VSM Sklep I Cpg 43/2021

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči strani stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pooblaščencu tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) odmerilo nagrado za opravljene storitve zastopanja (za vložitev tožbe in prve ter druge pripravljalne vloge) v znesku 6.106,71 EUR (nagrada v višini 5.005,50 EUR in 1.101,21 EUR z naslova 22 % DDV), ki se po pravnomočnosti odločbe izplača iz založenega predujma, kar vse je natančneje razvidno iz izreka.

2Toženi stranki (v nadaljevanju prva toženka in drugi toženec oziroma toženca) z ločenima pritožbama, ki pa sta po vsebini povsem enaki, sprejeto odločitev izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in zaradi kršitve načela enakosti iz 14. in 22. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve ni presodilo in pojasnilo, ali so priznani stroški potrebni za pravdo (155. člen ZPP), zaradi česar je podana procesna kršitev absolutnega značaja.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo povsem nekritično in necelovito ter ob napačnem smiselnem sklicevanju na šesti odstavek 318. in na 321. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), pri čemer je spregledalo, da tožnica vlaga vloge tudi sama osebno.

Temeljno načelo pri odločanju o stroških postopka je načelo končnega uspeha v postopku, ne pa uspešnosti posameznih pravdnih dejanj. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 izhaja zgolj, da stroške postopka krije družba, ki ji sodišče naloži plačilo predujma, ne pa tudi to, da se stroški (sukcesivno) izplačajo iz predujma že pred koncem postopka. Pooblaščencu se (ne glede na uspeh v postopku) izplačajo stroški, potrebni za pravdo (155. člen ZPP), šele ob koncu postopka, družba pa sme, če je bila vložitev tožbe neutemeljena, zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je vložil tožbo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri odmeri stroškov upoštevati tudi vso, do sedaj zbrano procesno gradivo, ki samo po sebi govori, da gre za zlorabo instituta družbeniške tožbe, in vloženo tožbo zavreči. Sprejeta odločitev predstavlja nedopustno sodno prakso, ki pomeni kršitev principov javnega prava in varnosti pravnega prometa.

Toženki predlagata, da se njuni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožnica je zoper vsako od pritožb vložila odgovor na pritožbo. V vlogah (ki sta po vsebini povsem enaki) najprej opozarja na pomanjkanje pravnega interesa za vložitev pritožbe. Pritožnika se nepravilno sklicujeta na določbe ZPP o povrnitvi stroškov postopka. Slednje namreč urejajo povračilo stroškov postopka ene stranke v razmerju do druge, četrti odstavek 503. člena ZGD-1 pa ureja povračilo stroškov s strani družbe, za račun katere je družbenik vložil tožbo. Gre za materialno pravno določbo, ki določa, da mora družba, za račun katere je družbenik vložil tožbo, slednjemu povrniti stroške postopka. Iz njene vsebine ne izhaja, da mu je dolžna povrniti zgolj potrebne stroške postopka, ampak mu je dolžna povrniti stroške odvetniških storitev, ki so bile opravljene. Sicer pa ne drži, da so bili priznani stroški nepotrebni za pravdo. Iz četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 tudi ne izhaja, da bi bil pri povračilu stroškov postopka merodajen uspeh v postopku in da se lahko o njih odloča ob koncu postopka. Na določbi šestega odstavka 318. in na 321. člen ZGD-1 se sodišče prve stopnje sklicuje zgolj smiselno, saj četrti odstavek 503. člena ZGD-1 ne ureja plačila stroškov v breme predujma. V tem kontekstu je nebistveno, da revizorja imenuje sodišče, bistveno je, da je pravna podlaga v obeh primerih ista – nastale stroške je dolžna plačati družba, ki je pred tem založila predujem.

Tožnica zanika kršitev ustavnih pravic in zlorabo instituta „actio pro socio“. Če bi sodišče druge stopnje sledilo pritožbi, bi kršilo njeno ustavno pravico do učinkovitega pravnega varstva in pravico do zasebne lastnine. Če družbenik vloži takšno tožbo, mu mora biti omogočeno, da mu družba povrne nastale stroške, in to takrat ko mu nastanejo.

