2. člen ZAzil-UPB2

Kljub opozorilu, da morata prvi tožnik in druga tožnica organu predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljujeta svoji prošnji in da morata dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživljajih in okoliščinah, ki so pomembne za postopek, sta podala nasprotujoče in neprepričljive izjave, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne.

Ob upoštevanju časovne oddaljenosti posameznih dogodkov in njihovega subjektivnega dojemanja le-teh ne gre za takšne neskladnosti v izjavah tožnikov (glede dogodka posilstva, vremenskih razmer in trajanja vojne v matični državi), ki bi bile lahko podlaga za ugotovitev splošne neverodostojnosti tožnikov kot prosilcev za azil, kar je bilo v tej zadevi edini razlog za zavrnitev njunih prošenj za azil. Določba o brezplačni pravni pomoči prosilcem za azil, ki jo vsebuje ZAzil, ne izključuje uporabe 3. odstavka 25. člena ZUS-1.

ZAzil kot prosilca za azil opredeljuje tujca, ki je vložil prošnjo za azil in sicer od trenutka vložitve prošnje za azil do sprejetja pravnomočne odločitve. Da takega položaja ne bi imel tujec, ki ponovno prosi za azil, iz ZAzil ne izhaja.

Določbo tretjega odstavka 33. člena ZAzil je treba razlagati tako, da mora pristojni organ pridobiti izvedensko mnenje, če se to izkaže za potrebno. Prvostopno sodišče se je do pooblaščenčevega predloga o postavitvi izvedenca opredelilo in pri tem navedlo razloge, zakaj postavitev izvedenca ni bila potrebna, zato očitana kršitev določb postopka upravnega spora ni podana.

Status prosilca za azil ima tudi tujec, ki ponovno prosi za azil, zato se mu gibanje lahko omeji le z izdajo sklepa v smislu določbe 27. člena ZAzil.

Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane o

Nasilna dejanja, ki pomenijo preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, so sicer lahko fizične ali psihične narave, vendar morajo biti v obeh primerih dovolj intenzivna. Z vidika izpolnjevanja pogojev za azil ni dovolj, da je tožnika strah pred preganjanjem (subjektivni element preganjanja), ampak mora biti njun strah tudi utemeljen (objektivni element preganjanja). V konkretnem primeru pa njun strah ni (objektivno) utemeljen že zaradi tega, ker zatrjujeta dejanja preganjanja, ki ne morejo biti dejanja preganjanja po 2. odstavku 1. člena ZAzil in zato za obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem niti ni bilo potrebno ugotavljati objektivnega stanja v izvorni državi prek določenih poročil. Ni mogoče vnaprej dajati ali odvzeti verodostojnosti nobenemu viru; vsi viri o stanju v izvornih državah so v azilnem postopku načeloma uporabljivi, njihova (ne)verodostojnost pa mora biti konkretno utemeljena. V obravnavanem upravnem sporu je relevantno "zdravstveno stanje" tožnika v Sloveniji in vpliv vrnitve tožnika v izvorno državo na njegovo zdravstveno stanje z vidika standardov iz 3. člena MKVČP. Tudi v tem smislu zdravstveno stanje prosilca za azil lahko pomeni pravno relevantn

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo listine in je po presoji pritožbenega sodišča na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani tožene stranke, ki ga samo, kljub določbi 3. odstavka 39. člena ZAzil, ni dopolnjevalo, pa bi glede na to določbo, kolikor je menilo, da ga tožena stranka ni ugotovila pravilno in popolno, moralo, zmotno uporabilo materialno pravo - ZAzil, zlasti določbe glede pogojev za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Glede na tožnikove izjave, podane v upravnem postopku, ni mogoče ugotoviti, da je podana takšna stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil.

ZAzil ne določa subjektov in tudi ne dejanj preganjanja, zato se glede tega pojma uporablja kot razlagalni pripomoček Direktiva Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Ne gre za preganjanje v smislu ZAzil, če so prosilca za azil v izvorni državi preganjali "nedržavni" subjekti, če so mu organi nacionalne oblasti oz. mednarodne sile bile sposobne ali so mu celo zagotovile ustrezno zaščito zoper preganjalca.

