318. člen ZGD-1

Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da je izkazan vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta.

Pritožba utemeljeno opozarja na konkretno opredeljen predlog v delu, ko se ta nanaša na analizo danih in prejetih posojil med družbo A. d.o.o. in direktorjem C. C. za obdobje preteklih pet let od skupščinskega sklepa. V tem delu je namreč predlagatelj svoj predlog zadostno opredelil, saj so posli vsebinsko in časovno opredeljeni, znane pa so tudi stranke posla.

Sodna odločba mora biti obrazložena tako, da je iz nje razvidno, da se je sodišče z argumenti strank seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče tudi v nepravdnem postopku odloča (le) v mejah konkretnega in določnega predloga, ki ga je treba preizkusiti v mejah v predlogu navedenih razlogov o odločilnih dejstvih.

Obveznost plačila predujma je na nasprotnem udeležencu, zato ima po presoji višjega sodišča (le) on pravni interes za pritožbo zoper sklep o založitvi predujma. Stranski udeleženec pa pravnega interesa za pritožbo zoper to konkretno procesno dejanje nima. Obveznost založitve predujma ni naložena njemu, morebitni preveč plačani predujem pa je nasprotnemu udeležencu vrnjen; posledično torej morebitni preveč plačani predujem ne bo vplival na pravice oziroma pravne koristi stranskega udeleženca. Slednji je večinski delničar nasprotnega udeleženca, zato ima sicer ekonomski interes, da bi bil znesek predujma, ki ga je dolžan založiti nasprotni udeleženec, čim nižji, vendar pa ekonomski interes ne pomeni tudi pravnega interesa za pritožbo.

S sodnim imenovanjem posebnega revizorja se v korist manjšinskega delničarja/družbenika prisilno rešuje konflikt interesov, v katerem se najde družba, ki je predhodno že zavrnila predlog za imenovanje posebnega revizorja, ki njegovih storitev ne želi in jih sama prostovoljno ne bi naročila. S sodnim imenovanjem posebnega revizorja in prisilno izterjavo sredstev družbe za njegovo plačilo se tako nadomešča volja družbe, ki bi manjšinsko pravico delničarja/družbenika morala sama uresničiti, oz. poskrbeti za njeno izvršitev. Vendar pa zato pravni položaj družbe-tožeče stranke kot plačnika s strani sodišča "naročenih" storitev po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1 ni prav nič drugačen, kot, če bi storitve posebne revizije naročila sama v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZGD-1. Plačilu revizorskega dela bi se lahko uprla iz enakih razlogov (bodisi zaradi neopravljenih ali preveč zaračunanih del bodisi iz naslova jamčevanja za napake) tako v neposrednem pogodbenem odnosu z revizorjem, kot v nepravdnem postopku, v katerem o višini plačila revizorju odloči sodišče. Prav tako je tožeča stranka imela možnost v postopku imenovanja revizorja uveljavljati morebiten konflikt interesov. <p

Založitev predujma za kritje stroškov pravdnega postopka je v primeru družbeniške tožbe ‒ actio pro socio po tretjem odstavku 328. člena, ob smiselni uporabi šestega odstavka 318. člena in 321. člena ZGD-1, zakonska obveznost družbe, v korist katere je tožba vložena. Ratio navedene zakonske ureditve je v preprečevanju odvračanja manjšinskih delničarjev od uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v korist družbe zaradi stroškov postopka. Če tožnik niti svojih pravdnih stroškov ni dolžan nositi niti v primeru neuspeha v sporu, v takem primeru iz istih razlogov ni dolžan nositi niti stroškov tožene stranke (razen v primeru njegove krivdne odgovornosti). Tudi negotovost glede morebitnega neuspeha s tožbenim zahtevkom in posledična dolžnost povračila pravdnih stroškov tožene stranke, bi lahko odvrnila delničarje od vložitve actio pro socio. Čim pa je tako, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je obveznost pritožnice kvečjemu v založitvi predujma za kritje stroškov tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke.

