24. člen ZUS-1

Za vrnitev v prejšnje stanje morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki izhajajo iz določb 24. člena ZUS-1, po katerem je pravočasna vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje pogojena tudi s subjektivnim osemdnevnim rokom.

ZUS-1 ne določa, da je zoper sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje dopustna posebna pritožba. Sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje tudi ni sklep s katerim se onemogoči nadaljnji postopek. Posebna pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, tako ni dovoljena.

Tožnica v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da so zamudi s plačilom sodne takse botrovali opravičljivi razlogi, ki jih njen pooblaščenec - odvetniška družba, kateri je sodišče vročilo plačilni nalog, kljub temu, da je v zadevi izkazal zahtevano skrbnost, ni mogel ne predvideti in ne odkloniti. Ker so posledice prepozno plačane sodne takse enake kot če ta sploh ne bi bila plačana, sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi nastopila zakonska fikcija umika tožbe.

ZST-1 ureja poseben razlog vrnitve v prejšnje stanje, in sicer če je bila plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da je slednji prejel ali odtegnil s plačnikovega računa znesek sodne takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz ZST-1. Skladno z ZST-1 v tem primeru ni pritožbe. V postopkih odločanja glede plačil sodnih taks se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ZST-1 ne določa drugače. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ureditev ZUS-1 o vrnitvi v prejšnje stanje treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Po ZUS-1 pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. S sklepom o razveljavitvi sklepa o ustavitvi postopka ni onemogočen nadaljnji postopek, prav tako pa ZUS-1 ne določa, da bi bila zoper takšen sklep dovoljena posebna pritožba. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe.

Pri presoji, da razlogi, ki jih pritožnik navaja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne utemeljujejo opravičenega razloga za zamudo roka za vložitev tožbe po poteku predpisanega roka, je Upravno sodišče upoštevalo tako pritožnikovo gluhonemost kot tudi odklonitev zastopanja odvetnikov, ki se ne ukvarjajo z upravnim pravom, in tudi da je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena. Vendar je presodilo, da ti razlogi ne spadajo v sfero razlogov, ki jih pritožnik ni mogel predvideti niti odkloniti, in da pri zagotavljanju potrebne pravne pomoči ni ravnal s potrebno skrbnostjo.

Sodišče meni, da tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen, saj tožnik ni izkazal, da bi pri njem v času teka roka za vložitev tožbe obstajale okoliščine, ki bi ga ovirale pri vložitvi tožbe ter da bi bile te ovire nepričakovane in take, da jih brez lastne krivde ne bi mogel niti predvideti niti odstraniti.

Gluhonemost tožnika, njegovo nahajanje v zaporu, odklonitev zastopanja, ker se odvetniki ne ukvarjajo z upravnim pravom in zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč, ne sodijo v sfero razlogov, ki jih tožnik ni mogel predvideti niti odkloniti oz. se ne morejo pripisati njegovi krivdi. Prva dva zato, ker je tožnik nedvomno, kljub temu, da je gluhonem in da je v zaporu, že 1. 3. 2024 vedel, da mora morebitno tožbo zoper izpodbijano odločbo vložiti v roku 30 dni. Druga dva pa zato, ker ju gre pripisati redni skrbnosti stranke. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje v nobenem primeru ne more biti pravočasen, saj je tolmačka v kontaktu s pisarno odvetnika tožnika stopila 16. 5. 2024. Tožnik v predlogu trenutek sprejema zastopanja po aktualnem odvetniku zamolči Tožnik je izpodbijano odločbo prejel 29. 2. 2024, rok za vložitev tožbe zoper to se je iztekel 2. 4. 2024. Ker torej tožnik ni izkazal opravičljivega razloga za zamudo pri vložitvi tožbe, iz katerega bi bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, je tožba zoper izpodbijano odločbo, vložena 27. 6. 2024, prepozna in se zavrže.

Tožnik predloga za vrnitev v prejšnje stanje ob vložitvi tožbe z dne 26. 8. 2024 ni podal. Tožnikova pooblaščenka in tožnik sta razloge za zamudo roka za vložitev tožbe po pozivu sodišča za izjasnitev sicer pojasnjevala v njunih vlogah z dne 17. 10. in 25. 10. 2024, česar pa po presoji sodišča ni mogoče šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj tega v svojih vlogah nista izrecno zahtevala.

Iz obvestila o vročitvi izhaja, da je bil izpodbijani sklep puščen v poštnem nabiralniku 7. 12. 2023, kar ne vpliva na fikcijo vročitve, saj ta nastopi 15. dan od poskusa vročitve. Navedbe tožnika glede seznanitve s pošiljkami pa za ugotavljanje pravočasnosti tožbe niso upoštevne. Rok za vložitev tožbe je tožnik namreč zamudil.

V upravnem sporu se glede vprašanj postopka najprej uporabijo določbe ZUS-1, šele če teh ni, pa zakon, ki ureja pravdni postopek (torej subsidiarno), v obravnavanem primeru ZPP. To pomeni, da so določbe slednjega upoštevne, če v ZUS-1 ni posebne (specialne) ureditve, zaradi katere je izključena uporaba pravil pravdnega postopka o istem vprašanju. Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je določen v drugem odstavku 24. člena ZUS-1, in sicer je treba predlog vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Pritožnikovo stališče o uporabi določbe ZPP je zato neutemeljeno.

