328. člen ZGD-1

O vprašanju kritja stroškov tožeče stranke v razmerju do družbe A. d. d. na podlagi pravila iz tretjega odstavka 328. člena ZGD-1 je odločalo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 3. 2023. Iz tega sklepa, ki je priložen predlogu z dne 13. 3. 2024, je razvidno, da je tožeča stranka kot stroške postopka, ki jih mora kriti družba, za račun katere je bila vložena tožba, priglasila tudi stroške, nastale v postopku na podlagi predloga za dopustitev revizije. V tem delu sodišče prve stopnje ni sledilo tožeči stranki (glej razloge v 6. točki obrazložitve navedenega sklepa). Vendar tožeča stranka zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje očitno ni uveljavljala pritožbe kot rednega pravnega sredstva, skladno s pravnim poukom, navedenim v citiranem sklepu. Citirano pravilo iz tretjega odstavka 328. člena ZGD-1 v povezavi s pravili ZPP o stroških pravdnega postopka ne dajejo podlage, da bi o stroških postopka, ki so nastali manjšinskim delničarjem v razmerju do družbe, na prvi stopnji odločalo Vrhovno sodišče. Predloga tudi ni mogoče razlagati kot dopustno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 14. 3. 2023, s katero takšnemu zahtevku tožeče stra

Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem in ne po procesnem pravu in so predmet presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku, zato je zmotno pritožbeno stališče, da pri prvotoženi, drugotoženi, tretjetoženi in petotoženi stranki ni podana procesna predpostavka in bi moralo sodišče tožbo zoper njih zavreči že po predhodnem preizkusu tožbe. Sicer pa pritožnica sama (pravilno) navaja, da je družbeniško tožbo mogoče vložiti zoper družbenika in da je v obravnavanem primeru to četrtotožena stranka. Z ugovorom pasivne legitimacije oziroma vprašanjem, ali so tožene stranke subjekti obveznosti po materialnem pravu, pritožnik v tej fazi postopka torej ne more uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da predstavlja postopek za izdajo začasne odredbe del rednega pravdnega postopka. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom ali po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). V predmetni zadevi so po vloženi tožbi tožniki vložili še predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po prvem odstavku 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki n

Založitev predujma za kritje stroškov pravdnega postopka je v primeru družbeniške tožbe ‒ actio pro socio po tretjem odstavku 328. člena, ob smiselni uporabi šestega odstavka 318. člena in 321. člena ZGD-1, zakonska obveznost družbe, v korist katere je tožba vložena. Ratio navedene zakonske ureditve je v preprečevanju odvračanja manjšinskih delničarjev od uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v korist družbe zaradi stroškov postopka. Če tožnik niti svojih pravdnih stroškov ni dolžan nositi niti v primeru neuspeha v sporu, v takem primeru iz istih razlogov ni dolžan nositi niti stroškov tožene stranke (razen v primeru njegove krivdne odgovornosti). Tudi negotovost glede morebitnega neuspeha s tožbenim zahtevkom in posledična dolžnost povračila pravdnih stroškov tožene stranke, bi lahko odvrnila delničarje od vložitve actio pro socio. Čim pa je tako, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je obveznost pritožnice kvečjemu v založitvi predujma za kritje stroškov tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke.

Iz teh razlogov je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo (zgolj) tek subjektivnega roka za zastaranje iz prvega odstavka 352. člena OZ, kar je nepravilno. Zakonska ureditev iz prvega (triletni subjektivni rok) in drugega odstavka (petletni objektivni rok) 352. člena OZ je namreč predpisana za terjatve iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, medtem ko za terjatve iz naslova poslovne odškodninske obveznosti velja določba tretjega odstavka 352. člena OZ, pri čemer zastaralni rok pri le-teh teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti (oz. v tem primeru povračilo škode). Iz vidika pravilne uporabe navedenih zakonskih določb je torej v obravnavanem primeru bistveno, kdaj je imel oškodovanec pravico od toženca, ki naj bi prekršil pogodbeno obveznost (iz naslova poslovodenja D. P.), zahtevati povračilo škode.

Kadar pa stranka s pritožbo izpodbija izrek o stroških, ne da bi izpodbijala tudi izrek o glavni stvari, je treba tako pritožbo po prvem odstavku 166. člena ZPP obravnavati kot pritožbo zoper sklep. Glede na izrecno pritožbeno izpostavljeno omejitev pritožbe na V. točko izreka ne more biti sporno, kateri del sodbe izpodbija. Ker je o vstopu pritožnice kot tožeče stranke v pravdo odločilo prvostopenjsko sodišče v I. točki izreka, odločitev v njej pa je postala pravnomočna, s pritožbo zoper V. točko izreka in njenimi zgoraj povzetimi razlogi pritožnica ne more uspeti. Pritožnica ne more uspeti s pritožbeno argumentacijo, da upravitelj ob začetku stečaja ni bil seznanjen s predmetno pravdo, zato le te tudi ni upošteval pri oblikovanju načrta in predračuna stroškov, zaradi česar ne obstoji nobena podlaga za obveznost iz stečajne mase zagotoviti sredstva za plačilo prisojenih stroškov. ZFPPIPP namreč v tretjem odstavku 356. člena omogoča spremembo predračuna stroškov stečajnega postopka, če se šele med stečajnim postopkom pokaže taka potreba. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je bil upravitelj pritožnice s predmetno pravdo seznanjen že z dopisom sodišča z dne 23. 8. 201

Stroške sodnega postopka v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja in stroške za delo posebnega revizorja krije družba. Gre za načelo, da družba zalaga vse stroške in da jih tudi nosi oziroma krije sama. Tožeči stranki v pritožbi utemeljeno navajata, da stroški pravdnega postopka niso zgolj stroški toženih strank, ampak tudi njuni pravdni stroški oziroma pravdni stroški njunega pooblaščenca. Ko gre za vprašanje, kdo mora povrniti pravdne stroške toženim strankam, ne gre za čisto derogacijo ZPP, kot pri prejšnji odločitvi, temveč za komplementarno razlago ZPP in ZGD-1. Temelj za povrnitev pravdnih stroškov toženih strank je v tej situaciji prvi odstavek 158. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je temu pravnemu temelju pravilno dodalo razlago prvega odstavka 321. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 328. člena ZGD-1, po katerih je plačnik teh pravdnih stroškov v prvi fazi udeleženec in ne manjšinska delničarja.

Jedro cit. določb prvega in drugega odstavka 66. a člena ZNVP je, da mora biti manjšinski delničar imetnik kvalificiranega deleža v celotnem obdobju treh mesecev pred vložitvijo tožbe do odločitve sodišča. Ni pomembno kako je v tem obdobju prišlo do morebitnega znižanja kvalificiranega deleža. Lahko tudi s prodajo v izvršilnem postopku, torej proti volji manjšinskega delničarja, kot v tem primeru, in ne le po njegovi volji “s prenosom na drugega imetnika”. Tožniki so vezani na status delničarja pred vložitvijo tožbe na sodišče in po njej. V nemški teoriji se kot glavni razlog za to procesno predpostavko navaja varstvo pred izsiljevalskimi delničarji, ki bi pridobili delnice le za krajši čas z namenom zlorabe pri sprožanju odškodninskih zahtevkov.

Posebna revizija ni potrdila domneve predlagatelja posebne revizije, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov, ki so bili predmet posebne revizije po omenjenem sklepu sodišča, do nepoštenosti ali kršitev zakona ali statuta. Sprejetje konkretnega sklepa pomeni, da je bil po naravi stvari (glede na jasno izraženo voljo večine delničarjev) na sporni skupščini (posredno) zavrnjen predlog manjšinskega delničarja (tožeče stranke) za imenovanje drugega posebnega revizorja, oziroma predlog za vložitev odškodninske tožbe po prvem odstavku 327. člena ZGD-1. Prav to pa omogoča manjšinskemu delničarju, da sproži sodni postopek za imenovanje drugega posebnega revizorja (peti in prvi odstavek 318. člena ZGD-1), oziroma omogoča manjšinskemu delničarju, da vloži tožbo zoper odgovorne člane uprave za povrnitev škode po prvem odstavku 328. člena ZGD-1. To pa po drugi strani tudi pomeni, da sprejem konkretnega sklepa za tožečo stranko nima nobenih negativnih posledic.

