UPRS Sodba I U 262/2020-19

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35400-267/2019-56 z dne 23. 9. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožnikov za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo državne ceste Novo mesto - priključek Maline, 3. razvojna os - južni del, prvi del: etapa 1 in 2, od priključka Novo mesto - vzhod do priključka Osredek (1. točka izreka) in odločil, da pritožba zoper ta sklep zadrži njegovo izvršitev (2. točka izreka). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

V obrazložitvi navaja, da iz poročila o vplivih na okolje (izdelovalca A. d. o. o., februar 2018, dopolnjeno november 2018 in januar 2019; v nadaljevanju PVO), ki ga je predložil nosilec nameravanega posega B. d. d., (v nadaljevanju prizadeta stranka), ne izhaja, da bi bile nepremičnine tožnikov v vplivnem območju posega, tožnika pa nista predložila strokovnih dokazil, s katerimi bi izpodbijala vplivno območje, kot je določeno v PVO. Pojasnjuje, da so njune nepremičnine cca. 72 m od območja nameravanega posega. Tožnika tudi nista predložila strokovnih dokazil, s katerimi bi izkazala, da bo morebitno dejansko povečanje hrupa, prašnih delcev in izpušnih plinov vplivalo na njun osebni pravni interes. V zvezi z navedbami tožnikov, da v PVO značilnosti nameravanega posega niso obravnavane v celoti, navaja, da s tem nista izkazala, kako je poseženo v njun pravni interes. Z navedbami, da so v PVO zgolj podatki vpliva hrupa na pretežno neposeljenem območju in ne tudi za območje, kjer prebivata, ter da je zaradi nameravanega posega otežkočen dostop do njunih nepremičnin, pa izkazujeta le dejanski interes. V zvezi z navedbami o določitvi vplivnega območja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pojasnjuje, da se pravni interes ugotavlja za vsak postopek posebej. Navedbe tožnikov o nepravilno izvedenih postopkih celovite presoje vplivov na okolje in sprejemanja državnega prostorskega načrta¹zavrača kot nerelevantne, saj upravni organ v tem postopku ni pristojen za ugotavljanje morebitnih nepravilnosti v teh postopkih. Meni še, da tožnika nista izkazala pravnega interesa niti z navedbami, da na njun dom že segajo vplivi prometa zaradi avtoceste Ljubljana - Zagreb ter deloma zaradi tovarne zdravil C. d. d., saj ta dva posega nista povezana z nameravanim posegom. Zavrača tudi navedbe o onesnaženju zraka na zračno že degradiranem območju, saj nista izkazala vpliva prometa zaradi izvedbe nameravanega posega na njun pravni interes. Glede na navedeno ugotavlja, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za udeležbo v postopku iz drugega odstavka 64. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in iz 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep.

3Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata ter v tožbi in v pripravljalni vlogi navajata, da nameravani poseg povzroča takšne obremenitve okolja, ki bodo vplivale na njuno zdravje in premoženje. V neposredni bližini njune hiše, v kateri prebivata, se bodo izvajala intenzivnejša zemeljska dela (pilotiranje, rušenje obstoječih stavb), kar bo povzročilo poškodbe na njuni stanovanjski hiši in hrup. Po izgradnji hitre ceste se bo odvijal promet s predvidenim številom 20.000 tovornih vozil na dan, še večji bo vpliv prometa v času turistične sezone, praznikov, zato bodo presežene emisije nevarnih snovi v zrak. Poleg tega bo zaradi preusmeritve prometa oviran dostop do njune nepremičnine. Navajata še, da se njihove nepremičnine po Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju OPN) nahajajo v stanovanjskem območju, zato bi toženka morala upoštevati 1000 m širine varstva pred hrupom po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev s hrupom. Uveljavljata kršitev njunih človekovih pravic in svoboščin iz 33., 34., 35., 36., 67. in 72. Ustave RS ter 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

