66. člen ZDDV-1

Tožnik z golimi trditvami o namenu opravljanja dejavnosti oddajanja vozil v najem in predložitvijo enega računa, izdanega odvetniku, ki je hkrati njegov zakoniti zastopnik, ni zmogel dokaznega bremena, ki mu ga nalaga zakon. Davčni organ je glede na ugotovljene okoliščine transakcije, ki so med strankama nesporne, utemeljeno podvomil o tem, da tožnik s spornim vozilom opravlja dejavnost iz 66. člena ZDDV-1. Ker tudi po drugem pozivu ni predložil dokazil o kontinuiranem opravljanju dejavnosti, niti kakšnih koli dokazil o zatrjevanih težavah, tožnik po presoji sodišča ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz c) točke 66. člena ZDDV-1.

Tožnik s tožbo po presoji sodišča utemeljeno opozarja, na neustrezno dokazno oceno drugostopenjskega davčnega organa v zvezi z računom z dne 20. 6. 2018. Tožnik ta račun kot dokaz predloži tudi sodišču in na njem je zapisano, da je bila po ceni 0,00 EUR tožniku fakturirana ena ura mehaničnega dela na vozilu Ford Ranger, št. šasije ..., na računu pa je tudi pripis „montaža piskača“. Sodišče ugotavlja, da je šasijska številka pri tem ista, kot številka vozila, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, pripis o montaži piskača pa je skladen s tožnikovimi trditvami o vgradnji naprave za zvočni opozorilni signal. Vendar pa (drugostopenjski) davčni organ v zvezi s tem predloženim računom (ki je v upravnem spisu predložen z enako vsebino, kot je bil predložen v sodni spis) zaključi le, da ta račun ne dokazuje vgradnje zadevne naprave. Pri tem pa je po presoji sodišča izostala obrazložena dokazna ocena, zakaj davčni organ napravi takšen zaključek, ki ni povzročila zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka.

V obravnavani zadevi gre za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj dejansko ni obstajalo najemno razmerje med tožnikom in družbo C.. Dejanski namen izdajanja računov za najem jadrnice B. je bil le pridobitev davčnih koristi, saj je tožnik na ta način pridobil formalne pogoje za priznanje stroškov kot davčno priznanih odhodkov in pravico do odbitka vstopnega DDV od nabav, povezanih z jadrnico B.. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je imel na podlagi oddajanja jadrnice B. dejansko priliv sredstev na svoj TRR, saj je nesporno, da so se terjatve zapirale na podlagi asignacij in kompenzacij. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na določilo tretjega odstavka 30. člena ZDDPO-2, po katerem se v primeru uporabe sredstev za privatno življenje stroški priznajo kot davčno priznani odhodki, če gre za odplačno uporabo, saj je v obravnavanem primeru tudi po sodni presoji šlo za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDavP-2 vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Navidezni pravni posli ne le, da nimajo učinka med pogodbenimi strankami (prvi odstavek 50. člena OZ), temveč tudi ne vplivajo na obdavčenje

Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo. Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev. Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznos

Pisni ali pa telefonski poziv davčnega organa davčnemu zavezancu k predložitvi dokazil ali pojasnil v postopku nadzora obračuna davka predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je bil zavezanec za davek obveščen, kar je skladno z določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek zastaralnega roka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni razvidno, kateri razlogi in katera zakonska podlaga je bila ključna za sprejeto odločitev. Prvostopenjski organ kot razlog navaja tožnikovo zlorabo davčnih predpisov iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, kakor tudi, da tožnik ni izkazal namena, da bo s predmetnim plovilom opravljal dejavnost oddajanja v najem in ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Pritožbeni organ v zvezi z odmero DDV navaja, da se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje finančni organ ter nato v nadaljevanju kot podlago za svojo odločitev navaja točko a) 66. člena ZDDV-1, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 63. člena ZDDV-1. Dokazi, ki jih je predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ z

