4. člen ZAzil-UPB2

ZAzil ne določa subjektov in tudi ne dejanj preganjanja, zato se glede tega pojma uporablja kot razlagalni pripomoček Direktiva Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Ne gre za preganjanje v smislu ZAzil, če so prosilca za azil v izvorni državi preganjali "nedržavni" subjekti, če so mu organi nacionalne oblasti oz. mednarodne sile bile sposobne ali so mu celo zagotovile ustrezno zaščito zoper preganjalca.

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, sledeč sklepu pritožbenega sodišča z dne 15.12.2005, da bo morala tožena stranka razčistiti vsa dejstva in okoliščine o tožnikovi homoseksualni dejavnosti v Iranu in po njegovih trditvah zagroženi smrtni kazni v izvorni državi, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v navedenem sklepu z dne 15.12.2005, s katerim je ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 12.10.2005 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v obravnavanem primeru ni mogla zadostiti kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil, preden ni razčistila z dejstvi in okoliščinami o po tožniku zatrjevani homoseksualni dejavnosti v Iranu, zaradi katere naj bi mu v izvorni državi grozila smrtna kazen. Namreč tožena stranka ni razčistila, ali tožniku dejansko v Iranu, ob njegovem zalotenju pri spolnem aktu z drugim moškim res grozi izrek smrtne kazni po iranskem nacionalnem pravu, zato ker je zagrešil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj RS, to je v izvorni državi (gl. 2. alineo 1. odstavka 4. člena ZAzil in 1. odstavek 2. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjena s Protokolom št. 2 ter njenimi Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11). Prav tako tožena stranka ni razčistila, če gre za tako kaznivo dejanje, za katero je v Iranu zagrožena smrtna kazen v primeru, če to dejanje stori le oseba s homoseksualno usmerjenostjo (torej oseba iz skupine ljudi s tako usmerjenostjo), ali pa katerakoli oseba, ki je zalotena pri spolnem aktu z osebo istega spola, ki pa sicer ni homoseksualno usmerjena.

Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo in s tem potrdilo odločbo tožene stranke, ki temelji na razlogih, ki opredeljujejo, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena po 2. odstavku 35. člena ZAzil in se ni opredelilo do tega, ali je potrebna v obravnavanem primeru, zaradi razčiščenja dejstev in okoliščin o tožnikovi homoseksualni dejavnosti v Iranu in zaradi le-te po njegovih trditvah zagrožene smrtne kazni v njegovi izvorni državi, izvedba rednega azilnega postopka, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Ker je bil tožnik izročen tuji državi zaradi prestajanja zaporne kazni zaradi nepolitičnega kaznivega dejanja, niso upoštevani tožnikovi ugovori, da se ga ne sme izgnati iz države, dokler ni končan postopek za priznanje azila.

Zaščito v smislu humanitarnega azila lahko dobijo le tisti, ki so ogroženi v matični državi brez svoje krivde, zaradi okoliščin, ki jih niso sami povzročili.

Pri odločanju o prošnji za azil po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil je treba upoštevati izključitvene razloge iz 4. člena ZAzil. Pravica do azila se ne priznava osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj RS, preden so bile sprejete v državo kot begunci. Obstoj pravnomočne odločbe sodišča, da obstajajo zakoniti pogoji za izročitev osebe, ki je zaprosila za azil, zadostuje za odločitev o obstoju "utemeljenih razlogov za sum" v azilnem postopku.