319. člen ZGD-1

Določbe ZGD-1, ki se nanašajo na varstvo odvisnih družb pri dejanskih koncernih (545. do 548. člen) izključujejo odvisnost družb od fizičnih oseb kot obvladujočih. Predlagatelj v pritožbi navaja obširne razloge, zakaj gre pri določbah ZGD-1 o koncernski reviziji in varovanju odvisne družbe pred škodljivim ravnanjem obvladujoče družbe za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z analogno uporabo navedenih določb 545. do 548. člena ZGD-1 tudi za primere, ko odvisno družbo obvladuje fizična oseba in ne družba. Nenamerno zakonsko praznino, ker ZGD-1 govori o povezani družbi, je po vzoru nemškega prava potrebno zapolniti s pravili razlage, in sicer, da je v primeru, ko sta neposredno pravno urejeni primer in pravno neurejeni dejanski primer med seboj v bistvenem enaka, zaradi načela pravne enakosti treba obravnavati enako, torej z obvladujočo družbo izenačiti tudi fizično osebo. Pravna teorija je zakonodajalca na te razlike opozorila že v času priprave novele ZGD-1 in predlagala ustrezno razširitev statusa obvladujočega imetnika deležev, za katerega zakon uporablja pojem „družba“ (in ne pojem „podjetje“ kot v nemškem pravu) tudi na primere, ko kot obvladujoča dr

Sodišče s sklepom o imenovanju posebnega revizorja še ne odloča o končnih stroških, potrebnih za posebno revizijo, saj praviloma tudi posebni revizor, ki mora delo opraviti, še ni seznanjen s celotnim obsegom svoje storitve. Gre le za oceno stroškov. Začetek postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem na plačilo, ki je predmet izpodbijanega sklepa nima vpliva, saj ne gre za terjatev posebnega revizorja do nasprotnega udeleženca, niti za poslovno terjatev, ki bi nastala s poslovanjem (ali v zvezi s poslovanjem) nasprotnega udeleženca, temveč gre za terjatev sodišča do nasprotnega udeleženca za založitev predujma v sodnem postopku, na katerega začetek prisilne poravnave nima vpliva, saj gre za založitev stroškov, ki so nastali zaradi sodnega postopka. Sodišče je v nepravdnem postopku pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa tudi za presojo vsebine njegovega poročila, saj sodišče postopka revidiranja ne vodi. Če bi sledili pritožbenemu stališču, da je zaradi plačila sodišče dolžno v celoti in podrobno preveriti opravljeno delo posebnega revizorja, bi to pravzaprav pomenilo, da bi se s tem doseglo prav tisto, čemur ta postopek ni namenjen in za

Imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe je prvenstveno v domeni skupščine delniške družbe. Šele če skupščina tega predloga manjšinskega delničarja (s kvalificiranim deležem) ne izglasuje, stopi na njeno mesto pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku v mejah konkretnega in določnega predloga (ki je identičen tistemu, o katerem je predhodno odločala skupščina) o tem, ali je predlagatelj v zadostni meri (na stopnji suma) izkazal vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju konkretnih postopkov in poslov s strani poslovodstva (uprave) družbe (nasprotnega udeleženca v postopku) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Sodni (nepravdni) postopek je torej zgolj neke vrste korektiv (nadomestek) korporacijskemu odločanju na skupščini delniške družbe v primeru, ko se delničarji z večino glasovalnih pravic ne strinjajo s predlogom za imenovanje posebnega revizorja, ki ga običajno v skupščinsko proceduro vložijo manjšinski delničarji.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbo 1.odst. 318.čl. ZGD-1, saj je več kot očitno, da revizor posebne revizije (členi 318-321 ZGD-1) ne more opraviti, če sploh ne ve, kateri posli družbe so predmet njegovega revidiranja. O tem vprašanju revizor ne more odločiti po lastni presoji, temveč zgolj na podlagi celovitega in konkretno opredeljenega skupščinskega sklepa o imenovanju posebnega revizorja (oziroma sodnega sklepa, če skupščina predlog o imenovanju posebnega revizorja zavrne - člen 318/2 ZGD-1).