na obrazcu REK-1 hkrati z obračunom akontacije dohodnine. Niti prvo- niti drugostopenjski organ se do vprašanja, zakaj podatki v obrazcu REK-1 ne ustrezajo dejanskemu stanju, ki ga je ugotovil davčni organ, nista posebej opredelila. Prav tako nista pojasnila, na kakšni podlagi lahko pride do takšnega odstopanja. Izpodbijana odločba je zato v tem delu nepopolna in nerazumljiva oziroma neobrazložena in v nasprotju z 214. členom ZUP.