Glede na načelo o kontradiktornem postopku v upravnem sporu in ker so tožniki v tožbi predlagali glavno obravnavo ter ker je tožena stranka že tretjič izčrpno obravnavala okoliščine konkretne azilne zadeve, ki so ostale tudi po tem nerazčiščene, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo sprejeti predlog tožnikov za razpis glavne obravnave in ne odpravljati odločbe tožene stranke in ji ponovno vračati zadevo v nov postopek, saj mu je določba 3. odstavka 39. člena ZAzil nudila podlago, da v konkretnem primeru v zvezi z napovedanimi okoliščinami samo reši stvar.

Če prosilec ne izkaže utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki naj bi bilo nad njim izvajano v izvorni državi, in ne pred resno škodo, ki naj bi mu grozila ob vrnitvi v izvorno državo, niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Ker se po ZAzil gibanje lahko omeji le prosilcu za azil, se mu ga lahko omeji največ do pravnomočno končanega azilnega postopka, če ta okoliščina nastopi prej kot odprava razlogov za omejitev gibanja oziroma pred 3 meseci od omejitve gibanja.

Ker se po ZAzil gibanje lahko omeji le prosilcu za azil, se mu ga lahko omeji največ do pravnomočno končanega azilnega postopka, če ta okoliščina nastopi prej kot odprava razlogov za omejitev gibanja oziroma pred 3 meseci od omejitve gibanja.

Tožnikovo zatrjevano preganjanje, ne dosega preganjanja, ki se je uveljavilo kot standard v ustaljeni upravno sodni praksi. Zato bi tožena stranka lahko zavrnila tožnikovo prošnjo na tej pravni podlagi (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) in ne na podlagi notranje razselitve (4. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Razlog za zavrnitev prošnje je podan, če navedbe v prošnji kažejo na možnost preganjanja po ZAzil v izvorni državi, vendar je glede na splošno znana dejstva jasno, da preganjanja iz takih razlogov v delu izvorne države, od koder prihaja prosilec ni, oziroma je razumno pričakovati, da je oziroma bi tam lahko prebival, ker ta del izpolnjuje kriterije iz 10. alinee 2. člena ZAzil.

Prošnje za azil ni mogoče zavrniti na podlagi 2. alineje 35. člena ZAzil, z utemeljitvijo, da prosilec v izvorni državi ni preganjan, ker se lahko notranje razseli v del izvorne države, kjer ni preganjanja.

Procesno dejanje zaslišanja je namenjeno temu, da sodišče kot tradicionalni varuh osebnih svoboščin preveri zakonitost posega v osebno svobodo oziroma svobodo gibanja, kar zahteva tudi določilo 23. člena Ustave ne samo na podlagi podatkov v spisu, ampak da sodišče z zaslišanjem prosilca za azil preveri tudi pravilnost ugotovljenih ključnih dejstev, na katera je tožena stranka oprla odločitev. Specifičnost konkretnega primera pa je v tem, da je oba sklopa ključnih dejstev preverilo že Upravno sodišče v sodbi z dne 1. 2. 2006 in Vrhovno sodišče v sodbi z dne 8. 3. 2006. To pomeni, da glede subsumcije relevantnih dejstev pod zakonski dejanski stan iz določila 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil že obstaja pravnomočna sodba (res judicata) ne samo glede suma, da je tožnik zlorabljal postopek, kar naj bi sicer preverjalo sodišče v tem upravnem sporu, ampak je ugotovljeno, da je tožnik zlorabljal postopek v navedenem smislu. Če je sodba Vrhovnega sodišča vročena toženi stranki prej kot tožeči stranki, ukrep podaljšanja omejitve gibanja na podlagi izpodbijanega sklepa preneha z vročitvijo sodbe toženi stranki.

Tožnik je vstopil v RS ilegalno (torej zanj velja 8. člen ZAzil) in je postal prosilec za azil v smislu 4. alineje 2. člena ZAzil šele z vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu (63. člen ZAzil). Zato mu je mogoče šele od takrat dalje na podlagi 27. člena ZAzil začasno omejiti gibanje. ZAzil ne določa, da se pri določanju trajanja začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena upošteva morebitna dejanska oziroma na drugi pravni podlagi izrečena začasna omejitev gibanja, ki je veljala pred vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu.

Na podlagi 27. člena ZAzil se gibanje lahko omeji le prosilcu za azil, to pa je tujec, ki na meji ob vstopu v Slovenijo zaprosi za azil; tujec, ki ilegalno vstopi v Slovenijo pa šele od vložitve prošnje za azil na predpisanem obrazcu. V čas trajanja ukrepa po 27. členu ZAzil pa se ne všteva omejitev gibanja, izrečena na drugi pravni podlagi oziroma brez pravne podlage.