19. člen ZDoh-2

Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Če gre za obdavčljiv dohodek, tožniku sodišče torej prisodi bruto znesek, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.

Dejavnost Fundacije je A. upravljanje in vlaganje v premično in nepremično premoženje vseh vrst, imetje udeležb in financiranje udeležb in podjetništva, financiranje sorodnih oseb, imetje drugih pravic ter izvajanje s tem povezanih poslov. Fundacija ima predvsem naravo zasebne koristi, njena dejavnost pa je med drugim tudi dajanje na voljo ugodnosti fundacije z delitvijo izkupičkov iz premoženja fundacije in delitev premoženja fundacije določenim upravičencem - članom družin. Tožnica se sicer v svojih tožbenih navedbah osredotoča na utemeljitev, da je od A. prejela darilo in ne dohodka v smislu določb ZDoh-2. Vendar pa v konkretni zadevi ni razvidna causa donandi, darilni namen, ki naj bi ga imela A. pri izplačilu sredstev tožnici. Po določbah ZDoh-2 so iz obdavčitve izvzeta le darila, prejeta od fizičnih oseb, ne pa tudi darila, prejeta od pravnih oseb.

Kot ugotavlja sodišče je bila pri tožniku s strani ZPIZ Slovenije še pred pričetkom prejemanja denarne socialne pomoči na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 7. 6. 2011 ugotovljena nezmožnost za organizirano pridobitno delo. Torej je zdravstveno stanje v smislu nezmožnosti za pridobitno delo bilo pri tožniku ugotovljeno že leta 2011, to je že pred zapadlostjo v plačilo spornega dolga, zaradi česar zahtevani pogoji iz naslova nezmožnosti za organizirano pridobitno delo, v tožnikovem primeru niso izpolnjeni.

Četudi tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo (kot je npr. krupje), zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so v prvi vrsti povezane z dobitki pri igrah na srečo, čeprav tožnik opravlja gostinske storitve. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke igralniških in gostinskih delavcev iz naslova napitnine. Zato je tudi napitnino, ki jo prejemajo valeti, šteti kot del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu ZDR-1, od katere je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke.

Napačna je pritožbena navedba, da tožnik gostinskih napitnin ne prejema na podlagi zaposlitve, ampak zgolj na podlagi neposrednega stika med njim in gostom, ki z napitnino izrazi zadovoljstvo zaradi odnosa, ki ga ima tožnik do njega. Ravno zaposlitev pri toženi stranki je namreč ključna okoliščina, ki privede do prejema napitnin.

Klub temu, da tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo, zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so posledica dobitkov pri igrah na srečo in opravljenih gostinskih storitev. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke gostinskih delavcev in igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je napitnina valetu del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu ZDR-1, za katero je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke. Ker je torej tožena stranka zavezanka za plačilo teh dajatev, tožnik do plačila vtoževanih zneskov ni upravičen.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tudi v primeru, ko pride do poračuna dolga iz naslova neupravičeno prejetih javnih sredstev z drugo pravico iz javnih sredstev, ki je zakon izrecno ne izključuje, mogoče ob za to izpolnjenih pogojih dolg odpisati. Vendar o tem odloča upravni organ po prostem preudarku, zato je nezakonito dolg tudi odpisalo.

V 76. členu ZDavP-2 je jasno določeno, da nosi breme dokazovanja za svoje trditve zavezanec za davek. Pri tem je še posebej določeno, da je zavezanec za davek tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Kar za konkreten primer pomeni, da je z ozirom na samoprijavo in predložene listine, iz katerih je bil razviden zgolj neodplačen prenos sredstev (denarja in zlatnikov) s strani A.A. na tožnika, bilo na tožniku, da dokaže svojo trditev, da v konkretnem primeru ne gre za darilo v smislu določb ZDDD, temveč za transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.

Zavezanec za davek je tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Kar za konkreten primer pomeni, da je z ozirom na samoprijavo in predložene listine, iz katerih je bil razviden zgolj neodplačen prenos sredstev (denarja in zlatnikov) s strani A.A. na tožnika, bilo na tožniku, da dokaže svojo trditev, da v konkretnem primeru ne gre za darilo v smislu določb ZDDD, temveč za transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre v primeru dobička iz kapitala, doseženega s prodajo nepremičnine, za obdavčljiv dohodek, ki se upošteva pri cenzusu tožnice, torej pri ugotavljanju pogojev za dodelitev pravice do otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila vrtca. V tožničinem primeru gre namreč za takšen dobiček iz kapitala, ki je oproščen plačila dohodnine, in sicer na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Ker gre v konkretnem primeru za obdavčljiv dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, se takšen dohodek po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS ne všteva v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za uveljavljanje pravic iz naslova otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila za program vrtca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Med dohodke davčnega zavezanca ni mogoče šteti odškodnine, ki jo izplača zavarovalnica po škodnem dogodku. V finančno stanje zavezanca se všteva katastrski dohodek, ne pa tudi druga nakazila iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, saj je po prvem odstavku 71. člena ZDoh-2 davčna osnova od potencialnih tržnih dohodkov za pridelavo na kmetijskih zemljiščih katastrski dohodek, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka.

Ugovor neenakega obravnavanja je pravno relevanten takrat, kadar gre za enake ali bistveno podobne dejanske situacije. Revident pa se sklicuje na primere, ki se od obravnavanega bistveno razlikujejo, saj je pravni položaj družbenika, ki je zaposlen v lastni družbi kot direktor, drugačen od položaja družbenika, ki v družbi ni zaposlen, kajti njegova razmerja do družbe izvirajo iz dveh različnih pravnih podlag (korporacijskopravne in delovnopravne), razmerja (golega) družbenika pa praviloma samo iz ene (korporacijskopravne). Določbe ZDoh-1 so bile zato v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča uporabljene pravilno, saj ravno navedena razlika narekuje, kdaj je treba uporabiti 25. člen in kdaj 79. člen ZDoh-1.