117. člen ZDoh-2

2. stavek četrtega odstavka 41. člena ZDoh-2 v ničemer ne ureja vprašanja, ali se pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja upošteva višina stroškov prevoza po 3. členu ali po 5. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Sodna praksa tukajšnjega sodišča izhaja iz kriterija razlikovanja med obema kilometrinama glede na presojo, ali gre v konkretnem primeru za običajne poti v okviru opravljanja dela na osnovi drugega pogodbenega razmerja ali gre za izredne poti, kamor je izvajalec napoten s strani naročnika. Uporabljen je torej kriterij razlikovanja, ki izhaja iz značilnosti opravljanja dela v delovnem razmerju, za katerega pa tožnik upravičeno opozarja na njegovo neustreznost za presojo potnih stroškov v neodvisnem civilnopravnem razmerju, kakršno naj bi bilo tudi njegovo delo predavatelja. Ko je odmerna odločba izdana, davčni organ vanjo lahko posega zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je dosti bolj omejeno kot v davčne obračune v postopkih davčnega nadzora. To pa pomeni, da se ugotovitveni postopek v zvezi z obračunom davka s strani davčnega organa izvede pred izdajo odmerne odločbe in ne kasneje, kar je primerljiv

S Sporazumom se je toženka zavezala plačati morebitno razliko v dohodnini v Sloveniji za izplačane dohodke v E., ki se nanašajo na obdobje tožnikove napotitve. Toženka je plačilo te razlike v dohodnini izvršila s plačilom 99.917,72 EUR, ki je predstavljalo plačilo razlike davka po odmernih odločbah FURS za leti 2015 in 2016, torej za leti, ki se nanašata na obdobje tožnikove napotitve v tujino. Tožnik v letu 2017 s strani E. ni prejel izplačil dohodkov, ki bi se nanašala na obdobje napotitve v tujino, zato razlika davka v višini 19.951,27 EUR po informativnem izračunu dohodnine za leto 2017 ne predstavlja razlike v dohodnini v Sloveniji za izplačane dohodke v E. in zato tudi ne obveznosti toženke iz citiranega določila Sporazuma.

Iz jezikovne razlage prvega odstavka 117. člena ZDoh-2 izhaja, da se rezidentu v Republiki Sloveniji prizna olajšava iz naslova plačanih premij za dodatno pokojninsko zavarovanje ne samo, če ima izvajalec pokojninskega načrta sedež v Sloveniji, pač pa tudi, če je zavezanec premije plačal izvajalcu pokojninskega načrta s sedežem v kakšni drugi državi članici EU. Dodaten pogoj za priznanje takšne olajšave je, da je izvajalčev pokojninski načrt vpisan v poseben register skladno s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Če se tožniku davčna olajšava iz 117. člena ZDoh-2 ne bi priznala, na drugi strani pa bi se mu obdavčila pokojnina iz tega naslova, bi prišlo do dvojnega obdavčenja, kar je v izrecnem nasprotju s Konvencijo BATIDO oz. v nasprotju z načelom enakega obravnavanja iz 25. člena le-te. S tem pa bi bil kršen tudi 56. člen PDEU, ki zapoveduje prost pretok ljudi, blaga in storitev, saj nepriznanje davčne olajšave iz naslova plačanih premij za dodatno pokojninsko zavarovanje izvajalcu oz. skladu s sedežem v drugi državi članici EU (Avstriji) predstavlja oviro pri prostem pretoku storitev (pri ponujanju dodatnega pokojninskega zavarovanja). Razlaga prvega odstavka 117. člena ZDoh-1, da bi moral sklad s sedežem v Avstriji imeti pokojninski načrt, registriran v slovenskem registru po slovenskih predpisih (čeprav takšnega zavarovanja v Sloveniji ne ponuja na trgu), da bi se zavezancu lahko priznala davčna olajšava zaradi plačil v dodatno pokojninsko zavarovanje, je v izrecnem nasprotju s predpisi EU.

Iz jezikovne razlage prvega odstavka 117. člena ZDoh-2 izhaja, da se rezidentu v Republiki Sloveniji prizna olajšava iz naslova plačanih premij za dodatno pokojninsko zavarovanje ne samo, če ima izvajalec pokojninskega načrta sedež v Sloveniji, pač pa tudi, če je zavezanec premije plačal izvajalcu pokojninskega načrta s sedežem v kakšni drugi državi članici EU. Dodaten pogoj za priznanje takšne olajšave je, da je izvajalčev pokojninski načrt vpisan v poseben register skladno s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Razlaga prvega odstavka 117. člena ZDoh-1 s strani organa prve in druge stopnje na način, da bi moral sklad s sedežem v Avstriji imeti pokojninski načrt registriran v slovenskem registru po slovenskih predpisih, da bi se zavezancu lahko priznala davčna olajšava zaradi plačil v dodatno pokojninsko zavarovanje, je tako v izrecnem nasprotju s predpisi EU.

