UPRS Sodba I U 438/2019-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Davčni organ je tožniku v ponovljenem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za davčna obdobja od 1. 9. 2008 do 31. 5. 2009 z izpodbijano odločbo tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za september 2008 od osnove 766.667,00 EUR po stopnji 20% v znesku 153.333,00 EUR.

2Iz obrazložitve sledi, da je tožnik v inšpiciranem obdobju izkazoval obdavčljive dobave blaga in storitev le v septembru 2008 in maju 2009. Za september 2008 je uveljavljal vstopni DDV v znesku 153.333,00 EUR. Račun se je nanašal na nakup nepremičnine parc. št. 105/5 k.o. ..., ki jo je kupil od družbe A. d.o.o. za 920.000,00 EUR. Kupnino je nakazal na v pogodbi naveden bančni račun prodajalca v Celovec, iz računa družbe A. d.o.o. št. 54/08 pa je razvidno, da naj se kupnina nakaže na bančni račun, ki ga je imel prodajalec odprtega pri banki B.. Iz podatkov, ki jih je davčni organ pridobil v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbah C. d.o.o. in A. d.o.o., izhaja, da so posli z obravnavano nepremičnino potekali na naslednji način: družba C. je nepremičnino kupila 5. 3. 2008 od fizične osebe za 376.822,00 EUR in jo nato 30. 4. 2008 prodala družbi A. za znesek 864.474,00 EUR. Navedene prodaje ni izkazala v obračunu DDV in davka posledično tudi ni plačala. Družba A. je nakup nepremičnine v neto znesku z obračunanim DDV v višini 144.079,00 EUR vključila v obračun DDV za mesec april 2008 in uveljavljala odbitek vstopnega DDV. Nato je družba A. 8. 9. 2008 isto nepremičnino prodala tožniku po ceni 920.000,00 EUR, prodaje pa ni izkazala v obračunu DDV in ga posledično ni plačala.

3Iz tega izhaja, da je tožnik sodeloval v poslu, kjer DDV predhodno ni bil plačan. Tako plačila DDV pri prodaji nista izkazali ne družba C. ne družba A.. Vse okoliščine nakupa skupaj kažejo na neobičajno poslovno prakso. Obravnavana nepremičnina je bila namreč v roku 6 mesecev dvakrat prodana, kar samo po sebi ne bi bilo sporno, če bi šlo za običajne komercialne posle in če cena ne bi nepojasnjeno poskočila kar za 144%. Pomembna okoliščina, ki kaže na tožnikovo védenje o teh okoliščinah pri sklepanju poslov, je tudi ta, da je bilo enako ravnanje oziroma praksa ugotovljena tudi pri povezani osebi tožnika, to je družbi D. d.o.o. V obeh primerih je družba C. kot t.i. missing trader kupila nepremičnine od fizičnih oseb, nepremičnine pa so bile nato v zelo kratkem času prodane za več kot 100% nakupne cene in to brez plačila DDV v proračun. V obeh obravnavanih poslih so kot odgovorne osebe družb nastopale vedno iste osebe, ki so se med seboj poznale. Direktor tožnika in družbe D. d.o.o. je bil E.E., v družbi C. pa je bil direktor njegov bratranec F.F..

4Glede cene nepremičnine davčni organ ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, zakaj so si družbe v kratkem času med seboj prodale obravnavano nepremičnino po bistveno višji ceni, kot jo je iztržil prvotni lastnik, niti ni predložil dokaza o prometni oziroma tržni ceni nepremičnine. V pripombah navaja cenitev nepremičnine na dan 31. 3. 2012 (659.438,50 EUR), ki pa ni relevantna za dokazovanje ter primerjavo med pogodbeno in tržno vrednostjo obravnavane nepremičnine. Poleg tega ni jasno, zakaj je tožnik nepremičnino, katere ocenjena tržna vrednost naj bi znašala 659.438,50 EUR, dne 18. 1. 2013 prodal kupcu G. d.o.o. za ceno 350.000,00 EUR. Na podlagi zgoraj opisanih dejstev je davčni organ ugotovil, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je sodeloval pri transakcijah, ki so bile del utaje DDV. Opisano dejanje ni bilo razumno in skrbno ravnanje osebe, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, še posebej zato, ker tožnik ni ponudil drugih dokazov in argumentov v zvezi s sklenitvijo obravnavanega posla.

5Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in pritrdil razlogom prvostopnega organa. V verigi prodaj sporne nepremičnine je šlo za zlorabo predpisov v smislu 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP‑2). Pridobitev davčne ugodnosti je bil edini cilj davčnega zavezanca.

6Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Zaključek davčnega organa, da je pri poslu šlo za goljufijo, ni podprt z nikakršnimi trdnimi ugotovitvami, ampak gre zgolj za ugibanja oziroma predvidevanja organa. Tožnik je namreč pojasnil namen nakupa nepremičnine, to je ureditev parkirišča, skladišča, počivališča in servisa ter ostalih spremljajočih dejavnosti za tovornjake. Posledično je neutemeljen očitek, da je bila nepremičnina kupljena zgolj z namenom uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV. Takšno stališče je tudi v nasprotju s predhodno izdano odločbo organa druge stopnje z dne 26. 6. 2013, s katero je bila odpravljena prvotna odločba. Izpodbijana odločba ima vse pomanjkljivosti, ki jih je že prvič ugotovila tožena stranka. Organ prve stopnje po odpravi odločbe sploh ni izvedel ponovnega postopka. Namesto tega je ponovno presojal v prvotnem postopku ugotovljena dejstva. Pa tudi ponovna presoja je pavšalna, neobrazložena in posledično zmotna. Organ govori o neobičajni poslovni praksi, ne da bi pojasnil, kakšna je po njegovem prepričanju običajna poslovna praksa. Navaja še, da je cena nepojasnjeno poskočila za 144%, pri čemer je navedena okoliščina ostala nepojasnjena zgolj zato, ker se ni potrudil, da bi jo v okviru ugotovitvenega postopka pojasnil na način, kot mu je naložil organ druge stopnje. V odločbi se davčni organ ponovno sklicuje na ravnanje družb D. in C. čeprav so ugotovitve o poslovanju teh dveh družb za predmetno zadevo nerelevantne. Odločba je nezakonita tudi zaradi kršitev pravil postopka. Organ bi moral skladno z napotki druge stopnje dopolniti ugotovitveni postopek, v katerem bi moral od tožnika pridobiti dodatna pojasnila v zvezi z razlogi za nakup, v zvezi s financiranjem nakupa in uporabo nepremičnine za njegovo dejavnost. Ravnanje davčnega organa ni samo nekorektno, ampak krši določbo 5. člena ZDavP-2. Glede okoliščine v zvezi s prodajo nepremičnine družbi G. pa je podana kršitev določbe 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se na to okoliščino organ prvič sklicuje v prvostopni odločbi. Tožnik ni mogel vedeti, da bo organ navedena dejstva upošteval kot podlago za odločitev in se o njih ni mogel izjaviti. Pojasnjuje še, da je pri prodaji šlo za povratni lizing (sale and lease back). Gre za obliko kreditiranja, kar izhaja tudi iz pogodbe o lizingu, ki jo prilaga tožbi. Tožnik navaja tudi, da ni podlage za obveznost, ki mu je bila naložena, saj ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV, razen če je bila transakcija povezana z goljufijo; v takšnem primeru nima pravice do odbitka, ne nastane pa s tem obveznost plačila vstopnega DDV. Če bi bil zavezancu „odbitek vstopnega DDV pred tem že izplačan“, pa bi bila možna naložitev DDV v plačilo. A tožniku na podlagi davčnega obračuna odbitek vstopnega DDV ni bil izplačan, temveč je bila zahteva za vračilo zavrnjena, hkrati pa mu je bil z izpodbijano odločbo DDV še naložen v plačilo za isto obdobje in v istem znesku, s čimer se tožniku nalaga ponovno plačilo zneska, ki ga je tožnik že v celoti plačal v okviru plačila kupnine za predmetno nepremičnino, ki je vsebovala tudi sporni znesek DDV. Tožnik osporava še nekatere dodatne okoliščine, tj. nerelevantnost različnosti bančnih računov družbe A., vprašljivost pomembnosti sorodstvenih in drugih vezi med fizičnimi osebami F.F., E.E. in H.H., podajanjem izjav teh oseb, poslovanjem povezanih pravnih oseb, idr.

7Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

8Z odločitvijo davčnih organov se je strinjalo tudi naslovno sodišče, ki je s sodbo I U 640/2016-9 z dne 21. 2. 2017 tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

9Vsled tožnikove revizije je Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 166/2017 z dne 14. 2. 2019 cit. sodbo naslovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v novo sojenje.

10Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da so neutemeljene revizijske trditve o neustreznosti dokazne ocene, na kateri temeljijo ugotovitve davčnega organa, o neobrazloženosti prvostopenjske sodbe glede okoliščin, navedenih na 4. strani tožbe, in o njeni „protispisnosti“ (prim. tč. 12.-14. obrazložitve cit. sklepa). Po presoji revizijskega sodišča pa je utemeljen očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerimi je tožnik uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede obveznosti plačila vstopnega DDV, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj ni na mestu le nepriznanje pravice do odbitka DDV, temveč je treba DDV tožniku odmeriti in naložiti v plačilo. Če se obveznost plačila DDV res nanaša na odmero vstopnega DDV za nakup nepremičnine, je utemeljen očitek napačne uporabe materialnega prava, saj tožnik ni upravičen do odbitka DDV od tega nakupa. Osebe, ki morajo plačati DDV, so določene v členih 76.‑76.b Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Ali je v konkretnem primeru odmera vstopnega DDV zakonita z vidika zavezanca za plačilo DDV je torej odvisno od tega, ali gre za primer, za katerega velja mehanizem obrnjene davčne obveznosti (za nepremičnine npr. 45. člen ZDDV-1). Glede na sistem obračunavanja DDV po obračunskih obdobjih je mogoče, da v obravnavanem primeru naložena obveznost plačila DDV sploh ne pomeni odmere vstopnega DDV, temveč da gre za izračun obveznosti za plačilo DDV brez priznanja predhodno uveljavljanega odbitka DDV. Da bi šlo v obravnavani zadevi za takšen primer, iz ugotovitev sicer ne izhaja. A se prvostopenjsko sodišče do trditev tožnika, da mu presežek po obračunu DDV ni bil izplačan in da je davčni organ že zavrnil njegovo zahtevo za vračilo DDV v drugem postopku, ni opredelilo. Tako je po presoji revizijskega sodišča prvotna sodba tega sodišča v bistvenem delu neobrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti; sodišče se mora v novem sojenju opredeliti tudi do zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava glede obveznosti plačila DDV.

11Vezano na gornja napotila revizijskega sodišča je toženka vložila pripravljalno vlogo, v kateri izpostavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za primer, za katerega bi veljal mehanizem obrnjene davčne obveznosti, ki je bil po 199. členu Direktive Sveta 2006/112/ES implementiran v slovenski ZDDV-1 v 76.a člen in se je začel uporabljati 1. 1. 2010. Predmet konkretnega postopka in odmere DDV je bil račun št. 54/08 z dne 8. 9. 2008, za katerega je tožnik v obračunu DDV za september 2008 uveljavljal odbitek vstopnega DDV. V tej zadevi se tudi ni odločalo o vračilu davka iz naslova izkazanega presežka DDV v obračunu DDV za relevantno obdobje (saj gre za samostojni postopek, o katerem je v tožnikovem primeru že tudi odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi X Ips 112/2012), temveč se je ugotavljalo, ali je tožnik pravilno obračunal in plačal DDV, in se mu je zato, ker tega ni storil, izdala izpodbijana odločba, z njo pa se mu je naložil v plačilo neupravičeno odbijani DDV (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi X Ips 13/2015 z dne 20. 8. 2017, tč. 20). Izkazani presežek DDV ni bil vrnjen s strani davčnega organa, prav tako pa presežek tožniku ni bil zavrnjen. Obveznost, naložena z izpodbijano odločbo, se je po izvršljivosti pobotala s presežkom, izkazanim v obračunu DDV, v smislu četrtega odstavka 73. člena ZDDV-1. Rezultat je bil vsebinsko enak kot zavrnitev vračila presežka DDV po obračunu. Tožnik torej ni bil dvakrat obremenjen.

12Tožba ni utemeljena.

13Po pregledu upravnega spisa in izpodbijane odločbe ter odločbe drugostopenjskega davčnega organa, zlasti pa upoštevaje pojasnila toženke iz njene pripravljalne vloge, sodišče tudi v novem sojenju sodi, da so izpodbijana odločba in odločba drugostopenjskega davčnega organa ter njuni razlogi pravilni in zakoniti ter se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. Sodišče vztraja pri stališčih, ki jih je zavzelo v prvem sojenju, ob upoštevanju razlogov sklepa revizijskega sodišča X Ips 166/2017 z dne 14. 2. 2019 pa v zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, še dodaja, kot sledi.

14Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV-1, deloma pa jo določajo tudi viri prava Evropske unije, med njimi tudi sodbe Sodišča EU, izdane v predložitvenih postopkih za razlago določb Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, ki je bila v letu 2006 preoblikovana v Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Iz njih izhaja, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno podani naslednji pogoji: 1) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, 2) da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3) da gre za uporabo blaga ali storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij in 4) da ne gre za goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo.

15V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da ni izpolnjen četrti pogoj za priznavanje odbitka vstopnega DDV. V zvezi z nakupom nepremičnine v k.o. ... so namreč podane objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tožniku mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del zlorabe oziroma goljufije sistema DDV.

16V zvezi z zatrjevanimi postopkovnimi kršitvami sodišče po pregledu upravnih spisov sodi, da je prvostopni davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe povezal vse objektivne okoliščine spornega posla in jih strnil v smiselno celoto, iz katere je tudi po presoji sodišča sklepati, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da gre za davčno goljufijo. Sodišče se z jasno in celovito dokazno oceno davčnega organa v celoti strinja in posledično zavrača tožbene ugovore, da gre zgolj za ugibanja oziroma domneve davčnega organa. Napotki pritožbenega organa so bili v ponovnem postopku po mnenju sodišča upoštevani. Odločitev res temelji na okoliščinah, ki so bile v bistvenem ugotovljene že v prvotnem postopku, vendar je davčni organ opravil ponovno presojo vseh spornih dejstev in odgovoril na pripombe, dane na zapisnik, ki je bil izdan v ponovnem postopku.

17Tožnik opozarja, da mu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost izjave o ceni nepremičnine, po kateri je bila ta prodana družbi G., vendar je navedeni ugovor pravilno zavrnil že organ druge stopnje. Ostale okoliščine konkretnega posla, ki jih je v postopku ugotovil davčni organ in o katerih se je tožnik pred odločitvijo lahko izjavil, namreč zadoščajo za zaključek o tožnikovem védenju o goljufivih transakcijah. Gre torej le za dodatno ugotovitev, ki ni bistvena za odločitev. Nebistvene za odločitev so zato tudi nadaljnje navedbe in dokazni predlogi o okoliščinah sklenitve pogodbe z družbo G., ki jih tožnik prvič navaja v tožbi.

18Sodišče se strinja tudi z materialnopravnim zaključkom obeh davčnih organov. Subjektivni element na strani tožnika davčni organ utemeljuje z naslednjimi okoliščinami: sporna nepremičnina je bila predmet več nakupov in prodaj v kratkem času, prodajna cena se je v šestih mesecih zvišala za 144%, odgovorne osebe družb, ki so pri prodajah sodelovale, so sorodstveno povezane, tožnik je kupnino plačal na avstrijski bančni račun, čeprav je bil na računu št. 54/08 naveden bančni račun prodajalca pri B.. Poleg tega prodajalci ob prodaji niso obračunali niti plačali izstopnega DDV. Utemeljen je zato zaključek, da konkretni posel ni imel ekonomskega smisla, ampak je bil sklenjen le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Tožnikove trditve, da je nepremičnino kupil z namenom opravljanja dejavnosti, ob odsotnosti konkretnih dokazov ne prepričajo o nasprotnem. Tožnik tudi ni pojasnil ogromnega dviga cene nepremičnine. Sporno nepremičnino je kupil za ceno 920.000,00 EUR (766.667,00 EUR in DDV v znesku 153.333,00 EUR), medtem ko jo je družba C. le šest mesecev prej kupila po bistveno nižji ceni, in sicer za 376.822,00 EUR. K pripombam na zapisnik je sicer predložil cenitev, po kateri naj bi tržna vrednost nepremičnine na dan 31. 3. 2012 znašala 659.438,50 EUR, vendar z njo tudi po mnenju sodišča ni uspel dokazati tržne cene v letu 2008. Razloge za takšen zaključek je pravilno navedel že davčni organ na 11. strani izpodbijane odločbe, nanje pa se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 izrecno sklicuje.

19Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je delovanje družbe D. za odločitev v zadevi nerelevantno. Ugotovitve, ki jih je davčni organ pridobil v drugem inšpekcijskem postopku, je lahko kot relevantne upošteval tudi v tem postopku. Nesporno je direktor tožnika in družbe D. ista oseba, zato poslovna praksa v njegovih družbah predstavlja enega od možnih indicev, ki v povezavi z vsemi ostalimi ugotovljenimi objektivnimi okoliščinami privede do utemeljitve sklepa glede nedobrovernosti tožnika. Kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča, je pri presoji védenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, treba glede na vse okoliščine posameznega primera upoštevati tudi siceršnje ravnanje zavezanca v pravnem in poslovnem prometu ter običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 85/2014 z dne 20. 4. 2016). S tega vidika ugotovitve o enakem načinu poslovanja povezanih družb niso nepomembne za ta postopek.