Posebna revizija je sicer zakonsko urejena le za d.d., vendar je kot ukrep za pregled in nadzor dela poslovodij mogoča tudi pri d.o.o., pri čemer se smiselno uporabljajo pravila delniškega prava. V skladu z drugim odstavkom 510. člena ZGD-1 družbeniki odločajo na skupščini praviloma z večino oddanih glasov. Torej večina postavi poslovodjo po četrti alineji 505. člena ZGD-1 (če nima družba nadzornega sveta po četrtem odstavku 515. člena ZGD-1) in imenuje posebnega revizorja. Če ga imenuje, pa je pri njem podan utemeljen dvom o pristranskosti ali drugi utemeljeni razlogi, kar zatrjuje predlagatelj, potem morajo imeti manjšinski družbeniki pravico sodno uveljaviti pravico po sodnega imenovanja drugega posebnega revizorja po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1, sicer je odločanje na skupščini namenjeno samemu sebi. Enako velja za primer, če skupščina zavrne predlog po drugem odstavku 318. člena ZGD-1.

Sodišče s sklepom o imenovanju posebnega revizorja še ne odloča o končnih stroških, potrebnih za posebno revizijo, saj praviloma tudi posebni revizor, ki mora delo opraviti, še ni seznanjen s celotnim obsegom svoje storitve. Gre le za oceno stroškov. Začetek postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem na plačilo, ki je predmet izpodbijanega sklepa nima vpliva, saj ne gre za terjatev posebnega revizorja do nasprotnega udeleženca, niti za poslovno terjatev, ki bi nastala s poslovanjem (ali v zvezi s poslovanjem) nasprotnega udeleženca, temveč gre za terjatev sodišča do nasprotnega udeleženca za založitev predujma v sodnem postopku, na katerega začetek prisilne poravnave nima vpliva, saj gre za založitev stroškov, ki so nastali zaradi sodnega postopka. Sodišče je v nepravdnem postopku pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa tudi za presojo vsebine njegovega poročila, saj sodišče postopka revidiranja ne vodi. Če bi sledili pritožbenemu stališču, da je zaradi plačila sodišče dolžno v celoti in podrobno preveriti opravljeno delo posebnega revizorja, bi to pravzaprav pomenilo, da bi se s tem doseglo prav tisto, čemur ta postopek ni namenjen in za

Četudi je na skupščini imenovani posebni revizor izdelal poročilo, to ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odločiti vsaj o podrednem predlogu za zamenjavo posebnega revizorja. Če bi ugotovilo, da so podani zakonski razlogi za zamenjavo, je poročilo o posebni reviziji brez pomena za predlagatelja. Zato v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče mimo materialnega prava štelo, da je že s skupščinskim imenovanjem revizorja v celoti in temeljito izčrpana manjšinska družbeniška pravica do posebne revizije, da je predlagal razloge za zamenjavo revizorja, sodišče pa tega ni ugotavljalo in da se manjšinska pravica do posebne revizije ne izčrpa s posebnim revizorjem, ki je po izbiri kapitalske večine.

Zakonodajalec je torej breme stroškov v primeru tožbe družbenika iz 503. člena ZGD-1 naložil družbi, ki ni stranka postopka in v korist katere je predvideno sodno varstvo. Po pravilnem stališču tožnice iz odgovora na pritožbo mora družba družbeniku, ki je vložil tožbo, povrniti stroške v vsakem primeru, tudi če je tožba neutemeljena. Šele, če se ugotovi, da je tožba neutemeljena (če je toženi zahtevek pravnomočno zavrnjen), sme družba (ob nadaljnjem pogoju, da izkaže obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti) zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je takšno tožbo vložil. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi (za odločitev o predlogu tožnice) ni odločilno sicer temeljno načelo pri odločanju o stroških postopka (načelo uspeha v postopku iz 154. člena ZPP), ki velja v razmerju med strankama sodnega spora in na katerega se pritožnika neuspešno sklicujeta. V povezavi s tem tudi ni najti utemeljene pravne podlage, ki bi terjala presojo sodišča, da se stroški zastopanja po pooblaščencu, ki so del stroškov postopka, ne bi smeli izplačati iz predujma takrat, ko so nastali (ko je bila storitev opravljena) oziroma, da bi se morali izplačati iz predujma (šele) ob koncu p