Tožnica sodišču s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni uspela vzbuditi resnega dvoma1 v to, da ji dne 8. 3. 2024 v njenem hišnem predalčniku ni bilo puščeno sporočilo o prispelem pismu. Tožnica je sicer navajala, da je tega dne direktorica tožnice bila službeno odsotna, vendar je to dejstvo pravno nerelevantno. Dejstvo, da je zakonita zastopnica tožnice bila službeno odsotna in da se torej tega dne ni mogla seznaniti s tem, da je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni zakonski razlog, ki bi lahko preprečil začetek teka roka za prevzem pošiljke v skladu s 87. členom ZUP. Tudi to, da zaposlena v lekarni, direktorice tega dne po elektronki pošti ni obvestila o pošiljki, je pravno gledano nerelevantno in se dotika tožničine interne organizacije delovnega procesa in obveščanja. Tožnica ugovarja pravilnosti opravljene vročitve odločbe (in zatrjuje, da je njena tožba pravočasna), ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. To pa je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne za vrnitev v prejšnje stanje.

Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali drug dela prost dan v RS, kar izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015. Tako je sodišče ugotovilo, da velja vročitev izpodbijanega akta tožnikoma za opravljeno 25. 8. 2023, torej z dnem izteka 15-dnevnega roka za osebni prevzem pisanja skladno s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP. Pravna pravila strankam, ki nastopajo brez pomoči pravnih strokovnjakov, lahko predstavljajo izziv, še vedno pa napačno štetje roka za vložitev pravnega sredstva ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke. Vrnitev v prejšnje stanje je torej dopustna (le), če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja.

O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega organa. Ker tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo zavrglo.

Kadar stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, mora okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga. To pomeni, da mora že predlog vsebovati dejstva o okoliščinah, iz katerih bo mogoče sklepati, ali so vzroki opravičeni in dokaze za ta dejstva. Opravičeni vzroki pa so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.

Tožnik je prepričljivo izkazal, da je za zamudo izvedel 13. 6. 2023. Opisana situacija, tj. ko vročevalec obvestilo o neuspešni vročitvi pisanja pusti v napačnem predalčniku za prejemanje pošte zaradi slabše povezljivosti oziroma oddaljenosti naslova za vročanje, je glede na lokacijo tožnikovega prebivališča na naslovu A., povsem življenjska. Zato je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen, saj ga je tožnik vložil znotraj predpisanega osemdnevnega roka (15. 6. 2023). Hkrati z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je opravil tudi zamujeno dejanje, tj. plačal sodno takso v višini 148,00 EUR.

Pritožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjeval, da je zamudil kakšen rok za opravo procesnega dejanja, zamuda roka pa je eden od pogojev oziroma procesnih predpostavk za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je zato nedovoljen. Stranka z naknadno danim pooblastilom osebi z opravljenim pravniškim državnim izpitom ne more sanirati očitnega pomanjkanja svoje postulacijske sposobnosti v času, ko je sama vložila pritožbo.

Tožnik okoliščin, ki bi v relevantnem obdobju onemogočali pravočasno vložitev tožbe, ne navaja. Sklicuje se na svoje slabo zdravstveno stanje, redko avtoimunološko bolezen, ki pa mu je bila, kot sam pojasni, diagnosticirana že pred dvema letoma. Gre torej za bolezensko stanje, ki traja že dlje časa in ne predstavlja nepredvidenega oz. nenadnega dogodka, ki bi mu onemogočil pravočasno vložitev tožbe. Vročitev odločbe s fikcijo je bila opravljena 3. 3. 2023. To pomeni, da je od naslednjega dne treba šteti začetek teka tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki je iztekel dne 3. 4. 2023. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik tožbo priporočeno oddal šele 5. 4. 2023, zato je tožba vložena prepozno.

Sodišče je upoštevajoč okoliščine primera in dejstvo, da je tožnik, zaslišan na naroku, prepričljivo izpovedal, da se ne spomni, kdaj naj bi prišel iz pripora (ne ve torej, kdaj naj bi izvedel za zamudo), na podlagi drugega odstavka 24. člena ZUS-1 štelo, da je predlog vložen v subjektivnem roku. Prisotnost tolmača ob vročanju upravnih pisanj, ni predpisana in ne gre za pravico tožnika, ki bi bila utemeljena na zakonu. Že zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje z zatrjevanjem, da je tožnik zamudil tožbo zato, ker ob vročitvi izpodbijanega akta ni bil prisoten tolmač, ob odsotnosti drugih trditev, ni opravičljiv razlog v smislu določbe 24. člena ZUS-1. Ne glede na to, pa sodišče zgolj pojasnjuje, da ni sporno in tožnik zaslišan izrecno potrdi, da je ob vročitvi izpodbijanega sklepa prejel prevod sklepa v arabščino, da je prevod razumel, zato ni utemeljeno niti nakazovanje tožnika, ki sicer ni konkretizirano, da bi prejel sklep v jeziku, ki ga ne bi razumel, kar naj bi bil vzrok za zamudo pri vložitvi tožbe.

Za presojo pravočasnosti vložene tožbe, ki sta je skupaj vložila dva tožnika (kot zakonita zastopnika otrok, za katere sta podala predloge za opustitev obveznega cepljenja in na katere se torej izpodbijani sklepi nanašajo), za katera je mogoče spor rešiti le na enak način za oba, je sodišče upoštevalo datum vročitve upravnega akta zadnjemu od njiju.

Ker je pritožnik zamudil rok za plačilo sodne takse, bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje najprej zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ni mogel vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje zatrjevati in izkazati, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).