Tožnica ob koncu predlaga, da se ji povrnejo stroški odgovora na pritožbo, saj je bil slednji brez dvoma potreben.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5V uvodu obrazložitve velja najprej poudariti, da ne drži trditev tožnice, da toženca nimata pravnega interesa za vložitev pritožbe, ker naj bi izpodbijani sklep neposredno posegel le v pravice družbe, ki je plačala predujem, ne pa tudi v pravice tožencev.

6Če je zoper sklep dovoljena pritožba, se smejo stranke postopka in tisti, na katere se izpodbijana odločba neposredno nanaša, zoper njo pritožiti (363. člen ZPP). V obravnavani zadevi se izpodbijani sklep neposredno res nanaša na družbo, ki je založila predujem, iz katerega se izplača nagrada pooblaščencu, a sta toženca stranki postopka, zato jima ni mogoče odrekati pravnega interesa za vložitev pritožbe.

7Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

8Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v skladu s četrtim odstavkom 503. člena ZGD-1.

9V obravnavani zadevi je tožnica vložila t.i. družbeniško tožbo (actio pro socio), predvideno v 503. členu ZGD-1. Gre za tožbo družbenika, ki jo slednji vloži v svojem imenu in za račun družbe proti (so)družbeniku, ki ni izpolnil družbeniških dolžnosti pri ustanavljanju in vodenju družbe (prvi odstavek 503. člena ZGD-1). Tožnica je s tožbo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zajela tudi poslovodjo, ki po njenem ni izpolnil dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe. Ker je cilj tožbe izpolnitev obveznosti v korist družbe (slednja je s tem seznanjena), je zakonodajalec zato, da omogoči in olajša vlaganje takšnih tožb, breme stroškov takšnih postopkov naložil družbi (četrti odstavek 503. člena ZGD-1), ki mora sicer sama poskrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov. ZGD-1 v četrtem odstavku citiranega člena ZGD-1 ureja vprašanje povračila stroškov in zavezanca za plačilo – družbo, ki sicer ni stranka postopka. Gre za določbo, ki je v razmerju do procesnih predpisov, ki urejajo povrnitev stroškov postopka, in veljajo na področju pravdnega postopka (in s tem tudi gospodarskih sporov), lex specialis (povzeto iz odločbe VSL I Cpg 231/2020 z dne 5. 5. 2020, ki se sicer nanaša na pritožbo zoper sklep o naložitvi plačila predujma).

10Zakonodajalec je torej breme stroškov v primeru tožbe družbenika iz 503. člena ZGD-1 naložil družbi, ki ni stranka postopka in v korist katere je predvideno sodno varstvo. Po pravilnem stališču tožnice iz odgovora na pritožbo mora družba družbeniku, ki je vložil tožbo, povrniti stroške v vsakem primeru, tudi če je tožba neutemeljena. Šele, če se ugotovi, da je tožba neutemeljena (če je toženi zahtevek pravnomočno zavrnjen), sme družba (ob nadaljnjem pogoju, da izkaže obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti) zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je takšno tožbo vložil. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi (za odločitev o predlogu tožnice) ni odločilno sicer temeljno načelo pri odločanju o stroških postopka (načelo uspeha v postopku iz 154. člena ZPP), ki velja v razmerju med strankama sodnega spora in na katerega se pritožnika neuspešno sklicujeta. V povezavi s tem tudi ni najti utemeljene pravne podlage, ki bi terjala presojo sodišča, da se stroški zastopanja po pooblaščencu, ki so del stroškov postopka, ne bi smeli izplačati iz predujma takrat, ko so nastali (ko je bila storitev opravljena) oziroma, da bi se morali izplačati iz predujma (šele) ob koncu postopka.