4Za svoje navedbe sta predlagala vpogled v študijo Vpliv gradbene mehanizacije na vibracije in posledične poškodbe objektov (dostopna na https://core.ac.uk/download/pdf/78382672.pdf), v Smernice Svetovne zdravstvene organizacije (dostopne na https://www.nijz.si/sl/smemice-svetovne-zdravstvene-organizaciie-o-okoljskem-hrupu), v poročilo in usmeritve EU glede okoljskega hrupa (dostopno na povezavi https://ec.europa.eu/environment/basics/health-wellbeing/noise/index_sl.htm), v članek Hrup ogroža ljudi, državo pa skrbijo tožbe (dostopen na https://www.vecer.com/hrup-ogroza-liudi-drzavo-pa-skrbijo-tozbe-6287759), v Oceno vpliva onesnaženosti zraka z delci (PM) na umrljivost v slovenskih krajih s prekomerno onesnaženim zrakom (dostopna na povezavi https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/datoteke/clanek_pm.pdf), v informacije o PM delcih (podatki ARSO in na povezavi http://www.okolje.info/index.php/kakovost-zraka/trdni-delci), v zadevo ARSO št. 090-96/2019-2 z dne 13. 6. 2019 in v študijo (na povezavi https://www.lung.org./our-initiatives/healthy-air/outdoor/air-pollution/highways). Glede pravice do mirnega zasebnega in družinskega življenja so predlagali vpogled v Evropsko poročilo SOER 2015 (dostopno https://www.nijz.si/en/node/1660), glede dejanske prometne obremenitve v stanovanjskem naselju pa v članek ... v časopisu Dolenjski list z dne ... .

5Ocenjujeta, da sta izkazala obstoj verjetnosti, da lahko nameravani poseg vpliva na njune pravice in pravne koristi, toženka pa se do teh sploh ni opredelila z dokaznim standardom verjetnosti oziroma še nižjim glede na to, da se šele odloča o vstopu stranke v postopek. Toženki očitata tudi, da ni opravila kritične presoje PVO, upoštevaje, da se ga pripravi po naročilu nosilca nameravanega posega, ki zasleduje predvsem ekonomske interese. Poleg tega je bil po izdaji izpodbijanega sklepa PVO večkrat dopolnjen in objavljene še razne študije, elaborati in drugi načrti, kar pomeni, da je bila javno razgrnjena nepopolna dokumentacija, zato jima ni bila omogočena seznanitev z relevantno dokumentacijo. S tem je bila kršena Direktiva 2011/92/ES.²

6Navajata še, da je v zvezi z Uredbo Evropska komisija (v nadaljevanju EK) Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) poslala pisni opomin, v katerem je zavzela stališče, da RS ni izpolnila svojih obveznosti iz 11. člena Direktive 2001/42/ES³ in četrtega odstavka 6. člena, prvega (b) odstavka 9. člena in prvega odstavka 11. Direktive 2011/92/ES ter Aarhuške konvencije.⁴ Opozorila je tudi na neskladnost aktov, ki so bili na podlagi te zakonodaje že sprejeti in da do odprave kršitev ne sme priti (šele) na Ustavnem sodišču RS. Primer je kasneje sicer zaprla, vendar zgolj zato, ker je RS sprejela novo prostorsko in gradbeno zakonodajo in ne zato, ker bi bile kršitve v zvezi z Uredbo odpravljene. Toženki očitata, da predmetna umestitev državnega objekta v prostor ni bila ustrezno pretehtana, saj ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti, ki je v postopkih priprave prostorskih aktov izraženo skozi variantiranje rešitev in sodelovanje javnosti, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Sodišču zato predlagata, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari, podrejeno, naj zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj jima toženka povrne stroške postopka.

7Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

8Sodišče je tožbo poslalo tudi prizadeti stranki, ki v odgovoru navaja, da dopolnitve PVO vsebujejo le podrobnejša pojasnila, kar pa ni vplivalo na projektne rešitve in vplivno območje nameravanega posega. Ob upoštevanju vseh omilitvenih ukrepov v PVO ne bo vplivov izven določenega vplivnega območja, znotraj tega območja pa so vplivi pod mejnimi vrednostmi. Predvideno je tudi redno spremljanje vplivov, tj. monitoring hrupa, emisij v zrak, vibracij, narave, zemljišč, tal, površinskih in podzemnih voda, kulturne dediščine ter krajine, zato zavrača navedbe o morebitnih poškodbah na stavbah oziroma morebitnem vplivu na zdravje in premoženje tožnikov, saj že sama vzpostavitev monitoringa omogoča pravočasno evidentiranje tveganj in preprečevanje škode. Navaja, da je v bližini stanovanjskega objekta tožnikov predvidena le izgradnja dostopne dvopasovne ceste, in sicer je priključek te ceste oddaljen 89 m, vendar je v času gradnje poleg predvidenih omilitvenih ukrepov predvidena še izvedba protiprašne bariere. Glede onesnaženja zraka zaradi dodatnega prometa in prahu v času intenzivnih gradbenih del je v skladu s 5. členom Odloka o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Novo mesto predviden omilitveni ukrep prekinitve izvajanja dejavnosti na prostem v dneh, ko bo s strani Agencije Republike Slovenije za okolje razglašena čezmerna obremenjenost z delci PM10, prav tako je predvideno izvajanje protiprašnih ukrepov na celotnem območju gradbišča in transportnih poti. Glede hrupa navaja, da je na tem območju trase hitre ceste predvidena postavitev protihrupne ograje, zato ne drži, da naj bi prihajalo do prekomernih obremenitev s hrupom. Trditve tožnikov o oviranem dostopu do zemljišč zavrača kot pavšalne. To pomeni, da znotraj in izven vplivnega območja, ki sega znotraj meja po Uredbi, tako v času gradnje kot v času obratovanja, ne bo ogroženo zdravje in premoženje ljudi. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrne.

9Tožba je utemeljena.

10V zadevi je sporno, ali bi toženka morala tožnikoma priznati pravico do udeležbe v postopku presoje vplivov na okolje in izdaje okoljevarstvenega soglasja. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZVO-1 se v postopku presoje vplivov na okolje ugotovijo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja.

11Po določbi prvega odstavka 54. člena ZVO-1 se presoja vplivov na okolje izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje (PVO). Poročilo o vplivih na okolje mora med drugim vsebovati opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi (6. točka drugega odstavka 54. člena ZVO-1). V skladu z drugim odstavkom 64. člena ZVO-1 ima oseba, ki na tem območju stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja.

12Tudi iz 2. člena Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave (v nadaljevanju Uredba o poročilu o vplivih na okolje) izhaja, da je namen poročila zagotovitev podatkov, potrebnih za presojo vplivov nameravanega posega na okolje, tako glede na vrsto in lastnosti nameravanega posega kot glede na lastnosti in značilnosti okolja oziroma njegovih delov, ki bi lahko bili zaradi vplivov posega prizadeti. Med drugim mora vsebovati podatke, ki so potrebni za ugotovitev in oceno možnih vplivov posega nanje, če pa izdelovalec poročila na podlagi vrste posega in njegovih lastnosti oceni, da poseg na določen del okolja nima vpliva, mu podatkov o tem delu okolja v poročilo ni treba vključiti, vendar mora svojo odločitev v poročilu podrobno obrazložiti in argumentirati (drugi odstavek 7. člena te uredbe).

13Tožnika v tožbi opozarjata, da PVO in ostala dokumentacija, ki je predmet obravnavanega postopka, v času izdaje izpodbijanega sklepa nista bila popolna, saj je prizadeta stranka še po izdaji izpodbijanega sklepa dopolnjevala PVO, študije, elaborate in načrte, zato jima neupravičeno ni bila dana možnost sodelovanja v postopku.