Pri tem ima splošno gledano, stranka pravico, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. V obravnavanem primeru je to tudi račun s specifikacijo opravljenega obsega dela, saj predstavlja neposredno podlago za plačilo, ki naj ga izvede nasprotni udeleženec. Ko sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu, ki je tisti, ki v skladu z zakonom tudi nosi stroške za posebno revizijo, ni vročalo navedenega računa (in prilog, ki izkazujejo količino opravljenega dela), je prekršilo njegovo pravico do izjave, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Višje sodišče soglaša s predlagateljem, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obstoječi sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je treba ne glede na kratek rok odločanja, ki ga določa drugi odstavek 52. člena ZGD-1, nasprotnemu udeležencu zagotoviti pravico do izjave do predloga za postavitev posebnega revizorja. Hkrati iz relevantne sodne prakse posredno izhaja, da je treba dati (tudi drugim) udeležencem možnost, da se v smislu določbe prvega odstavka 5. člena ZNP-1 pred odločitvijo o predlogu izjavijo o navedbah drugih udeležencev.

V sodnem preizkusu denarne odpravnine se po drugem odstavku 388. člena ZGD-1 uporabljajo še določbe drugega odstavka in 1. točke tretjega odstavka 605. člena ter 606. do 615. člena tega zakona. V tej fazi postopka je bistven odgovor na vprašanje ali je v določbah ZGD-1, ki jih je bilo treba uporabiti procesno določilo, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper izpodbijani sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotne udeleženke založiti dodatni predujem za stroške, ki bodo nastali z izdelavo neodvisne cenitve, poravnalni odbor in zunanjega izvedenca. Pred odločitvijo o stroških postopka je sodišče z izpodbijanim sklepom naložilo nasprotni udeleženki založitev dodatnega predujma za delo poravnalnega odbora in zunanjega izvedenca. V navedenih določbah, to je 614. v zvezi s 609. členom ZGD-1, ni nobenih posebnih (procesnih) določb o založitvi predujma za njihovo delo. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v navedenem nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma pa je sklep procesnega vodstv

Po presoji pritožbenega sodišča v situaciji, kot je obravnavana, ko so delničarji nasprotne udeleženke na skupščini nasprotne udeleženke po nasprotnem predlogu delničarke S. d. d. sprejeli sklepe, da se za posebnega revizorja, ki naj preveri vodenje posameznih poslov družbe, navedenih v točkah 9. in 10., imenuje revizijsko družbo X d. o. o., namesto prvotno predlagane Y d. o. o (to je sodišče prve stopnje imenovalo z izpodbijanim sklepom) ter da se ta revizijska družba imenuje tudi zaradi preveritve vodenja posameznih poslov družbe, navedenih v točki 11. po prvotnem predlogu, S. d. d. nedvomno ima pravico do udeležbe v tem postopku.

Neutemeljeno pa pritožba očita sodišču prve stopnje, da je posebno revizijo dovolilo za obdobje zadnjih pet let, ker naj predlagatelj v celotnem obdobju ne bi bil družbenik nasprotne udeleženke. Zakon glede tega zahteva le, da je predlagatelj (kvalificirani) družbenik vsaj tri mesece pred dnem zasedanja skupščine, ki je zavrnila njegov predlog in da je družbenik še tudi ves čas trajanja postopka (318. člen ZGD-1). Ker zakon hkrati govori o reviziji za obdobje 5 let, povedano ne omogoča razlage, za kakršno se zavzema pritožnica.

Kot izhaja iz priloženih podatkov Trgovinskega registra Okrajnega sodišča Landshut, je bil A. M. upravičen zastopati predlagatelja samostojno in brez omejitev, čemur sicer nasprotni udeleženec niti ne nasprotuje, zato je treba v tem sodnem postopku proti nasprotnemu udeležencu upoštevati stanje v trgovinskem registru. Družbenik ima pravico, da s pomočjo neodvisnih zunanjih strokovnjakov preveri poslovanje nasprotnega udeleženca. Ukrep za pregled in nadzor dela direktorice nasprotnega udeleženca je povsem zakonit in legitimen interes vsakega družbenika. Sodišče druge stopnje na podlagi procesnega gradiva v spisu ni prišlo do zaključka, da je namen predmetnega predloga nagajanje in škodovanje nasprotnemu udeležencu, zlasti pa njegovi direktorici. Vsak družbenik ima tako rekoč neomejeno pravico do informacij in vpogleda. Zaradi povezanosti vseh družb v Skupini, kjer se izvaja posebna revizija na ravni matične družbe C. GmbH, zahteva predlagatelja ne more predstavljati nobene zlorabe pravice do obveščenosti po 512. členu ZGD-1.

Ker morajo delovati člani nadzornega sveta po principih neodvisnosti in v dobro družbi, ni mogoče sprejeti razlage o škodljivosti vpliva treh novoimenovanih članov nadzornega sveta na vpliv tožeče stranke v toženi stranki zgolj zato, ker je tožeča stranka glasovala proti njihovemu članstvu v nadzornem svetu. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tem članom nadzornega sveta ne odvzame glasovalnih pravic na tej predpostavki za izdajo začasne odredbe. Ukrepi proti upravi ali nadzornemu svetu banke so izredni ukrepi, za katere morajo biti izpolnjeni pogoji po ZBan-2, ki pa jih v konkretnem primeru tožeča stranka ni izkazala, prav tako pa tudi ni zatrjevala katere od okoliščin, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da navedene tri osebe ne izpolnjujejo pogojev za imenovanje člana nadzornega sveta, zato ni mogoče govoriti o neznatnosti škode, če bi sodišče določenim članom nadzornega sveta banke z začasno odredbo omejilo oziroma odvzelo pravico do glasovanja v nadzornem svetu. Neutemeljeno je stališče, da bo brez začasne odredbe sodno varstvo, ki ga tožeča stranka zasleduje z izpodbijano tožbo, ostalo izvotleno, ker bo medtem posebni revizor revizijo vod

Stališče, da neobravnavanje predloga za imenovanje posebnega revizorja ne pomeni njegove zavrnitve in da je sodno imenovanje mogoče le v primeru, če skupščina predlog obravnava in ga zavrne, zanika pravico malega delničarja (tu družbenika), varovano s 33. členom Ustave RS, v vseh primerih, ko bi bil zahtevo za postavitev revizorja na skupščini družbe pravilno podal, ta pa je ne bi uvrstila na dnevni red skupščine in o njej odločila. Če je družba uvrstila dodatno točko na dnevni red skupščine, je bila z njo seznanjena. Tedaj je bil s tem seznanjen poslovodni organ. Ni mogoče, da bi bila ista oseba v vlogi poslovodne funkcije seznanjena z neko informacijo, v vlogi družbenika pa ne bi bila seznanjena. Če družba ne bi bila seznanjena s pravočasnim predlogom za dopolnitev dnevnega reda, točke ne bi uvrstila na dnevni red in družbenika ne bi soglašala z njeno obravnavo ter z glasovanjem o nasprotnem predlogu. Že ugotovitev, da je poslovno odvisen subjekt diktiral pogodbene pogoje glavnemu sopogodbeniku, je neločljivo povezana s potencialno škodljivim poslom. Ravno v odstopu dobička v škodo družbe in družbenikov, se pravi v ustvarjanju neprimerno manj dobička, kot če

Zakon za koncernsko posebno revizijo tako ni predvidel predhodnega neuspešnega poskusa imenovanja posebnega revizorja na skupščini kot pogoja za sodno imenovanje posebnega revizorja, kot je to določeno po splošnih pravilih 318. člena ZGD-1 za imenovanje posebnega revizorja.

Ker predlagatelja v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZGD-1 nista opredelila poslov in postopkov (za konkretizacijo poslov ne zadošča dikcija, da se pregledajo vsi posli med določenimi družbami za obdobje petih let, ki naj bi bili predmet revidiranja), sodišče prve stopnje ni moglo presojati pogojev za imenovanje posebnega revizorja iz drugega odstavka citiranega člena. Presojo, ali predlagatelj v zadostni meri (na stopnji dvoma, kot zadnji stopnji materialne resnice, pri katerem so razlogi, ki so v prid obstoju določenega dejstva, v ravnovesju z razlogi v prid neobstoju tega dejstva) izkazal vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju konkretnih postopkov in poslov s strani poslovodstva družbe (nasprotnega udeleženca) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta, namreč (lahko) opravi (le), če so posli in postopki ustrezno (datumsko - da je naveden vsaj okviren čas sklenitve poslov, in vsebinsko) definirani. Ker tega predlagatelja nista, storila, tudi njune trditve smeri izkazane domneve ne zadoščajo.