UPRS sodba III U 115/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom Agencija Republike Slovenije za okolje, tožeči stranki ni priznala lastnost stranskega udeleženca v upravnem postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, in sicer za obratovanje naprave za taljenje in litje sive litine, upravljalca A. d.o.o.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka, s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 73. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), vložila zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v upravnem postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave za taljenje in litje sive litine, upravljalca A. d.o.o. Svojo zahtevo utemeljuje z dejstvom, da je posestnica nepremičnine, ki leži na parc. št. 1518/9 k.o. B., ki meji na zemljišča upravljalca naprave za taljenje in litje sive litine.

Tožeča stranka v navedeni zahtevi ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja. Iz določb prvega in drugega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč izhaja, da lahko oseba stopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Taka oseba se torej ne more sklicevati na kakršnokoli svojo korist in njeno varstvo, ampak je za njeno udeležbo v postopku relevanten le obstoj take njene koristi, ki temelji na materialnem predpisu. Ta je namreč tisti, ki določa ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi o kateri se odloča v upravnem postopku, zaradi česar je osebi, glede na predmet odločanja v postopku, treba omogočiti, da s svojim sodelovanjem poskrbi oziroma se zavaruje pred tem, da bi odločitev o strankinem zahtevku posegla v njen pravno varovani položaj. To tudi pomeni, da stranski udeleženec ne more uspešno uveljavljati dejanskega ali javnega interesa. Položaj stranskega udeleženca torej lahko pridobi oseba, ki ji ta položaj materialni predpis neposredno priznava in oseba za katero iz vsebine materialne določbe izhaja, da je njeno sodelovanje v konkretnem postopku potrebno zaradi zavarovanja njenega pravnega položaja, ki ga ta predpis varuje. Namen postopka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, ki se vodi na podlagi ZVO-1 je zagotoviti, da obratovanje naprav ne bo presegalo predpisanih mejnih vrednosti in da bodo izpolnjene okoljevarstvene zahteve, zaradi česar morajo biti v okoljevarstvenem dovoljenju določeni ukrepi skladno s 70. členom ZVO-1. Tožeča stranka bi torej položaj stranskega udeleženca lahko dosegla, če bi izkazala pravni interes glede na določbe ZVO-1. Iz eleborata o določitvi vplivnega območja, ki je sestavni del vloge za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja pa je razvidno, da v vplivno območje spada nepremičnina s parc. št. 2673 k.o. B. Tožeča stranka pa ni lastnik ali drug posestnik navedene nepremičnine. Poleg tega tožeča stranka nima stalnega prebivališča v vplivnem območju.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35402-15/2011-11 z dne 18. 4. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da njena nepremičnina na parc. št. 1518/9 k.o. B. meji na nepremičnino s parc. št. 1518/2 k.o. B., na kateri leži naprava za taljenje in litje sive litine z zmogljivostjo 68 t na dan. Ostale nepremičnine, na katerih leži naprava pa so v neposredni bližini njenega zemljišča in objektov.

V nadaljevanju zatrjuje, da eleborat o določitvi vplivnega območja temelji na napačnih podatkih, zato je vplivno območje nepravilno določeno. Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče zanesljivo ugotoviti ali se stara peč ukinja oziroma ali bodo vse tri peči delovale vzporedno. Nelogično je tudi, da ima peč za katero se podeljuje dovoljenje, vplivno območje le na nepremičnini s parc. št. 2673 k.o. B., čeprav leži na nepremičninah s parc. št. 1504/1, 1504/4, 14510/2, 1511/2, 1512/2, 1513/4, 1514/2, 1514/6, 1515/1, 1515/4, 1517/3, 1518/2, 2269/4, 2269/5, 2269/6, 2672, 2673 in 2675, vse k.o. B. Iz okoljevarstvenega dovoljenja tudi izhaja, da se količine emisije v zrak, v primerjavi s podatki iz delnega okoljevarstvenega dovoljenja iz leta 2009 ne bodo spreminjale, čeprav se zmogljivost peči v tovarni povečuje vsaj za tretjino, kar je prav tako nelogično.

