153. člen ZVO-1-UPB1

Sodišče se strinja s tožnikom, da bi mu, kot nevladni organizaciji na področju varstva okolja, toženka ob upoštevanju citirane določbe 153. člena ZVO-1 morala priznati aktivno legitimacijo za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici.

Integralni postopek je zakonodajalec v GZ vključil zaradi odprave pomanjkljivosti pri implementaciji Direktive o presoji vplivov na okolje. V zvezi s tem je namreč Evropska komisija Republiko Slovenijo opozorila, da pojem soglasja za izvedbo projekta iz navedene direktive, ki je v ZVO-1 opredeljeno kot okoljevarstveno soglasje, ni ustrezno prenesen in bi moral vključevati tudi gradbeno dovoljenje, oziroma da mora odločitev, ki pomeni končno odobritev projekta v skladu z navedeno direktivo, predstavljati celovito odločitev. Zakonodajalec je zato v GZ združil pred tem ločena postopka, to je postopek okoljske presoje in postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v en integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Tako izdano gradbeno dovoljenje pa poleg sestavin, ki jih mora vsebovati vsako gradbeno dovoljenje, vsebuje tudi okoljske ukrepe in pogoje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ter omilitvene ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, če so ti potrebni (tretji odstavek 57. člena GZ). Zaradi prehoda na novo ureditev je zakonodajalec v določbah 106. člena GZ določil tudi način končanja že začetih postopkov in tistih, za katera je investitor že p

Pri razlagi določb ZVO-1 in ZUP je treba upoštevati tudi določbe Aarhuške konvencije.V predhodnem postopku, kot je obravnavani, upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. V tem postopku se torej odloča ravno, ali je nameravani poseg dejavnost, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje (b točka prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije). Ker tožnik zatrjuje, da gre za takšen poseg, saj bi lahko povzročal škodljive vplive zaradi izpustov nevarnih emisij v zrak, nastajanja nevarnih odpadkov, hrupa in tveganja za okoljske nesreče ter da gre za gradnjo na poplavnem območju, kar je tudi podrobno obrazložil, je po presoji sodišča tožnik svoje navedbe dovolj preciziral, tako da je iz njih mogoče sklepati, da s temi zatrjuje, da gre za poseg, ki bi lahko pomembno vplival na okolje. Glede na merila iz točk č), d) in e) točke 1 ter iz točke c) točke 2 priloge 2 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, je namreč pri odločanju, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje treba upoštevati tudi nastajanje odpadkov, emisije onesnaževal ter druge

Tožnica v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja ni sodelovala kot stranka z nasprotnim interesom, zoper katero bi nosilec nameravanega posega uveljavljal svojo zahtevo. V tej situaciji je zato upravni organ ravnal prav, ko od tožnice ni zahteval privolitve v umik in je o njem ni posebej obveščal (drugi odstavek 134. člena ZUP). Z umikom strankine zahteve namreč pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve (v tej zadevi) ne bo zgodilo.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik organizacija iz prvega odstavka 152. člena ZVO-1, torej nevladna organizacija, ki na področju varstva okolja v Republiki Sloveniji deluje v javnem interesu. Po prvem odstavku 155. člena ZVO-1 to pomeni, da lahko sodeluje v postopkih skladno z določbami tega zakona.

Tožnica ne v upravnem postopku, ne v tožbi ni navedla nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, da ima lastnosti kolektivne osebe oziroma da je nosilka pravic in dolžnosti, o katerih se odloča v upravnem postopku, ona sama in ne posamezniki, ki jo sestavljajo. Izključno na koristi teh posameznikov se nanašajo tudi vse njene navedbe, s katerimi skuša utemeljiti svoj pravni interes za sodelovanje v postopku. Iz navedenih razlogov tožnica v upravnem postopku sploh ne more imeti lastnosti stranke (in s tem tudi ne stranske udeleženke) kar pomeni tudi, da je vprašanje pravilnosti oziroma pravočasnosti predložitve podpisnih listov za odločitev povsem brezpredmetno.

Javni interes v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja ščitijo poleg državnega pravobranilca tudi nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu.

Zgolj s sklicevanjem na varstvo javne koristi tožnik ob neizpolnjevanju pogoja iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogel doseči položaja stranskega udeleženca. Da bi poleg varovanja javnega interesa izkazoval še kakšno drugo svojo pravno korist (kot npr. lastništvo nepremičnin v vplivnem območju obravnavanega posega), tožnik ne navaja.

ZVO-1 s svojimi določbami omejuje udeležbo v postopku okoljevarstvenega dovoljenja oziroma okoljevarstvenega soglasja. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni mogoče izključiti možnosti drugih pravnih in fizičnih oseb, da sodelujejo v obeh navedenih postopkih, če seveda dokažejo svoj pravni interes za vstop v postopek.