50. člen ZVO-1A

Ministrstvo mora v postopku odločanja o vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja presoditi, ali upravljavec za napravo, za katero zahteva to dovoljenje, potrebuje pravnomočno okoljevarstveno soglasje. Pridobitev okoljevarstvenega soglasja pa je skladno s 50. členom ZVO-1 potrebna pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje. Za določene vrste posegov v okolje je namreč zaradi njihove velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti, ki lahko vplivajo na okolje, presoja vplivov na okolje obvezna (drugi odstavek 51. člena ZVO-1).

Pravnomočna mora postati odločitev v predhodnem postopku po 51.a členu ZVO-1 o tem, da je za napravo treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, da bi se postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ki je bil prekinjen prav iz tega razloga, lahko nadaljeval z odločitvijo o njegovem zavrženju, ker tožnik ni pridobil pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja.

S podaljšanjem obratovanja jedrske elektrarne so predvideni oziroma že izvedeni posegi, in sicer gre za izgradnjo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, zgradbo za manipulacijo z radioaktivnimi odpadki in izgradnjo skladišča NSRAO, poleg tega navajajo, da so predvidene nekatere spremembe v jedrski elektrarni. Tudi iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so ti posegi predvideni oziroma so zanje že izdani ustrezni upravni akti, vendar pa se toženka do teh posegov ni izrecno opredelila.

Pogojevanje udeležbe v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja s pravnim interesom posameznika, s čimer je izključeno vlaganje actio popularis, je skladno z Direktivo 2011/92/E2 in Aarhuško konvencijo. Zato ne drži tožnikova navedba, da lahko zoper predmetno okoljevarstveno soglasje navaja vse kršitve, saj bi to držalo le v primeru, če bi bil tudi del „zadevne javnosti“, torej če bi bilo ugotovljeno, da izkazuje pravni interes za vstop v ta postopek.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da pri podaljšanju obstoječih dovoljenj, brez del ali posegov, ki bi spreminjali fizično stvarnost območja, ne gre za projekt iz Direktive 2011/92/EU. Pri preverjanju, ali so zaradi podaljšanja obratovanja D. predvidene tudi spremembe na predmetnem objektu v smislu del ali posegov, ki bi spreminjali fizično stvarnost območja, je treba upoštevati vsa dela oziroma fizične posege na jedrskem objektu, kot je ta določen v i. točki 2. člena Konvencije o jedrski varnosti in 24. točki 3. člena ZVISJV (oziroma 29. točki 3. člena ZVISJV-1).

Drugostopenjski organ je zavzel stališče, da omilitveni ukrepi niso nujno obvezna sestavina izreka OVS, prav tako ne pogoji, ki jih mora nosilec posega izpolniti na podlagi predpisov. Vendar sodišče navedenemu izhodišču za oblikovanje odločitve o OVS ne more v celoti slediti. Kolikor gre za omilitvene ukrepe v tem smislu, jih je torej treba kot obvezne pogoje določiti v OVS.

Upravni organ je v postopku izdaje soglasja sicer dolžan pridobiti mnenja pristojnih organizacij (torej tudi mnenje ZRSVN) in jih upoštevati pri svoji odločitvi, ker pa ne pomeni, da se nosilka nameravanega posega v okolje ne more sklicevati še na druge strokovne podlage, mnenja in ocene, za kar ji izrecno podlago daje določilo 40. člena Pravilnika. Obseg strokovnih podlag pri odločanju o okoljevarstvenem soglasju torej ni izključeno vezan le na mnenje ZRSVN. Če so med (strokovnimi) podlagami za odločanje podana določena nesoglasja oziroma nasprotujoča si mnenja, na katera izrecno opozarja stranka v postopku presoje vplivov na okolje, se mora upravni organ v okviru pravil ZUP do teh nasprotij tudi opredeliti, ne pa jih zavrniti zgolj s sklicevanjem na mnenje ZRSVN.

V primeru objekta gospodarske javne infrastrukture je po 2. odstavku 67. člena ZGO-1 dopustno izdati gradbeno dovoljenje tudi za njegov del, in sicer ne glede na to, ali ta pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in ali se da samostojno uporabljati, kar je sicer zahteva za vse druge objekte po 1. odstavku istega člena. Upravni organ je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dolžan paziti, ali gre v zadevi za gradnjo objekta iz uredbe, za katerega je obvezna presoja vplivov na okolje. Določba 3. odstavka 43. člena ZUP se nanaša na postopkovne pravice in dolžnosti, ki pa jih stranski udeleženec, glede na predhodni določbi 43. člena ZUP, izvaja le v obsegu, s katerim zagotavlja varstvo svojih pravnih koristi, torej omejeno. Upravni organ je dolžan izrecno preizkusiti le tiste ugovore stranskega udeleženca, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravnih interesov in s tem morebitna ovira za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnica se ne more uspešno sklicevati niti na neskladnost PGD z določbami PUP, saj ne trdi in izkazuje, da bo gradnja v obsegu, ki po njenem predstavlja neskladnost s PUP, posegla v njen pravno varovani dostop do nepremičnine, t