Tožnik je izpolnil zgolj formalne pogoje v smislu registracije plovila za gospodarski namen in registracije dejavnosti oddajanja plovila v najem, ni pa z izdajo le petih računov v obdobju med 2011 in 2015, od katerih so bili trije izdani poslovodji in edinemu družbeniku tožnika, v skupni vrednosti 6.350,00 EUR neto in nekaj komunikacijami o možnosti najema predmetnega plovila dokazal dejanskega opravljanja dejavnosti oddajanja predmetnega plovila v najem, in sicer niti v trenutku spornega odbitka vstopnega DDV junija in julija 2011 niti kasneje do prodaje predmetnega plovila. Vprašanje, ali je bila dejavnost opravljana ali ne, pomeni pravno kvalifikacijo ugotovljenih dejstev (nato pa na osnovi te pravne kvalifikacije sledi izpeljava pravne posledice) in s tem uporabo prava, za to pravno kvalifikacijo pa je pristojen organ, ki v zadevi odloča, oz. sodišče. Plovilo se ne more šteti za opremo po SRS, ker tožnik s plovilom ni opravljal dejavnosti. Temeljno pravilo vzročne povezanosti pri priznavanju odhodkov in drugih načinov zmanjševanja davčne osnove velja tudi v primeru investicijske olajšave, SRS pa določa, da je kot opredmeteno osnovno sredstvo pripoznano med drugim tisto

V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik plovila dejansko ni uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem in tudi ne za prodajo. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave predmetnega plovila in posledično naloži obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita. Nepremičnina ni del poslovnih sredstev tožnika, poleg tega se je njen pretežni del uporabljal za zasebne namene, zato davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornem računu. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčljive dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Z opravljanjem tožnikove dejavnosti niso povezani stroški adaptacije strehe (krovsko-kleparske storitve) na počitniški hiši v lasti fizičnih oseb. Zato tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, kot jih določa 63.a člen in prvi odstavek 63. člena ZDDV-1.

Prodaja plovil brez promocije ne bi bila mogoča ali pa bi bila bistveno otežena, zato imajo promocijski stroški neposredno in takojšnjo povezavo s celotno gospodarsko dejavnostjo davčnega zavezanca. Dejavnosti promocije, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je ta dejansko namenjena omogočanju oziroma pospeševanju nadaljnje prodaje, tako ni mogoče šteti kot samostojno dejavnost v smislu 66. člena ZDDV-1, ampak kot dejavnost, ki jo zavezanec (prodajalec) izvaja kot del svoje gospodarske dejavnosti nadaljnje prodaje plovil. Za obstoj zlorabe na davčnem področju po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Pri ugotavljanju dobička se upoštevajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v i

Strošek DDV-ja povečuje strošek popravila vozila, dne 12. 12. 2013 udeleženega v prometni nesreči. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da tožeča stranka do maksimalne vrednosti škode v višini 6.700,00 EUR oziroma do priznane škode, ocenjene po sistemu totalke, ni upravičena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo še za 854,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila. DDV-ja, ki skupaj s stroškom popravila in rezervnih delov presega tožnici pravno priznano škodo v višini 6.700,00 EUR, ji namreč ni mogoče prisoditi. Tožeča stranka je pojasnila, da je vozilo ves čas uporabljal le direktor, ki je ob nakupu tudi izbral dodatke, ki jih je dodatno plačal in zaradi katerih je bil avto prilagojen njegovemu okusu in njegovim potrebam. Trdila je tudi, da si je vozilo (med popravilom) izposojal pri prijateljih. S takšno trditveno podlago pa tožeča stranka kot pravna oseba nikakor ni mogla utemeljiti okoliščin, nastalih po povzročitvi škode, ki bi zahtevale prisojo (popolne)

Tožnik ni verodostojno izkazal obstoja poslovnih dogodkov, za katere naj bi bili izdaniomenjeni računi in po katerih naj bi šlo za storitve, glede katerih bi bil tožnik na podlagi 74. člena ZDDV-1 upravičen do vračila DDV. Po presoji sodišča je pri ugotavljanju pravice do vračila DDV dolžnost davčnega zavezanca, da predloži verodostojne listine, na podlagi katerih uveljavlja vračilo.

Računi, ki jih je v juniju in juliju 2015 tožniku izdala družba A. d.o.o., ne vsebujejo zakonsko predpisanih sestavin iz 82. člena ZZDV-1 in tako posledično tožnik ne izpolnjuje drugega zakonsko določenega pogoja, navedenega v obrazložitvi te sodbe. Ker tožnik ne razpolaga z ustreznimi računi, mu ne gre pravica do odbitka DDV, ki jo je uveljavljal na podlagi teh računov.

