34. člen ZAzil-UPB2

Ob upoštevanju časovne oddaljenosti posameznih dogodkov in njihovega subjektivnega dojemanja le-teh ne gre za takšne neskladnosti v izjavah tožnikov (glede dogodka posilstva, vremenskih razmer in trajanja vojne v matični državi), ki bi bile lahko podlaga za ugotovitev splošne neverodostojnosti tožnikov kot prosilcev za azil, kar je bilo v tej zadevi edini razlog za zavrnitev njunih prošenj za azil. Določba o brezplačni pravni pomoči prosilcem za azil, ki jo vsebuje ZAzil, ne izključuje uporabe 3. odstavka 25. člena ZUS-1.

Če so izjave prosilca za azil glede bistvenih okoliščin nasprotujoče si in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti, je podana splošna neverodostojnost prosilca za azil, kar pomeni, da se o prošnji za azil odloči v pospešenem postopku, ker se šteje, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, to pa pomeni, da prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, kar pa je razlog za njeno zavrnitev v pospešenem azilnem postopku.

Presoja sodišča prve stopnje je utemeljena, saj iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je ocena tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni objektivnega elementa, ker je tožnikov strah oprt le na dejstvo, da je v skoraj 13. letih le enkrat dobil opozorilo, in to posredno, da ga določena oseba išče zaradi maščevanja, korektna in pravilna. V zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno sklepa, da je mogoče sicer razumeti vpliv preteklih dogodkov (v srbskem taborišču), ki jih opisuje tožnik, na njegov subjektiven občutek strahu, vendar se pojem utemeljenega strahu ne more nanašati izključno na vzroke, ki so sicer obstajali v preteklosti, objektivno pa ne obstajajo več.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da ob ugotovljenih neskladjih in neprepričljivih ter neverodostojnih izjavah tožnika tožena stranka utemeljeno sklepa, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, kot tudi, v zvezi z njegovim predlogom za zaslišanje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni navedel v tožbi, kot tudi sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, prav nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način dejansko stanje dopolnjeno z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Določbo tretjega odstavka 33. člena ZAzil je treba razlagati tako, da mora pristojni organ pridobiti izvedensko mnenje, če se to izkaže za potrebno. Prvostopno sodišče se je do pooblaščenčevega predloga o postavitvi izvedenca opredelilo in pri tem navedlo razloge, zakaj postavitev izvedenca ni bila potrebna, zato očitana kršitev določb postopka upravnega spora ni podana.

Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane o

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je tožnika soočila z mednarodnimi poročili, na katera je oprla svojo odločitev. S tem, ko se je o poročilih lahko izjasnil, mu je bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku.

Za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka se šteje tudi, če je prošnja za azil vložena zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. To pa je tudi takrat, kadar prosilec vloži prošnjo za azil šele četrti dan bivanja v Centru za tujce, kamor je nastanjen zaradi odstranitve iz Slovenije in je ves čas pod nadzorom organov, pri katerih prošnjo lahko vloži. Že eden od razlogov iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 36. členom ZAzil je dovolj za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku, zato prvostopnemu sodišču ni bilo treba ugotavljati pogojev za zavrnitev prošnje za azil na drugih pravnih podlagah.

Zakonski pogoj za zavrnitev prošnje v pospešenem azilnem postopku, da je iz prošnje razvidno, da prosilcu očitno ne grozi preganjanje, je izpolnjen samo takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

Če okoliščine, ki jih prosilec za azil navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne pomenijo preganjanja zaradi vere, rase, nacionalnosti, politične pripadnosti oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini in je to očitno iz prošnje za azil, se taka prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Če je že iz prošnje za azil očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, se o taki prošnji odloči v pospešenem azilnem postopku.

Ker je tožena stranka na zaslišanju tožnika le razčiščevala tožnikove navedbe v njegovi prošnji za azil, s tem še ni začela izvajati rednega ugotovitvenega postopka.