20Davčni postopek se je pri tožniku vršil kot (celovit) davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost in je bil, glede na navedeno, predmet davčnega inšpekcijskega nadzora, kot to pravilno izpostavlja toženka v svoji pripravljalni vlogi, nadzor pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV (ni pa se v konkretni zadevi odločalo o vračilu DDV iz naslova izkazanega presežka DDV v obračunu). Ker se je izkazalo, da temu ni tako, je bil tožniku vstopni DDV, odbitek katerega je uveljavljal neupravičeno, naložen v plačilo z izpodbijano odločbo. Takšna odločitev davčnega organa je skladna tudi s sodbo X Ips 112/2012, ki jo je revizijsko sodišče izdalo dne 14. 11. 2013 v tožnikovi zadevi, ki se je nanašala ravno na tožnikovo zahtevo za vračilo spornega presežka DDV. Že v cit. sodbi je revizijsko sodišče navedlo, da je davčni inšpekcijski postopek (ki je sicer začet v zvezi z zahtevo za vračilo davka) drug samostojen postopek, v katerem se ne odloča o vračilu davka, temveč se ugotavlja, ali je zavezanec pravilno obračunal in plačal davek, in se mu, če tega ni storil, naloži plačilo premalo plačanega davka. To stališče je bilo naknadno ponovno potrjeno s strani revizijskega sodišča v drugi, nepovezani zadevi s sklepom X Ips 13/2015 z dne 30. 8. 2017, v kateri je tožeča stranka uveljavljala istovrstne ugovore, kot tožnik v tu obravnavani zadevi, revizijsko sodišče pa je ob sklicevanju na zadevo X Ips 112/2012 dodalo še, da se z odmerno odločbo, izdano v davčnem inšpekcijskem nadzoru, naloženi DDV pobota s presežkom, izkazanim v obračunu DDV, če zavezancu presežek DDV, ki ga je izkazal v obračunu, ni bil vrnjen. Enako je odločilo tudi naslovno sodišče v zadevi I U 1676/2016 (sodba z dne 3. 10. 2017).

21Obravnavani primer je ravno takšen. Pri davčnem inšpekcijskem nadzoru se je izkazalo, da je bil tožnikov obračun DDV nepravilen, ker je tožniku mogoče očitati sodelovanje pri davčni utaji in se mu zato ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV. Zato mu je bila z izpodbijano odmerno odločbo v plačilo naložena ugotovljena razlika davka. Tožnik je sicer naknadno zahteval vračilo DDV, vendar je bila njegova zahteva v ponovnem postopku zavrnjena (sprva mu davčni organ presežka DDV ni vrnil, o tem vprašanju prav tako ni odločil z zavrnilno odločbo niti ni zahteval dopolnitve tožnikove vloge ali predložitve zavarovanja, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tožnikovi tožbi zaradi molka organa s sodbo X Ips 112/2012 ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove pritožbe ter zadevo vrnilo Ministrstvu za finance v ponovni postopek), kar je bilo potrjeno s sodbo tega sodišča I U 648/2016 z dne 6. 12. 2016. Kot navaja toženka je bil znesek, ki je bil tožniku naložen v plačilo po izpodbijani odločbi, pobotan z zneskom za vračilo DDV po obračunu DDV-O za obravnavano obdobje. Tako ne drži, da bi bil tožnik obdavčen dvakrat, rezultat pa je bil vsebinsko enak kot zavrnitev vračila presežka DDV po obračunu. Tožnik tega ni prerekal. Glede tožnikovega ugovora, da se mu ponovno nalaga plačilo davka, ki ga je že plačal svojemu prodajalcu, družbi A., pa sodišče dodaja, da je bila v upravnem postopku veriga prodaj predmetne nepremičnine spoznana za zlorabo predpisov, poleg tega pa obligacijsko razmerje med tožnikom in družbo A. iz naslova prodajne pogodbe ni predmet tega postopka.

22Glede na povedano je sodišče izpodbijano odločbo spoznalo za pravilno in skladno z zakonom. Zato je tožbo ob dopolnitvi razlogov skladno z napotki revizijskega sodišča podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

24Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov (tč. 17 obrazložitve) zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).