UPRS Sklep II U 365/2016-11

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za okolje zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave za proizvodnjo bioplina na lokaciji z naslovom ... Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo z dne 21. 7. 2016, s katero je zavrnila pritožbo kot neutemeljeno.

2Tožeča stranka je zoper odločbo Agencije RS za okolje vložila tožbo v upravnem sporu, ki je bila sodišču poslana priporočeno po pošti dne 15. 9. 2016. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločbo, s katero je bil postopek končan, prejela 13. 8. 2016. Glede na določila Zakona o upravnem sporu, na podlagi katerega mirujejo roki do konca sodnih počitnic dne 15. 8. tekočega leta, je v konkretnem primeru začel teči rok za vložitev tožbe 16. 8. 2016, zato je tožba pravočasna. Sicer pa v tožbi ugovarja kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev materialnega prava ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3Tožba se zavrže.

4Obravnavana zadeva se nanaša na izdajo okoljevarstvenega dovoljenja po določbah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Konkretno gre v tej zadevi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega iz 68. člena ZVO-1.

5Zakon o sodiščih (ZS) v 83. členu določa, da v času sodnih počitnic, ki trajajo od 15. julija do 15. avgusta, procesni roki ne tečejo (tretji odstavek tega člena), razen v nujnih zadevah. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne zadeve, v 9. točki pa določa, da so nujne zadeve tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon.

6Kdaj gre za nujne zadeve v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS, je po stališču Vrhovnega sodišča (sklep I Up 55/2011) treba presojati restriktivno, ker gre za izjemo, ki v določenem pogledu posega v pravno varnost strank v upravnem sporu. To pomeni, da je primer nujnosti odločanja v upravnem sporu v smislu navedene določbe podan samo, če drug zakon izrecno določa, da je postopek v upravnem sporu glede določene upravne zadeve nujen, ali če to posredno določa s tem, da za postopek v upravnem sporu glede določene vrste upravnih zadev predpisuje skrajšane roke oziroma določa za odločitev sodišča instrukcijski rok.

7V določbi petega odstavka 73. člena ZVO-1 je za primer upravnega spora glede okoljevarstvenega dovoljenja določen instrukcijski rok treh mesecev za odločitev o tožbi. Glede na navedeno torej gre v tem primeru za nujno zadevo v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS, zato je tudi v času sodnih počitnic procesni rok za vložitev tožbe tekel.

8V zadevi ni sporno, da je bila odločba drugostopnega organa tožeči stranki vročena dne 13. 8. 2016 (na podlagi fikcije vročitve), tako da je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu potekel dne 12. 9. 2016. Ker je bila tožba poslana priporočeno po pošti dne 15. 9. 2016, je bila torej vložena prepozno.

9Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

10Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.