Tožena stranka je v skladu s stališčem sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku izvedla redni ugotovitveni postopek in napravila novo dokazno oceno glede tožnikovih navedb o ogroženosti zaradi krvnega maščevanja. Ker je pri tem ugotovila, da tožnik dobro pozna albanska tradicionalna pravila glede krvnega maščevanja na Kosovu, seznanitev tožnika z objektivnim stanjem niti ni bilo potrebno. Mnenje mednarodne sodnice in sodna praksa Vrhovnega sodišča Velike Britanije pa tudi nista dokaza, s katerima bi bilo treba tožnika seznaniti pred odločitvijo tožene stranke, temveč sta zgolj dodatna argumenta, da objektivni obstoj krvnega maščevanja na Kosovu še ni razlog za priznanje azila prosilcu, še ne izkaže obstoja subjektivnih okoliščin, da mu grozi krvno maščevanje.

Prosilec zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, če v prošnji lažno predstavlja razloge za azil in tudi, če prošnjo vloži z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. Prosilec, ki je bil zaradi ilegalnega prehoda meje prijet na slovensko-avstrijski meji in nastanjen v Centru za tujce, je namero za vložitev prošnje za azil izrazil šele mesec dni po prijetju, takrat je začel tudi zatrjevati, da je bil v izvorni državi preganjan, čeprav je pred tem sprva zatrjeval, da je imel namen oditi v Nemčijo, kasneje pa je zatrjeval da je imel namen oditi na Švedsko. Ker so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz 2.odstavka 35.člena Zakona o azilu (ZAzil) je bilo o prošnji za azil odločeno v pospešenem azilnem postopku in se pogoji iz 1.člena Zakona o azilu niso ugotavljali, saj se ti ugotavljajo le v rednem azilnem postopku.

Če je iz prošnje za azil očitno, da se z njo zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, ker je vložena z namenom odložitve prisilne odstranitve prosilca iz Slovenije, poleg tega pa še, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje, se taka prošnja zavrne kot očitno neutemeljena. V tem primeru se ne ugotavljajo pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil. Sodišče predlaga ustavnemu sodišču oceno ustavnosti določb zakona, če meni, da niso v skladu z ustavo, pri tem ni vezano na predlog stranke in stranki tudi ni dolžno pojasnjevati, zakaj meni, da so za stranko sporne določbe, po njegovem mnenju skladne z Ustavo RS. To oceno je pristojno opraviti Ustavno sodišče.

Če tožena stranka začne ugotavljati dejansko stanje zadeve z zbiranjem poročil o stanju v izvorni državi tožnika in na to opre svojo odločitev, gre za redni azilni postopek. V ponovljenem postopku v zvezi s sodbo sodišča tožena stranka ne more več odločati v pospešenem postopku, če je že v prvotnem postopku začela in odločala v rednem azilnem postopku.

Če je upravni organ že začel redni azilni postopek, tudi v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča ne more odločati v pospešenem postopku.

Če ministrstvo začne v postopku priznanja azila ugotavljati stanje v prosilčevi izvorni državi, je začelo posebni ugotovitveni postopek, zato ne more odločati v pospešenem, skrajšanem azilnem postopku, v katerem se odloča praviloma le na podlagi prosilčeve prošnje, splošno znanih dejstev, javnih listin in drugih dejstev oziroma dokazov, ki jih dopušča skrajšani upravni postopek. Če je tožena stranka v upravnem postopku odločala na podlagi poročil o stanju v prosilčevi izvorni državi, v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo sodišča, s katero je bila njena prvotna odločba odpravljena, ne more odločati v pospešenem azilnem postopku.

Vodenje kazenskega postopka zoper prosilca za azil ni osebna okoliščina v smislu 3. odstavka 34. člena ZAzil.

Če prosilec lažno predstavlja razloge za vložitev prošnje za azil in to prošnjo vloži zato, da odloži svojo odstranitev iz Slovenije, zavaja organ in zlorablja azilni postopek, s tem pa so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena.