38. člen ZDDV-UPB4

Ugovori glede načina ugotavljanja višine prihodkov tožeče stranke se nanašajo na postopek izdaje prvostopnega upravnega akta, ugovori glede ugotavljanja višine prihodkov pa na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar oboje ni predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. Glede na to, da tožeča stranka v skladu s 5. členom ZDavP ni dokazala uporabe najetih vozil v službene namene, je davčni organ plačane najemnine za osebna vozila, ki so jih imeli zaposleni v zasebni rabi, pravilno opredelil kot osebne prejemke zaposlenih. V skladu s predpisi in računovodskimi standardi mora davčni zavezanec oblikovanje popravka vrednosti terjatev izkazati z ustreznimi listinami, iz katerih izhaja, da ta znesek ne bo poravnan. Popravek obračunanega DDV na podlagi izdanega dobropisa kupcu se lahko oblikuje samo v primeru in šele takrat, ko dobavitelj razpolaga s potrdilom kupca, da je popravil odbitek vstopnega DDV.

Iz določbe sedmega odstavka 40. člena ZDDV ne izhaja, da je vstopni davek mogoče odbiti le v obdobju, v katerem je zavezanec prejel račun, in da je zavezanec prekludiran, če pravice do odbitka ne uveljavlja v tem obdobju.

Res je, da obravnavana davčna obveznost pred 31. 1. 2003 ni zapadla, kar pa na sam pobot po ZPPSL ne vpliva, saj veljajo za pobotane po 2. odstavku 39. člena ZPPSL tudi nasprotne terjatve, ki niso dospele. Neutemeljeni so tudi ugovori v zvezi z (ne)obstojem nasprotne terjatve tožnika na dan začetka postopka prisilne poravnave (17. 1. 2003). Tudi po mnenju sodišča je nasprotna terjatev iz naslova obveznosti za davčno obdobje december 2002 po poteku tega davčnega obdobja že obstojala, glede na to, da jo je bil tožnik dolžan izkazati v mesečnem obračunu DDV-O. Datum predložitve davčnega obračuna davčnemu organu na sam nastanek obveznosti ne vpliva, kot tudi nastanek obveznosti (oz. presežka) ni pogojevan z izdajo ugotovitvene odločbo.

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru pogoji za zavrženje davčnega obračuna za april 2000 po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni, saj ne gre za identičen zahtevek po vsebini, ker se davčni obračun za obdobje april 2000 opira na poslovne dogodke, ki so se zgodili v tem davčnem obdobju. Zgolj dejstvo, da je tožnik ob vložitvi spornega obrazca DDV-O (davčnega obračuna) navedel, da je vanj vključil obračunani DDV od prometa carinskega blaga v davčnih obdobjih julij - december 1999 na podlagi stornacije teh računov v aprilu 2000, ne pomeni, da gre za isti zahtevek, kar je pogoj za uporabo instituta zavrženja vloge po 4. točki 1. odstavka 129.člena ZUP.

Vračilo preveč plačanega DDV ne poteka po prvem odstavku 95. člena ZDavP, če ni izkazano, da je bil davek preveč plačan glede na pravnomočno odmerno odločbo ali glede na davčni obračun, temveč poteka po 42. členu ZDDV, če so za to izpolnjeni pogoji, kar pa v tem primeru niso.

Sodišče ocenjuje, da zgolj razlog, da tožnik v tem obdobju ni ustvarjal prihodkov, ne zadostuje za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, saj to ne izhaja iz določbe 40. člena ZDDV. Zato zgolj naziv firme tožnika, ki vsebuje besedilo "finančne storitve", sam po sebi še ne pomeni, da tožnik opravlja zgolj oproščeno dejavnost, saj je to treba presojati v okviru vsakega opravljenega prometa. Ker pa v obravnavanem primeru niti ni sporno, da tega prometa sploh ni bilo (razen za en račun v mesecu decembru), iz upravnih spisov pa je razvidno, da je šlo za zagonska sredstva, ob dejstvu, da je bil tožnik hkrati tudi zavezanec za DDV, po presoji sodišča ni razloga, da v tem obdobju ne bi imel pravice do odbitka vstopnega DDV, v kolikor jo je uveljavljal.

Iz določbe 95. člena ZDavP ne izhaja, da bi se v primeru obračuna DDV ravnalo drugače, saj zakon uporablja le termin davčni obračun in ne izključuje oz. ne uporablja termina dokončni obračun. Gre za splošno določbo, ki po vsebini ne izključuje posameznih vrst davkov, ne glede na to, da so po specialnih predpisih lahko predpisani tudi posebni postopka vračila davkov (npr. popravki DDV po 10. odstavku 21. člena ZDDV), ki pridejo seveda v poštev kadar in v kolikor so za to po specialnem predpisu izpolnjeni pogoji. Ker gre v obravnavanem primeru izključno za zahtevek za vračilo po 95. členu ZDavP, je po presoji sodišča bistveno za odločitev ugotovitev, ali je tožnik plačal več, kot je bil dolžan plačati po davčnem obračunu.