UPRS Sklep I U 826/2024-13

I. Tožba se zavrže.

II. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnica je sodišču 23. 4. 2024 posredovala tožbo zoper uvodoma navedeni upravni akt.

2Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki je sodišču posredovala upravni spis.

3Sodišče je po prejemu upravnega spisa ugotovilo, da je tožba vložena prepozno.

4Sodišče je tožnico v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča (sklepi VSRS I Up 209/2018 z dne 9. 10. 2019, I Up 194/2019 z dne 29. 1. 2020, I Up 19/2020 z dne 27. 5. 2020), pred izdajo tega sklepa, s pozivom z dne 19. 6. 2024 seznanilo s svojimi ugotovitvami, ki se nanašajo na presojo pravočasnosti tožbe in ji dalo možnost, da se glede ugotovljenih dejstev sodišča izjavi in za svoje navedbe predloži dokazila.

5Tožnica je sodišču dne 15. 7. 2024 posredovala izjavo, v kateri je navedla, da izpodbija navedbo, da je fikcija vročitve dne 23. 3. 2024 zakonita, saj sploh ni imela možnosti, da bi prevzela pošto skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zatrjuje, da je šlo za splet okoliščin, ki so bile zunaj njenega vpliva, ki jih kljub temu, da je ravnala z ustrezno skrbnostjo, ni mogla niti predvideti, niti preprečiti. Sklicevala se je na 22. in 25. člen Ustave RS, navaja, da ji vročanje ni bilo omogočeno skladno z ZUP oziroma, da se zakon razlaga v njeno škodo in se jo diskriminira. V času med 22. 2. 2024 do 9. 3. 2024 je bila direktorica tožnice (ki je edina oseba pri tožnici, ki je pooblaščena za sprejemanje dokumentov po ZUP) na službeni poti v tujini. Direktorica tožnice za domnevno obvestilo o pošiljki ni vedela, ker poštar prinese vso pošto neposredno v poslovalnico, ker lekarna iz varnostnih razlogov na zgradbi nima nameščenega poštnega nabiralnika. Dne 8. 3. 2024 je bila na delovnem mestu gospa A. A., mag. farmacije, ki direktorici tožnice po elektronski pošti ni poslala kopije domnevnega obvestila o priporočeni pošiljki, da bi se ta z vsebino obvestila lahko seznanila in bi bila obveščena o pošiljki.

6Tožnica navaja, da je bila zato oškodovana, ker niti ni bila seznanjena, da lahko doseže seznanitev z vsebino pisanja (z dvigom na pošti v roku 15 dni) in s posledicami, če ne bo ravnala, kot je navedeno v obvestilu (fikcija vročitve). Tožnica zatrjuje, da ni moč govoriti o opustitvi pravočasnega ravnanja, zaradi česar je bilo prekomerno poseženo v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Glede na navedbe sodišča, je bil zadnji možni datum za prevzem pošiljke 23. 3. 2024, tega dne tožnica pošiljke ne bi mogla prevzeti, ker poslovalnica v Grosupljem ob sobotah več ne posluje. Direktorica tožnice je bila tudi v tem času v tujini (od 18. 3. 2024 do 26. 3. 2024), zato pošiljke dne 23. 3. 2024 ne bi mogla prevzeti. Tožnica je imela namesto zakonsko določenih 15 dni, za prevzem le 14 dni časa, ker je nezakonito (kršitev tretjega odstavka 87. člena ZUP). Tožnica je slabše obravnavana kot primerljivi subjekti, ki lahko pošto prevzamejo v krajih, kjer pošta ob sobotah obratuje. Zmožnost prevzema pošiljk in čas vročanja po ZUP sta odvisna od naslova subjekta, kar krši 14. člen Ustave RS. Privilegirani so tisti subjekti, ki jim Pošta vroča iz poslovalnic, ki so odprte tudi ob sobotah. Gre za posredno diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine, kot to določa drugi odstavek 4. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju ZVarD). Treba je šteti, da je bila pošta na naslov tožnice dejansko vročena šele v ponedeljek 25. 3. 2024, prvi delovni dan po 15. dnevu, ko je bila pošta v Grosupljem dejansko odprta. Direktorica tožnice je bila v tujini in odsotna v več obdobjih, od 22. 2. 2024 do 9. 3. 2024, od 18. 3. 2024 do 26. 3. 2024, od 17. 4. 2024 do 22. 4. 2024. V konkretnem primeru se je procesni rok za prevzem pošiljke skrajšal na 14 dni, posledično se je skrajšal tudi rok za pripravo tožbe. Direktorica tožnice se je z dokumentom seznanila šele 26. 3. 2023, po vrnitvi iz tujine, domnevala je, da ima celotnih 30 dni za vložitev tožbe. Tožnica je bila večkrat diskriminirana: - čas za prevzem pošiljke se je zaradi nedelovanja pošte ob sobotah skrajšal iz 15 dni na 14 dni, - v primerjavi s subjekti iz krajev, kjer pošte ob sobotah delajo, je število dni za prevzem bistveno zmanjšano, - tožnica na dan fiktivne vročitve ni imela možnosti za prevzem pisanja, - tožnici se je skrajšal rok za pripravo tožbe na 27 dni. Tožnica v nadaljevanju opisuje elektronsko vročanje po ZUP in zatrjuje, da so ti subjekti v primerjavi z osebnim vročanjem po ZUP privilegirani. Sistem namreč pošto dostavi samodejno na dan vročanja, po 15 dneh (peti odstavek 86a. člena ZUP). Tožnica meni, da gre za množično diskriminacijo, sodišče poziva naj podrobno preuči problematiko vročanja ob sobotah. Če bo sodišče menilo, da je fikcija vročitve zakonita in ustavna, tožnica podaja predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