11Glede na navedeno je evidentno, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve pravilno uporabilo materialno pravno določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva dejstvo, da je odločitev sprejelo ob smiselnem upoštevanju šestega odstavka 318. in 321. člena ZGD-1. Res je, da se obe (nazadnje) citirani določbi ZGD-1 nanašata na (s strani sodišča) imenovanega posebnega revizorja, a zaradi tega sprejeta odločitev (še) ni napačna. Tako v primeru imenovanja posebnega revizorja (za kritje stroškov posebne revizije), kot v obravnavani zadevi (za kritje stroškov postopka in stroškov posebnega zastopnika), sodišče od družbe zahteva plačilo predujma. Iz tega predujma se že omenjeni stroški tudi izplačajo. Edina razlika je v tem, da prvi odstavek 321. člena ZGD-1, za razliko od četrtega odstavka 503. člena istega zakona, v primeru posebnega revizorja izrecno določa, da ima slednji pravico do povrnitve stroškov in plačila za svoje delo. Iz povzetega izhaja, da zaradi smiselnega sklicevanja na citirani določbi ZGD-1, ki sta povezani s posebnim revizorjem, sprejeta odločitev ni materialno pravno napačna.

12Sodišče prve stopnje je pri presoji, kateri stroški zastopanja se pooblaščencu tožnice izplačajo iz predujma, pravilno izhajalo iz veljavne Odvetniške tarife, kar pritožnika niti ne grajata. V tem kontekstu sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo ugotavlja, da dejstvo, da tožnica vlaga pisne vloge tudi sama, samo po sebi (še) ne dopušča zaključka, da njen pooblaščenec za opravljeno delo v skladu z Odvetniško tarifo ni upravičen do plačila, ker da gre za nepotrebne stroške. Iz vsebine obeh pripravljalnih vlog, vloženih po pooblaščencu, namreč izhaja, da slednji v njih (po sklopih) obrazloženo odgovarja na navedbe tožencev v odgovoru na tožbo in prvi pisni vlogi ter v zvezi z vsebino spora podaja pravna stališča. V okviru presoje, ali je upravičen do izplačila teh stroškov zastopanja, je po oceni sodišča druge stopnje (ne glede na specialno določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1) uporabljivo splošno pravilo iz 155. člena ZPP o potrebnosti stroškov za pravdo, saj pooblaščenec v nobenem primeru ni upravičen do izplačila tistih stroškov zastopanja, ki za postopek niso bili potrebni. Po tako opravljeni (materialno pravni) presoji sodišče druge stopnje ugotavlja, da so (bili) omenjeni stroški potrebni za pravdo.

13Sodišče druge stopnje ob koncu (glede na trditve tožencev, da bi moralo sodišče v postopku na prvi stopnji upoštevati vso, do sedaj že zbrano procesno gradivo, ki samo po sebi govori, da gre za zlorabo instituta družbeniške tožbe in tožbo zavreči) zgolj opozarja, da je presoja sodišča, ali so izpolnjene materialno pravne predpostavke za vložitev takšne tožbe iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1, del vsebinskega odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dejstvo, da takšna presoja še ni bila opravljena, pa samo po sebi ne predstavlja ovire za sprejem izpodbijane odločitve.

14Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje po tem, ko ni ugotovilo obstoja nobene procesne kršitve, pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Ker je sprejeta odločitev skladna določbi četrtega odstavka 503. člena ZGD-1, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa kršilo pravico toženk iz 14. (enakost pred zakonom) in 22. člena (enako varstvo pravic) Ustave RS.

15Ker toženca s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Je pa do povrnitve stroškov postopka s pritožbo upravičena tožnica, saj so njene navedbe v odgovoru na pritožbo v zadostni meri vplivale na sprejem odločitve na pritožbeni stopnji, tako da je treba stroške za sestavo te vloge oceniti za potrebne (155. člen ZPP). Seveda je tožnica upravičena do povrnitve stroškov le za sestavo ene od teh vlog, saj sta odgovora na pritožbo po vsebini povsem enaka. Sodišče druge stopnje je stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo - v nadaljevanju OT, pri čemer je v nasprotju s tožnico upoštevalo pravilno vrednost spora (6.106,71 EUR). Tožnici pripadajo naslednji stroški: odgovor na redno pravno sredstvo v pritožbenem postopku po tar. št. 21/1 v višini 500 točk oziroma 300,00 EUR in izdatki za stranko ter drugi izdatki po 13. členu OT v višini 2% od skupne vrednosti storitev, kar znese 6,00 EUR).