Iz jezikovne razlage prvega odstavka 117. člena ZDoh-2 izhaja, da se rezidentu v Republiki Sloveniji prizna olajšava iz naslova plačanih premij za dodatno pokojninsko zavarovanje ne samo, če ima izvajalec pokojninskega načrta sedež v Sloveniji, pač pa tudi, če je zavezanec premije plačal izvajalcu pokojninskega načrta s sedežem v kakšni drugi državi članici EU. Dodaten pogoj za priznanje takšne olajšave je, da je izvajalčev pokojninski načrt vpisan v poseben register skladno s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ni razloga, da se takšna davčna olajšava ne bi priznala tudi slovenskemu rezidentu, ki plačuje dodatno pokojninsko zavarovanje skladu v drugi državi članici EU, ki sicer v Republiki Sloveniji ne ponuja dodatnega pokojninskega zavarovanja, izpolnjuje pa vse pogoje po predpisih o pokojninskem zavarovanju te države članice. Kolikor gre za izvajalca pokojninskega načrta iz druge države članice EU, kamor slovenski rezident plačuje premije in slednji ne ponuja dodatnega pokojninskega zavarovanja na slovenskem trgu, pač pa zgolj v državi, kjer ima sedež, mora tak izvajalec izpolnjevati pogoje za izvajanje pokojninskega na

Zavezanci, ki dosegajo le dohodke, ki ne spadajo v letno dohodnino, niso v enakem položaju kot zavezanci, ki dosegajo (tudi) dohodke, ki spadajo v letno dohodnino. Obvezni prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so glede na uporabljeno zakonodajno tehniko namenjeni izključno izračunu zakonsko omejenega zneska zmanjšanja davčne osnove za dohodke, ki spadajo v letno dohodnino.

Če posameznik v shemo dodatnega pokojninskega zavarovanja vlaga del svojega dohodka (plače), ki je bil v letu izplačila obdavčen z dohodnino, "drugi dohodki" po 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne vključujejo izplačil odkupne vrednosti zavarovanj zaradi odstopa iz dodatnega pokojninskega zavarovanja v delu, v katerem so bila ta plačila že obdavčena z dohodnino. Kot dohodek se v tovrstnih primerih lahko obdavči le razlika med (predhodno obdavčenimi) vplačili in prejetim izplačilom, seveda če je do pozitivne razlike sploh prišlo. Obdavči se cedularno po 25 % stopnji (prvi odstavek 132. člena ZDoh-2) in le kot obresti (ki so po 3. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 vključene med dohodke iz kapitala).

Sklenitev dodatnega pokojninskega zavarovanja je namenjena izplačevanju pokojninske rente in s tem zagotavljanju ustreznega ekonomskega položaja zavezanca po upokojitvi. Ta se spodbuja z ugodnejšim načinom obdavčitve pokojnin oziroma pokojninskih rent na način, ki ga omenja že drugostopni organ v svoji odločbi in ki pomeni izjemo od siceršnjega pravila, da se kot prejemek obdavči celoten dosežen dohodek. Predčasno izplačilo odkupne vrednosti ne sledi namenu opravljenih plačil, zato ni podlage za odstopanje od siceršnjih pravil, ki veljajo za obdavčitev. Odločitev, da se mu sredstva izplačajo predčasno in v enkratnem znesku, je izključno na strani zavezanca. To pa pomeni, da se je v konkretnem primeru tožnik sam odpovedal ugodnostim, ki mu jih v primeru namenske porabe sredstev daje zakon.

Po določbi 117. člena ZDoh-2 se letna davčna osnova zavezanca lahko zmanjša za znesek premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jo je plačal zavezanec zase izvajalcu pokojninskega načrta po pokojninskem načrtu, ki je odobren in vpisan v poseben register v skladu s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar največ do zneska, ki je enak 24 % obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zavarovanca, oziroma 5, 844 % pokojnine zavarovanca in ne več kot 2 390 EUR letno. Pokojninsko zavarovanje, ki ga je sklenil tožnik, med zavarovanja iz citirane določbe ne sodi, zato iz tega naslova vplačane premije ne morejo zniževati tožnikove letne davčne osnove. Ker gre za olajšavo in s tem izjemo od pravila, po katerem so z dohodnino načeloma obdavčeni vsi dohodki, določbe ni mogoče razlagati širše, kot je zapisana. Glede na to, da gre za davčno normo in s tem za predpis prisilne narave, pa tudi ni mogoče uporabiti analogije, kot predlaga tožnik. Sodišče ne dvomi niti v ustavnost zakonske ureditve, saj ne gre za nedopustno povratno učinkovanje zakonske določbe, pa tudi trditev, da so zatečena razmerja (na podro