VSRS Sklep I Up 1271/2006

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Upravno sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) s svojo sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper Ministrstvo za kulturo, ki je v svoji odločbi z dne 25.11.2005 odločilo o denacionalizaciji, uvedeni na zahtevo A.P. po pooblaščencu M.M. iz V.N. Tožena stranka je s svojo odločbo odločila o denacionalizaciji tako, da je upravičencem E.P., A.P., M.P. ter A.P. deloma določila odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, deloma pa določila vrnitev v naravi. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi za skrbnika za poseben primer od pravnomočnosti te odločbe do končanja zapuščinskega postopka glede dela vrnjenega premoženja, ki pripade pokojnim upravičencem E.P., A.P. in A.P., določila pooblaščenko I.Č., Z., P. Skladno z izpodbijano odločbo vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške postopka.

Prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi navaja, da je tožena stranka pravilno odločila o vračilu podržavljenih nepremičnin v okviru postavljenega zahtevka. Tožena stranka je tudi pravilno opredelila obseg vračanja v odškodnini ter vračila v naravi. Prvostopenjsko sodišče tudi soglaša s toženo stranko, da je bil zahtevek za vračilo podržavljenih nepremičnin v obravnavani zadevi postavljen zgolj za vračilo premoženja, katerega lastnik je bil pokojni V.P., in da ni mogoče trditi, da je bil zgolj s predložitvijo listin k sami zahtevi za denacionalizacijo, zahtevek za denacionalizacijo glede E.P. opredeljen tako po obsegu kot tudi glede upravičenca. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da bi jo moral upravni organ pozvati na dopolnitev zahtevka v smislu instituta pomoči neuki stranki po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP (1986)). Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor tožeče stranke za povračilo stroškov postopka.

Tožeča stranka je v zakonitem roku vložila pritožbo zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka navaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena tudi za E.P., česar upravni organ in prvostopenjsko sodišče nista pravilno upoštevala, zato je prišlo do kršitev postopka o upravnem sporu. Prav tako je upravni organ ni pravilno opozoril na pomanjkljivost zahteve za denacionalizacijo, da manjka zapis "E.P.", saj bi v nasprotnem primeru to zahtevo pravočasno dopolnila, s tem pa jo je uslužbenka Upravne enote v Slovenj Gradcu spravila v zmoto. Tožena stranka in prvostopenjsko sodišče sta kršila načelo varstva pravic strank in pomoči prava neuki stranki. Glede vsebine odločbe tožene stranke tožeča stranka navaja, da odločbe sploh ne bo mogoče izvršiti v zemljiški knjigi, ker je sedaj zemljiškoknjižno stanje drugačno. Glede stroškov postopka tožeča stranka navaja, da je bila tožena stranka dolžna in se je zavezala plačati stroške za izdelavo identifikacijskega potrdila GU S.G., zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju s podatki v spisu in je neutemeljena. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v ponovni postopek, podrejeno pa, da po opravljeni glavni obravnavi spremeni sodbo sodišča I. stopnje tako, da je tudi E.P. upravičena do lastne odškodnine, ki je 3/4, da se vila ne vrne v naravi, ampak plača odškodnina, ki je 3/4, da je solastnica 3/4 parc.št. ... vrt vl. št. ... k.o. ..., da se prizna odškodnina za premičnine in da se vrne 131.854,00 SIT stroškov.

SOD kot stranka z interesom v odgovoru na pritožbo navaja, da sta odločitvi tožene stranke in prvostopenjskega sodišča zakoniti, saj denacionalizacijska zahteva ni obsegala tudi zahteve za E.P., prav tako pa tudi pritožnica v postopku pred Ministrstvom za kulturo ni zatrjevala, da je bil zahtevek vložen tudi za premičnine. Novote, ki jih navaja pritožnica v svoji pritožbi so po mnenju SOD skladno z ZUS nedopustne. Prav tako SOD meni, da ni podlage za drugačno odločitev o stroških postopka. Na tej podlagi SOD predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je v tem primeru pravnomočnost sodbe po 3. odstavku 66. člena ZDen pogoj za izvršitev upravnega akta.

Ob reševanju pritožbe je sodišče ugotovilo, da je potrebno prvostopenjsko sodbo razveljaviti in tožbo zavreči.

Tožeča stranka v upravnem sporu je A.P., ki je bila tudi edina vložnica zahteve za denacionalizacijo v obravnavani denacionalizacijski zadevi. Tožnica je pokojna od leta 1994, ker pa je zahtevo vložila po pooblaščencu M.M. iz V.N., je tožena stranka postopek zaključila z izdajo izpodbijane odločbe. Kot pooblaščenka tožeče stranke pa v tem upravnem sporu nastopi I.Č. s P., ki pooblastila za vložitev tožbe v imenu tožnice ne izkazuje. Edino pooblastilo, ki ga je še za časa svojega življenja podelila tožnica A.P., je bilo po podatkih iz spisa dano M.M. ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Po 2. odstavku 61. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP (1986)) pooblastilo pooblaščencu ne preneha, če stranka med postopkom umre, temveč velja še naprej, dokler ga ne prekliče pravni naslednik stranke. Pooblaščenec, ki ni odvetnik, pa svojega pooblastila po ureditvi ZUP (1986) ne more prenesti na drugega brez posebnega pooblastila (V. Androjna: Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 1992, str. 88), takega posebnega pooblastila pa pooblastiteljica A.P. svojemu pooblaščencu M.M. ni podelila. Zato tudi M.M. ni mogel prenesti svojega pooblastila za vložitev tožbe v upravnem sporu na I.Č., ki v upravnem sporu torej neupravičeno nastopa kot pooblaščenka tožnice A.P. Ob tem je Vrhovno sodišče tudi preverilo, ali bi lahko pooblastilo I.Č. izviralo iz kakšnega drugega pravnega naslova in ugotovilo, da je bila I.Č. sicer z izpodbijano odločbo tožene stranke sicer postavljena za skrbnico za poseben primer po 67. členu ZDen glede dela premoženja po tej odločbi, vendar pa ji ta položaj pripada šele od pravnomočnosti te odločbe dalje, tako da iz tega naslova pooblastilo za vložitev tožbe v upravnem sporu ni moglo nastati, saj izpodbijana odločba še ni pravnomočna. Prav tako pa je vprašljivo ali bi na tej podlagi sploh lahko skrbnik izpodbijal denacionalizacijsko odločbo, s katero je bil postavljen. I.Č. je torej brez potrebnega pooblastila in v nasprotju s predpisi vložila tožbo v upravnem sporu v imenu A.P.

V 3. odstavku 78. člena ZUS-1 je določeno, da če vrhovno sodišče ugotovi, da se je postopka na prvi stopnji udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena, razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in glede na naravo kršitve vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali zavrže tožbo. Ker v obravnavani zadevi I.Č. nima pooblastila za vložitev tožbe v upravnem sporu v imenu tožnice A.P., njena dejanja pa niso bila odobrena, pooblastila pa tudi v ponovnem postopku ne bi mogla pridobiti, saj je tožnica pokojna, njen pooblaščenec pa pooblastila ne more prenesti na drugo osebo, je sodišče odločilo tako, kot je določeno v izreku te odločbe.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi skladno s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 78. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožbo iz razlogov, ki jih je navedlo v tej sodbi.