Iz točke a) 66. člena ZDDV-1 izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik nabavil plovilo, ki ga je knjižil med opredmetena osnovna sredstva ter od tega plovila uveljavljal v obračunu DDV. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da bi v zvezi z nabavo tega plovila obstojali zakonski pogoji za odbitek vstopnega DDV po točki a) 66. člena ZDDV-1. Zgolj z enim računom, ki je izdan povezani osebi, pa tožnik ni izkazal, da bi predmetno plovilo dajal v najem.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v obravnavanem primeru možna samo, če so izpolnjeni pogoji iz točke a) 66. člena ZDDV-1. Pri tem je potrebno upoštevati tudi restriktivno razlago te določbe. V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da se sporni plovili dejansko nista uporabljali za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem. Zato je odločitev, s katero tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV od nabave spornih plovil in posledično naložena obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita.

Pravica do odbitka vstopnega DDV od jaht in čolnov je možna samo, če so izpolnjeni pogoji iz točke a) 66. člena ZDDV-1. V predmetni zadevi pa je bilo pravilno ugotovljeno, da se čoln dejansko ni uporabljal za dejavnost, zaradi katere je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV.

Dejansko stanje je glede poslovnega namena tožnika v zvezi z nakupom spornih plovil nepopolno ugotovljeno. Ključne okoliščine glede dejanskega namena tožnika glede zasebne rabe plovil ali pa nakupa plovila z namenom nadaljnje prodaje oziroma delno zasebne rabe so ostale nerazčiščene. Enako velja tudi za dejansko stanje v zvezi z računi, povezanimi z vzdrževanjem predmetnih plovil. Navedeno posledično vpliva tudi na priznanje pravice do odbitka DDV po računih za prevoze z letalom, za katere tožnik zatrjuje, da so bili opravljeni v zvezi z njegovo obdavčljivo dejavnostjo in sicer z namenom prodaje predmetnih plovil na navtičnih sejmih. V konkretnem primeru davčni organ ni ugotovil vseh relevantnih okoliščin in tudi ni izvedel dokazne ocene oziroma ni navedel objektivnih okoliščin in jih povezal v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da gre pri obravnavanih transakcijah za navidezne posle ter za nezakonito pridobitev davčne ugodnosti, pri čemer bi se tožniku lahko očital subjektivni element.

Tožnik v postopku ne ugovarja dejstvu, da gre v predmetni zadevi za poslovno razmerje med povezanimi osebami, kot ga opredeljuje 17. člen ZDDPO-2. Med strankama ni sporno, da je na tej podlagi povezana bosanska družba izdajala račune, s katerimi je tožniku zaračunavala opravljene gradbene storitve v Sloveniji in da izračunani zneski pokrivajo plače nameščenih delavcev, ki imajo delovno razmerje sklenjeno po tujem pravu v bosanski družbi, povečano za 9 do 15 %. Te račune je tožnik tudi plačeval iz svojega bančnega računa na račun bosanske družbe. Sporni pa so računi, ki jih je povezana bosanska družba izstavila za povračilo dnevnic delavcev, ki so v letu 2009 delali v Sloveniji. Tožnik teh računov ni plačeval izdajatelju računa (bosanski družbi), ampak je direktor družbe iz računa tožnika dvignil gotovino in jo po njegovi izjavi izročil v roke delavcem. Knjigovodske listine tožnika in bosanske družbe navedenega ne izkazujejo. Računi, ki jih je izstavila bosanska družba za povračilo dnevnic nimajo podlage v sklenjeni pogodbi. Tožnik teh računov tudi ni plačal preko TRR tožnika bosanski družbi. Tožnik ni vodil blagajniške knjige, iz katere bi bil razviden promet gotovine, blagajniš

Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi 63. člena in 66. člena ZDDV-1, ker tožnik s plovilom ni ustvarjal prihodkov ter je neupravičeno uveljavljal vstopni DDV na podlagi računov za nakupe, ki jih ni uporabil za namene njegovih obdavčljivih transakcij. Po presoji sodišča pa davčni organ v danem primeru ni upošteval v zadostni meri navtične dejavnosti tožnika – posredništvo in prodaja plovil, notranjih motorjev in prikolic za prevoz plovil, katamaranov in navtične opreme ter se ni v celoti opredelil do njegovih ugovorov.