Predlagatelj je imel pravico do imenovanja drugega posebnega revizorja, vendar bi moral (če bi hotel to upravičenje izkoristiti) na skupščini delničarjev nasprotnega udeleženca najprej predlagati skupščini, da imenuje drugega posebnega revizorja, ker obstaja utemeljen dvom o pristranskosti (s strani sodišča postavljenega) posebnega revizorja, ali so za to drugi utemeljeni razlogi. Če bi skupščina takšen predlog zavrnila, pa bi moral predlagatelj v petnajstih dneh od zasedanja skupščine predlagati sodišču, da (iz istih razlogov) imenuje drugega posebnega revizorja.

Ne glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZGD-1 neomejeno zastopanje družbe s strani uprave ne velja v tistih primerih, kjer že sam zakon vsebuje določbe o pristojnosti drugega organa oziroma o njegovem sodelovanju. Morebitno nespoštovanje sklepa skupščine o odsvajanju lastnih delnic bi pomenilo kršitev prednostne pravice iz 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1. V zvezi s soglasjem nadzornega sveta je treba razlikovati med zahtevo po soglasju na eni strani in samo podelitvijo soglasja na drugi strani. Nadzorni svet mora soglasje podeliti za vsak konkreten posel posebej. Nadzorni svet lahko opravlja vlogo nadzora, ki mu je bila zaupana, le če so mu znani pogoji konkretnega posla. Odklonitev vsakršne presoje v primeru spora, povezanega s kršitvijo skupščinsko določenega pogoja, odločitev o izpolnjevanju katerega sodi v pristojnost uprave, bi pomenila odklonitev sodnega varstva.

Imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe je prvenstveno v domeni skupščine delniške družbe. Šele če skupščina tega predloga manjšinskega delničarja (s kvalificiranim deležem) ne izglasuje, stopi na njeno mesto pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku v mejah konkretnega in določnega predloga (ki je identičen tistemu, o katerem je predhodno odločala skupščina) o tem, ali je predlagatelj v zadostni meri (na stopnji suma) izkazal vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju konkretnih postopkov in poslov s strani poslovodstva (uprave) družbe (nasprotnega udeleženca v postopku) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Sodni (nepravdni) postopek je torej zgolj neke vrste korektiv (nadomestek) korporacijskemu odločanju na skupščini delniške družbe v primeru, ko se delničarji z večino glasovalnih pravic ne strinjajo s predlogom za imenovanje posebnega revizorja, ki ga običajno v skupščinsko proceduro vložijo manjšinski delničarji.

Sodišče ničnost sklepa presoja samo znotraj razlogov, kot jih uveljavlja stranka in nanje ne pazi, jih ne preverja po uradni dolžnosti. Izostanek imenovanja posebnega zastopnika upravičuje k vložitvi tožbe v imenu družbe na zahtevo manjšine, zato ni mogoče šteti, da je sklep o vložitvi odškodninske tožbe, ki hkrati ne imenuje posebnega zastopnika, v takšnem nasprotju z zakonom, da bi slednje upravičevalo sodišče k njegovo razveljavitvi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da za pritožnika, ki je naknadno prevzel postopek, taksna obveznost sploh ni nastala in da so taksni zavezanci za plačilo delničarji pritožnika, ki so tožbo vložili.

V obravnavani zadevi gre za imenovanje posebnega revizorja po 318. čl. ZGD-1. Za takšen primer velja glede odločitve o stroških specialno določilo iz 321. čl. ZGD-1. Ta določa, da ima posebni revizor pravico do povrnitve stroškov in plačila za svoje delo, pri čemer stroške za delo posebnega revizorja krije družba; vendar pa ne gre zgolj za te stroške, ampak tudi za (ostale) stroške sodnega postopka (1. odst. 321. čl. ZGD-1, pa tudi 3. odst. 328. čl. ZGD-1); logika ureditve je v tem, da naj ne bi bili stroški tisti, ki bi manjšinske delničarje odvračali od tovrstnih sodnih postopkov, namenjenih odkrivanju morebitnih nepravilnosti pri vodenju posameznih poslov, ki so povzročili škodo družbi.

Tožnika sta sicer v obeh sporih ista, vendar v prvem sporu tožita za svoj račun, v obravnavanem pa za račun družbe, katere delničarja sta. ZGD-1 daje odškodninski zahtevek tako družbi sami kot tudi njenim delničarjem, če jim je nastala škoda. Ker oba odškodninska zahtevka izhajata iz istega nedopustnega ravnanja, je dejanska podlaga logično v obeh sporih v pretežnem delu enaka. Ne gre pa za istovetnost tožbenih zahtevkov, saj sta tožbena predloga različna.