Agencija Republike Slovenije za okolje je izpodbijano odločbo oprla na eleborat in odločbo o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja št. 35407-45/2010 z dne 24. 11. 2010, v katerih je bil benzen nepravilno obravnavan kot rakotvorna snov III. nevarnostne skupine, namesto kot rakotvorna snov I. nevarne skupine, kot to zahteva evropska zakonodaja. To pa pomeni, da bi bila lahko koncentracija benzena, ki bi jo A. d.o.o. spuščala v zrak bistveno manjša kot je sedaj, oziroma bi moralo biti vplivno območje mnogo večje kot je opredeljeno. Mejna vrednost snovi iz I. nevarnostne kategorije je namreč 0,1 mg/m3, mejna vrednost snovi iz III. nevarnostne kategorije pa je 5 mg/m3. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da sklep upravnega organa prve stopnje in odločbo Ministrstva za okolje in prostor odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Agencija Republike Slovenije za okolje je z javnim naznanilom v skladu z 71. členom ZVO-1 obvestila javnost, da je A. d.o.o. z vlogo z dne 18. 1. 2010 zaprosila za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja št. 35407-37/2006 z dne 14. 12. 2009 za obratovanje naprave za taljenje in litje sive litine. K navedenemu javnemu naznanilu je bil priložen osnutek odločitve v primeru, da se v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ugotovi, da se vlagateljevi zahtevi ugodi. Iz obrazložitve osnutka navedene odločbe o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja izhaja, da iz vloge za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja izhaja, da se proizvodna zmogljivost naprave spremeni-poveča iz 50 na 68 ton na dan, zaradi zamenjave mrežno frekvenčne indukcijske talilne peči Junker NFT Ge 2000 s srednje frekvenčno indukcijsko talilno pečjo ABB Itmk 4000.

Tožeča stranka je dne 4. 1. 2011 podala vlogo za priznanje statusa stranke udeleženca v upravnem postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, in sicer za obratovanje naprave za taljenje in litje sive litine, upravljalca A. d.o.o. V vlogi navaja, da je posestnica nepremičnine, ki leži na parc. št. 1518/9 k.o. B., ki meji na parcele na katerih stoji naprava za taljenje in litje sive litine. Zato zahteva, da se ji prizna položaj stranskega udeleženca ter pravno zaščito ohranitve vrednosti nepremičnine in nepremičnega premoženja.

V 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku je določeno, da oseba lahko vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da se taka oseba ne more sklicevati na kakršnokoli svojo korist in njeno varstvo, saj je za njeno udeležbo v postopku relevanten le obstoj take njene koristi, ki temelji na materialnem predpisu. Glede na povedano položaj stranskega udeleženca pridobi oseba, ki ji ga priznava materialni predpis, kakor tudi oseba, za katero iz vsebine materialne določbe izhaja, da je njeno sodelovanje v konkretnem postopku potrebno zaradi zavarovanja njenega pravnega položaja, ki ga ta predpis varuje. Materialni predpis, ki določa pravni interes v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja pa je drugi odstavek 73. člena ZVO-1, ki določa, da ima oseba, ki na območju, opredeljenem v eleboratu o vplivnem okolju naprave iz drugega odstavka 70. člena tega zakona, stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, njegovega podaljšanja ali spremembe.

Iz eleborata o določitvi vplivnega območja, ki je sestavni del vloge za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja je razvidno, da vplivno območje za obravnavani objekt obsega; na premoženje ljudi v obsegu lokacije posega, na zdravje ljudi, v času obratovanja, v radiu 3,2 m okrog hladilnega stolpa in v radiu 7,1 m okrog hladilnika peči. Vplivno območje naprave v času obratovanja posega na zemljišče s parc. št. 2673 k.o. B.

Glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o varstvu okolja ter podatkov v upravnih spisih sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa, saj vplivno območje naprave za taljenje in litje sive litine ne posega na njeno zemljišče. V zvezi z ugovori tožeče stranke glede ugotovitev oziroma zaključkov v eleboratu o vplivnem območju naprave pa sodišče ugotavlja, da za zatrjevanje nepopolno in nepravilno določeno vplivno območje ne zadostuje le navajanje napačnih podatkov, ki jih je uporabil pripravljalec poročila o vplivu na okolje, pač pa bi tožeča stranka morala za zatrjevano drugačno vplivno območje, predložiti dokaze.

Glede na vse navedeno je bilo treba tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrniti, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, sklep pa pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo, vsaka stranka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške postopka.