K I. točki izreka:

7Tožba je prepozna.

8Skladno z določbo prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS- 1). Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti po uradni dolžnosti in paziti nanjo ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

9Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 87. člena ZUP).

10Sodišče je ugotovilo, da iz obvestila organu o vročitvi (C1 v sodnem spisu), izhaja, da je bila tožnici izpodbijana odločba vročena 23. 3. 2024 na podlagi fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP. Iz navedenega obvestila izhaja, da vročevalec dne 8. 3. 2024 tožnici pisma ni mogel vročiti in ji je bilo tega dne v hišnem predalčniku puščeno sporočilo, kje se pismo nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh, sicer velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Ker pismo v danem roku ni bilo dvignjeno, je bilo po poteku tega roka, dne 25. 3. 2024 puščeno v hišnem predalčniku.

11V konkretni zadevi je sporno ali je bilo tožnici dne 8. 3. 2024 puščeno sporočilo o prispelem pismu in ali je dne 23. 3. 2024 nastopila fikcija.

12Tožnica sodišču s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni uspela vzbuditi resnega dvoma¹ v to, da ji dne 8. 3. 2024 v njenem hišnem predalčniku ni bilo puščeno sporočilo o prispelem pismu. Tožnica je sicer navajala, da je tega dne direktorica tožnice bila službeno odsotna, vendar je to dejstvo pravno nerelevantno. Dejstvo, da je zakonita zastopnica tožnice bila službeno odsotna in da se torej tega dne ni mogla seznaniti s tem, da je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni zakonski razlog, ki bi lahko preprečil začetek teka roka za prevzem pošiljke v skladu s 87. členom ZUP. Tudi to, da zaposlena v lekarni, direktorice tega dne po elektronki pošti ni obvestila o pošiljki, je pravno gledano nerelevantno in se dotika tožničine interne organizacije delovnega procesa in obveščanja. Sodišče na tem mestu dodaja, da je dolžnost zakonitega zastopnika, da tudi v času svoje odsotnosti poskrbi za to, da je obveščen o prispelih pošiljkah, še posebej, če je udeležen v upravnih postopkih in lahko torej utemeljeno pričakuje vročanje pošiljk. Sicer pa bi tožnica pošto lahko dvignila tudi v času med 11. 3. 2024 in 15. 3. 2024 (ko zakonita zastopnica tožnice ni bila službeno odsotna), pa se je očitno odločila, da bo počakala na to, da ji vročevalec pošto pusti v poštnem nabiralniku. S tem je privolila v nastanek določenih posledic, na katere je bila z obvestilom v naprej opozorjena - nastopila je fikcija vročitve, ko se šteje, da ji je bilo pisanje vročeno, čeprav ji nesporno ni bilo vročeno. Sodišče se do pavšalnih ustavnih kršitev ne bo konkretneje opredeljevalo.

