7. člen ZDDV-UPB4

Okoliščine, ki jih navaja tožena stranka kot podlago za zaključek, da gre za prenos podjetja po 7. členu ZDDV, bi lahko eventualno kazale na morebitne nepravilnosti na drugih davčnih področjih, ne morejo pa biti podlaga za zaključek, da gre v obravnavanem primeru za prenos podjetja po 7. členu ZDDV in da torej tožeča stranka ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV po določbi 9. odstavka 40. člena ZDDV.

Okoliščine, ki jih navaja tožena stranka kot podlago za zaključek, da gre za prenos podjetja po 7. členu ZDDV, bi lahko eventualno kazale na morebitne nepravilnosti na drugih davčnih področjih, ne morejo pa biti podlaga za zaključek, da gre v obravnavanem primeru za prenos podjetja po 7. členu ZDDV in da torej tožeča stranka ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV po določbi 9. odstavka 40. člena ZDDV.

Pomembno je, da se podjetje prenaša med davčnima zavezancema, prevzemnik kot pravni naslednik prenositelja pa mora nadaljevati z opravljanjem dejavnosti, ne pa morda pridobljena sredstva kako drugače uporabiti, na primer prodati. Če razumemo podjetje kot organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti, potem se pri prenosu podjetja ali dela podjetja prenesejo tudi vse tiste obveznosti, ki se nanašajo na preneseni del in ki zagotavljajo nadaljnje opravljanje dejavnosti prenesenega podjetja.

Za izpolnitev pogojev po 7. členu ZDDV je po presoji sodišča pomembno, da se podjetje ali del podjetja prenaša med davčnima zavezancema, predstavljati mora gospodarsko celoto, prevzemnik kot naslednik prenositelja pa mora nadaljevati z opravljanjem gospodarske dejavnosti, ne pa morda pridobljena sredstva kako drugače uporabiti, npr. prodati. Besedilo 2. odstavka 8. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV, o prenosu "sredstev in virov sredstev" je mogoče razlagati le v okviru, ki ga določa 7. člen ZDDV, ki govori o prenosu podjetja ali njegovega dela, in če razumemo podjetje tako, kot ga statusna teorija razlaga, da je to organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti, potem se pri prenosu podjetja prenesejo vse tiste obveznosti, ki jih podjetje v času prenosa ima, in zagotavljajo nadaljnjo opravljanje dejavnosti podjetja, v obravnavanem primeru je to na strani pasive trajni kapital.

ZDDV v 7. členu določa, da se pri prenosu podjetja ali dela podjetja, ki predstavlja gospodarsko celoto, na drugega davčnega zavezanca, ne plačuje in ne obračunava DDV. Za izpolnitev pogojev po tem členu je po presoji sodišča pomembno, da se podjetje ali del podjetja prenaša med davčnima zavezancema, ki mora predstavljati gospodarsko celoto, prevzemnik kot naslednik prenositelja pa mora nadaljevati z opravljanjem gospodarske dejavnosti, ne pa morda pridobljena sredstva kako drugače uporabiti, npr. prodati. Izvajanje te določbe podrobneje ureja Pravilnik, ki v 2. odstavku 8. člena določa, da se pri prenosu podjetja ali dela podjetja (sredstev in virov sredstev), ki tvori gospodarsko celoto, na drugega davčnega zavezanca kot naslednika prenositelja, DDV ne obračunava in ne plačuje. Razlaga tožene stranke, ki jo je v obravnavanem primeru zavzela, da morajo biti ne glede okoliščine primere (prenos pravne osebe v stečaju), vedno skupaj s sredstvi prenesene tudi dolžniške obveznosti do upnikov, da bi bili v celoti izpolnjeni pogoji iz 7. člena ZDDV, je po mnenju sodišča neutemeljena in nima podlage v materialnih predpisih. Sodišče pritrjuje tožniku, da so v obravnavanem primeru skupaj

Po mnenju sodišča pa s pravilnikom kot podzakonskim aktom in brez zakonskega pooblastila za neobdavčen prenos dela podjetja ni mogoče predpisati večje (strožje) obveznosti kot je tista, ki izhaja iz zakona. Zato je tekst v oklepaju "sredstev in virov sredstev" mogoče razlagati le v okviru, ki ga določa 7. člen ZDDV, ki govori o prenosu dela podjetja, in če razumemo podjetje tako, kot ga pravilno razlaga tožena stranka (organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti), potem se pri prenosu dela podjetja prenesejo tudi vse tiste obveznosti, ki se nanašajo na preneseni del in ki zagotavljajo nadaljnje opravljanje dejavnosti (prenesenega dela podjetja).

Tožnik do vračila spornega DDV preko odbitka vstopnega DDV ni upravičen, če je, kot zatrjuje sam, šlo za prenos sredstev kot dela podjetja v smislu 7. člena ZDDV, pri katerem se po tej zakonski določbi DDV ne obračuna in plača. Pravno podlago za zavrnitev priznanja ob prenosu sredstev plačanega DDV kot vstopnega DDV pa predstavlja določba devetega odstavka 40. člena ZDDV. Če je namreč ob prenosu sredstev kot dela podjetja na drugega davčnega zavezanca DDV obračunan in plačan, je obračunan in plačan brez podlage v zakonu in torej v višjem znesku, kot bi po zakonu moral biti. Obdarjencu, ki prejme blago na podlagi darilne pogodbe, ni mogoče izdati računa za to blago in mu tako tudi ni mogoče zaračunati DDV. Če je torej tožniku kot obdarjencu bil DDV zaračunan (ter ga je, kot zatrjuje, tudi plačal), mu je bil zaračunan neupravičeno. Če pa mu je bil DDV zaračunan neupravičeno, potem po izrecni določbi devetega odstavka 40. člena ZDDV plačanega DDV ne more uveljaviti kot vstopnega DDV.