14Iz dokumentacije⁵ v postopku presoje vplivov na okolje in izdaje okoljevarstvenega soglasja izhaja, da je prizadeta stranka PVO dopolnila nazadnje novembra 2019. Prizadeta stranka sicer navaja, da dopolnitve PVO vsebujejo le podrobnejša pojasnila, vendar iz njenih pojasnil v zvezi s pripombami toženke na sestanku 13. 11. 2019: „da emisijski faktor 0,0812kg/m2/leto pomeni, da pri obratovanju gradbišča 1 leto (obravnavano gradbišče obratuje dlje časa) nastane na vsak m2 gradbišča 0,0812 kg prahu. Pri izračunu urne emisije se smiselno upošteva vse ure v letu. Ker ste za oceno razpršene emisije delcev uporabili emisijski faktor 0,0812kg/m2/leto, je nerazumno, da upoštevate le delovne ure obratovanja gradbišča, saj se emisijski faktor nanaša na povprečno celoletno aktivnost na povprečnem gradbišču“ izhaja, da je bil PVO dopolnjen tako, da: „Pri ponovnem izračunu so upoštevane vse ure v letu (torej z upoštevanjem enotne emisije delcev PM10 v celotnem obdobju dneva in trajanju posameznega gradbišča). Zaradi upoštevanja 2x večjega emisijskega faktorja se je povečala ocena dodatne onesnaženosti zraka z delci PM10 in to predvsem pri stavbah, ki bodo neposredno izpostavljene gradbišču. Največja dodatna obremenitev okolja je tako ocenjena na območju navezav državne ceste na obstoječe cestno omrežje, kjer je predvidena rekonstrukcija obstoječih cest (Šmarješka cesta, Pod Trško goro - deviacija R2-448/1512 Novo mesto (ločna-Mačkovec), Velika Cikava in Šentjernejska cesta – deviacija R2-419/1204 Novo mesto-Šentjernej in navezava nove povezovalne ceste na G2-105/0256 v bližini Revoza) ter tudi na osrednjem delu gradbišča državne ceste. Pri tem velja opozoriti, da bodo gradbena dela na območju navezav na obstoječe omrežje ter sama izvedba priključnih deviacij bolj kratkotrajnega značaja in ne bodo povzročala dolgotrajne obremenitve prebivalcev. Pri scenariju brez omilitvenih ukrepov je ocenjeno preseganje mejnih vrednosti pri večjem številu stavb (mejna dnevna koncentracija pri 8 stavbah, mejna letna pri eni stavbi), medtem ko bo dodatna obremenitev okolja z upoštevanjem omilitvenih ukrepov pod mejnimi vrednostmi, pri čemer pa lahko v času povečanega ozadja delcev PM10, (kurilna sezona) skupna koncentracija delcev med gradnjo pri najbolj izpostavljenih stanovanjskih stavbah občasno presega mejne koncentracije. Za območja z ocenjenim povečanim vplivom je v noveliranem elaboratu zahtevana izvedba dodatnih protiprašnih zaslomb (po predlogu na petih območjih v skupni dolžini 720 m), dodatno so zahtevani tudi vsi omilitveni ukrepi, ki izhajajo iz zakonskih predpisov. Dodatna zahteva za zmanjšanje skupne onesnaženosti z delci PM10 izhaja iz 5. člena Odloka o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Novo mesto (Ur. list RS, št. 49/17), skladno s katero je treba v hladni polovici leta (med 1. oktobrom in 31. marcem) v dneh, ko bo s strani ARSO za Mestno občino Novo mesto razglašena čezmerna onesnaženost z delci PM10 (preseganje 1,5-kratnika dnevne mejne vrednosti) prekiniti izvajanje dejavnosti na prostem, ki povzročajo emisije delcev PM10 (gradbišča, pometanje cest).“

15Ker ni sporno, da tožnika bivata ob načrtovani povezovalni cesti, bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se ti vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila. Če se, to namreč pomeni, da ležijo nepremičnine tožnikov znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.

16Na to odločitev ne vpliva, da je v PVO (str. 148) vpliv gradnje na emisije v zrak, ki lahko vplivajo na zdravje ljudi, sicer ocenjen kot velik, vendar zaradi izvedbe omilitvenih ukrepov ne bo bistven (ocena C3 po četrtem odstavku Uredba o poročilu o vplivih na okolje). Že določitev omilitvenih ukrepov namreč pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja. To izhaja iz določb tretjega odstavka 61. člena ZVO-1, v skladu s katerimi je v okoljevarstvenem soglasju treba določiti vse tiste pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na okolje. Zato se mora toženka do v PVO predvidenih omilitvenih ukrepov konkretno opredeliti, tožnikoma pa je treba omogočiti, da se v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja o teh omilitvenih ukrepih izrečeta (9. člen ZUP).

17Poleg tega sta se tožnika v upravnem postopku sklicevala na podatke o obstoječi prekomerni onesnaženosti območja nameravanega posega ter navajala, da je območje nameravanega posega že sedaj uvrščeno v razred največje obremenjenosti z delci PM10. Vlada Republike Slovenije je tudi sprejela Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Novo mesto, ki določa ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti zraka z delci PM10 za doseganje skladnosti z mejnimi vrednostmi za PM10, s ciljem zmanjšati škodljive vplive na zdravje in okolje. V skladu s 5. členom tega odloka prvostopenjski upravni organ na podlagi izmerjenih ravni PM10 napoveduje onesnaženost na tem območju in daje priporočila za zmanjšanje emisij. Ker sta tožnika že v zahtevi za vstop v postopek navajala tudi, da se ta odlok krši in da niso dostopni podatki o dnevnih merjenjih PM10 delcev, bi toženka v izpodbijanem sklepu morala vsaj pojasniti, ali so podatki v PVO skladni z njenimi podatki o izvedenih meritvah.

18Na to sodišče opozarja, ker je država v skladu s 23. členom ZVO-1 dolžna zagotavljati standarde kakovosti okolja, zlasti kadar odloča o novih posegih v prostor. Tudi v uvodni izjavi 2 Direktive 2008/50 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 5. 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo (v nadaljevanju Direktive 2008/50/ES) je navedeno, da „za varovanje zdravja ljudi in varstva okolja kot celote je zlasti pomemben boj proti emisijam onesnaževal pri viru ter opredelitev in izvajanje najbolj učinkovitih ukrepov za zmanjšanje emisij na lokalni in nacionalni ravni ter na ravni Skupnosti. Zato bi se bilo treba emisijam škodljivih onesnaževal zraka izogibati, jih preprečevati ali zmanjšati ter določiti ustrezne cilje za kakovost zunanjega zraka, ob upoštevanju standardov, smernic in programov Svetovne zdravstvene organizacije.“ V skladu s 13. členom te direktive morajo države članice med drugim zagotoviti, da po vseh njihovih območjih in aglomeracijah ravni žveplovega dioksida, PM10, svinca in ogljikovega monoksida v zunanjem zraku ne presežejo mejne vrednosti iz Priloge XI.

19Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi Janecek, št. C-237/07 tudi že zavzelo stališče, da se lahko posamezniki na podlagi ustaljene sodne prakse SEU v razmerju do javnih organov sklicujejo na brezpogojne in dovolj natančne določbe direktive.⁶ Pristojni nacionalni organi in sodišča morajo razlagati določbe nacionalnega prava kar najbolj široko, da so v skladu s cilji direktive.⁷ Kadar ni mogoče podati take razlage, se ne sme uporabiti določba nacionalnega prava, ki ni v skladu z direktivo. Kot je SEU že večkrat navedlo, ne bi bilo združljivo z zavezujočim značajem, ki ga direktivi daje člen 249 PES, da se načeloma izključi možnost zadevnih oseb, da se sklicujejo na obveznost, ki jo slednja nalaga. Ta preudarek velja zlasti za direktivo, katere cilj je zagotoviti nadzor in zmanjšanje onesnaženosti zraka in s tem varovanje javnega zdravja. SEU je tako presodilo, da morajo zadevne osebe v vseh primerih, ko niso upoštevani ukrepi, navedeni v direktivah o kakovosti zraka, katerih namen je varovanje javnega zdravja, in bi to lahko ogrozilo zdravje posameznikov, imeti možnost sklicevanja na obvezujoče določbe iz teh direktiv.⁸ To pomeni, da mora toženka pri določanju pogojev, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na okolje, in uporabi relevantnih nacionalnih predpisov upoštevati tudi obvezujoče določbe direktiv.

20Tožnika sta namreč v upravnem postopku uveljavljala pravice iz navedene Direktive 2008/50/ES, iz javno objavljenih podatkov toženke pa izhaja, da je Evropska komisija januarja 2013 državi RS za Celinsko območje (kamor spada območje Mestne občine Novo mesto) izdala uradni opomin ravno zaradi kršitve te Direktive 2008/50/ES ter preseganja PM10 delcev, sedaj pa stopnjuje ukrepanje in je izdala obrazloženo mnenje, ker po njenem mnenju negativni obseg, trajanje in trend preseganja lahko kažejo, da ukrepi v načrtih za kakovost zraka ne zadostujejo. Glede na navedeno bo toženka morala pojasniti, ali je pri ugotavljanju vplivov nameravanega posega upoštevala to stališče in kako.

21Neutemeljena je tudi toženkina navedba, da postopka sprejemanja Uredbe in celovite presoje vplivov na okolje nista predmet tega postopka, saj je Uredba temeljni prostorski predpis, na podlagi katere se hitra cesta umešča v prostor. Posledično je bilo območje nameravanega posega uvrščeno v IV. območje varstva pred hrupom. To pomeni, da je tudi (ne)zakonitost določb Uredbe, pomembnih za presojo vplivov nameravanega posega na okolje, predmet obravnave v tem postopku in v upravnem sporu. Na to ne vpliva določba prvega odstavka 6. člena ZUP, v skladu s katero upravni organ odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Izvedba celovite presoje vplivov na okolje je namreč predmet Direktive 2001/42/ES, kot že rečeno, pa iz sodne prakse SEU⁹ izhaja, da morajo sodišča in upravni organi v celoti uporabiti pravo EU in zavarovati pravice, ki jih to pravo priznava posameznikom, pri čemer po potrebi ne uporabijo nasprotujočih določb nacionalnega prava. V vseh primerih, ko so določbe direktive vsebinsko brezpogojne in dovolj natančne, so posamezniki tako upravičeni, da se nanje sklicujejo nasproti državi.¹⁰ Zato bo toženka v ponovljenem postopku morala pojasniti še, ali je bilo tožnikoma v postopku sprejemanja Uredbe omogočeno, da vplivata na lokacijo predmetnega posega.

22V zvezi z odločanjem v ponovljenem postopku sodišče pripominja, da je Ustavno sodišče RS s sklepom U-I-184/20-27 z dne 2. 7. 2020 zadržalo izvrševanje 2. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 v zvezi s četrtim odstavkom 100.d člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo. To pomeni, da je zadržana uporaba določbe, po kateri bi tožnika v integralnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za predmetni poseg izgubila status stranskega udeleženca.

23Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj v zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker za to podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Tožnikoma je namreč treba najprej omogočiti, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi, torej o celotni dokumentaciji, na podlagi katere se izvaja presoja vplivov na okolje v obravnavani zadevi. Kot je sodišče pojasnilo že zgoraj, se bo toženka do njunih navedb morala tudi konkretneje opredeliti. Zato za odločitev sodišča tudi ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), saj so vsi dokazni predlogi v tej fazi postopka preuranjeni. Tožnikoma je namreč treba najprej omogočiti, da predložita dokaze glede na dopolnjeno dokumentacijo. Tako je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

24Ker sta tožnika kot stroške postopka uveljavljala zgolj plačano sodno takso, sodišče o njunem zahtevku za povrnitev stroškov postopka ni odločalo. Sodna taksa jima namreč ni bila odmerjena.

¹ Uredba o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od avtoceste A2 Ljubljana-Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline (v nadaljevanju Uredba - op. sodišča)
² Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva 2011/92/EU).
³ Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (v nadaljevanju Direktiva 2001/42/ES).
⁴ Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencije).
⁵ Javno objavljene na spletni povezavi https://www.arso.gov.si/varstvo okolja/presoja vplivov na okolje/okoljevarstveno soglasje/Vloge v reševanju/.
⁶ Sodba v zadevi Ratti, C-148/78.
⁷ Glej v tem smislu sodbo v zadevi Marleasing, C-106/89.
⁸ Glej sodbi Komisija proti Nemčiji, C-361/88 in Komisija proti Nemčiji, C-59/89.
⁹ Glej še sodbo v zadevi Constanzo, C-208/05.
¹⁰ Glej v tem smislu sodbe v zadevah Marshall, C-152/84, Angelidaki in drugi, od C-378/07 do C-380/07, ter Fuß, C-243/09.