13Tožnica tudi oporeka, da je dne 23. 3. 2024 nastopila fikcija in zatrjuje, da je tega dne bila sobota, ko pošta v Grosupljem ne dela. Sodna praksa je glede tega vprašanja ustaljena, fikcija vročitve lahko nastopi tudi v soboto, ko nekatere poštne poslovalnice ne delajo.²

14Fikcija vročitve pomeni le domnevno vročitev in ne upošteva dejstva, kdaj se je storilec (oziroma smiselno tožnica)³ s sklepom dejansko seznanil, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa nima nobenega vpliva. Bistvo pravne fikcije je ravno v tem, da se neko dejstvo šteje za resnično, čeprav je povsem jasno, da ne ustreza resničnemu stanju. Do dejanske seznanitve naslovnika z vsebino pisanja na dan nastopa fikcije vročitve lahko pride le v primeru, če ravno ta dan naslovnik prevzame pošiljko pri vročevalcu. Če tega ne stori, mu vročevalec pusti poštno pošiljko šele naslednji dan po nastopu fikcije v hišnem predalčniku, vendar se vročitev šteje za opravljeno z dnem izteka roka in takrat tudi nastopijo pravne posledice vročitve in sicer neodvisno od tega, kdaj je naslovnik dejansko prejel pošiljko v fizični obliki in se seznanil z njeno vsebino.⁴

15Iz vsebine tretjega odstavka 87. člena ZUP tudi ne izhaja, da se rok za prevzem pošiljke podaljša (za kar se zavzema tožnica), če se na primer izteče v soboto (ko recimo poštna poslovalnica ne dela), nedeljo ali na praznik. Četrti odstavek 87. člena ZUP določa, da se v primeru, ko naslovnik pošiljke ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (ne glede na dan), torej v konkretnem primeru 22. 3. 2024, v soboto.

16O tem je Vrhovno sodišče leta 2015 sprejelo načelno mnenje, katerega namen je med drugim zagotoviti enako obravnavanje strank, ki pisanje prevzamejo in tistih, za katere velja fikcija vročitve.⁵ Tožnica torej z ugovorom, da je za prevzem pisanja dejansko imela le 14 dni (ker poštna poslovalnica v Grosupljem v soboto ne dela) ne more uspeti. Tožnica namreč ni izgubila pravice do vložitve tožbe, niti se ji rok za vložitev ni skrajšal, zato v njeno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ni bilo poseženo. Tovrsten sistem vročanja tudi ne krši 14. člena Ustave (načelo enakosti) in ne gre za posredno diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine (naslov poslovnega subjekta) iz drugega odstavka 4. člena ZVarD.

17Pravno gledano je zato povsem nepomembno, kdaj se je tožnica z izpodbijanim dokumentom dejansko seznanila, saj je fikcija vročitve nastopila dne 23. 3. 2024. Naslednjega dne, 24. 3. 2024 je začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, ki se je iztekel v ponedeljek dne 22. 4. 2024. Tožnica je tožbo vložila priporočeno po pošti dne 23. 4. 2024, zato je njena tožba prepozna.

18Sodišče je tožbo s sklepom kot prepozno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

19Tožnica je v izjavi z dne 15. 7. 2024 navedla, da če bo sodišče presodilo, da je fikcija vročitve zakonita in ustavna, z istimi argumenti utemeljuje in podaja predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

K II. točki izreka:

20Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen.

21Po prvem odstavku 24. člena ZUS-1 je ob zamudi roka za vložitev tožbe zaradi opravičenega razloga mogoča vrnitev v prejšnje stanje. Po presoji sodišča okoliščine, s katerimi tožnica utemeljuje svoj predlog, ne predstavljajo razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica namreč ugovarja pravilnosti opravljene vročitve odločbe (in zatrjuje, da je njena tožba pravočasna), ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. To pa je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne za vrnitev v prejšnje stanje. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Up 315/2013 z dne 4. 9. 2013.⁶

22Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 120. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 obravnavani predlog zavrglo.

K III. točki izreka:

23Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Glej VSRS Sklep I Up 187/2022 z dne 9. 11. 2022, 15. točka obrazložitve.
² VSRS Sklep I Up 540/2012 z dne 16. 1. 2013, I Up 519/2012 z dne 16. 10. 2013, I Up 84/2014 z dne 13. 3. 2014.
³ Popravila JŠ.
⁴ VSC sklep PRp 96/2021 z dne 27. 8. 2021, 7. točka obrazložitve, enako npr. tudi VSC Sklep PRp 33/2022, 29. 3. 2022, 5. točka obrazložitve.
⁵ Glej načelno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015.
⁶ VSRS Sklep I Up 315/2013, 4. 9. 2013, 8. točka obrazložitve.