UPRS Sodba II U 67/2018-6

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom je bila zavržena pritožba tožeče stranke zoper sklep št. 35405-336/2017-3 z dne 21. 9. 2017. S slednjim je bilo odločeno, da za nameravani poseg: snovna predelava odpadnih gum na zemljiščih v k.o. ... s parc. št. ... in ... nosilcu nameravanega posega A. d.o.o. ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija RS za okolje dne 4. 8. 2017 s strani nosilca nameravanega posega A. d.o.o. prejela zahtevo za izvedbo predhodnega postopka za nameravani poseg: snovna predelava odpadnih gum v skladu z 51.a členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Pri ugotavljanju, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje, se upoštevajo merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje in njegovo lokacijo ter značilnosti možnih vplivov posega v okolje v skladu z Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Prvostopni organ je presodil velikost in zasnovo celotnega posega, skupni učinek z drugimi obstoječimi posegi, uporabo naravnih virov, emisije snovi v zrak in vode, emisije onesnaževal v tla, emisije hrupa, nastajanje odpadkov, tveganje povzročitve večjih nesreč, namensko in dejansko rabo zemljišč ter glede na ugotovljene okoliščine ugotovil, da za nameravani poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje ter pridobiti okoljevarstvenega soglasja, saj nameravani poseg ne bo imel pomembnih vplivov na okolje.

2Zoper ta sklep je vložila pritožbo tožeča stranka, njena pritožba pa je bila z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom zavržena. Iz obrazložitve izhaja, da 51.a člen ZVO-1 določa, da lahko pritožbo zoper sklep poleg nosilca nameravanega posega v okolje vloži tudi nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. Tožeča stranka ni vlagateljica ali nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena ZVO-1, zato je prvostopni organ v skladu z drugim odstavkom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s petim odstavkom 51.a člena ZVO-1 pritožbo tožeče stranke zavrgel.

3Tožeča stranka se je zoper to odločitev pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopna odločitev glede na določbo petega odstavka 51.a člena ZVO-1 pravilna. Pravico do udeležbe v postopku je za tožečo stranko presojal tudi po 43. členu ZUP, ki ureja vprašanje udeležbe v postopku za stranskega udeleženca in ugotovil, da tožeča stranka ni izkazala obstoja svojih pravih koristih. Glede navedb, do katerih se prvostopni organ ni opredelil, pa drugostopni organ dodaja, da le-te ne vplivajo na pravilnost prvostopne odločitve. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za nižinski del Občine jer je določeno, da na območju urejanja odloka ni dovoljeno skladiščenje, odlaganje, sežiganje ali kakršenkoli drugi način uničenja tistih odpadkov, ki ne nastanejo na območju Upravne enote ..., in na to, da delovanje konkretne naprave pomeni tveganje za povzročitev večjih nesreč po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, ter da se bo delovanje obrata oziroma poseg v okolju izvajal na območju, kjer je že ugotovljena čezmerna obremenitev okolja, drugostopni organ pojasnjuje, da se s temi navedbami ne izkazujejo konkretni vplivi na pravno zavarovane koristi tožeče stranke, ampak so to splošni ugovori, ki se nanašajo na varovanje splošnega javnega interesa, za kar je odgovoren organ, ki vodi upravni postopek.

4Po presoji drugostopnega organa pa tudi okoliščina, da je tožnica lastnica parc. št. ... k.o. ... ne izkazuje pravnega interesa tožeče stranke za sodelovanje v tem postopku, saj iz predložene spisovne dokumentacije izhaja, da je dovoz in dostop do objekta predviden z novim priključkom iz parc. št. ... na parc. št. ... in iz parc. št.... preko parc. št. ... na parc. št. ..., ki je obstoječa dovozna cesta in ne po parc. št. ... k.o. .... Iz vpogleda v podatke predložene dokumentacije tudi ni razvidno, da bi ta parcela predstavljala sosednjo parcelo parcelam, ki so obravnavane v tem primeru, kar potrjuje tudi opravljen vpogled v podatke na portalu GURS. Zgolj dejstvo, da se predviden obrat za snovno predelavo odpadnih gum nahaja v širšem območju že obstoječih ostalih obratov in naprav, kjer eno izmed parcel, po katerih potekajo različne dostopne poti do obratov predstavlja prej omenjena parcela, še ne pomeni, da bi lahko bila s tem neposredno prizadeta pravica ali pravna korist tožeče stranke in torej ne predstavlja neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi iz drugega odstavka 43. člena ZUP.

5Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je ves čas v postopku zatrjevala, da mora investitor izvesti presojo vplivov na okolje, pridobiti okoljevarstveno soglasje ter da ima tožeča stranka pravico do udeležbe kot stranka v postopku v smislu določb iz 42. člena in 43. člena ZUP, saj pri tožeči stranki obstaja pravni interes za zavarovanje nepremičnine v njeni lasti. Tožeča stranka zatrjuje, da je treba izvesti presojo sprejemljivosti posega skladno z Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, saj izvajanje dejavnosti na tej lokaciji predstavlja dodatno obremenjevanje za okolje in tveganje za povzročitev večjih nesreč. Tožena stranka v postopku ni ugotavljala vseh okoliščin, ki bistveno vplivajo na okolje in zdravje ljudi. Tudi po 21. člen Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) občina izvaja izvirne naloge na področju urejanja prostora in naloge s področja varstva okolja.

6Razen tega tožeča stranka zatrjuje, da nameravani poseg in izvajanje dejavnosti na predvideni lokaciji predstavlja direkten poseg v nepremičnino s parc. št. ... k.o. ..., last tožeče stranke, ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče, po katerem poteka kamnita pot. Drugostopni organ v svoji odločbi napačno zaključuje, da dovoz in dostop do objekta na lokaciji nameravanega posega ne vplivata na nepremičnino v lasti tožeče stranke. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 99. členu daje podlago za varovanje lastnika pred posegi v njegovo lastninsko pravico. Ker je investitor za potrebe dostopa do lokacije uporabljal nepremičnino v lasti tožeče stranke, gre za ponavljajoče vznemirjanje, ki se bo z začetkom proizvodnje še intenziviralo, tožeča stranka pa investitorju ni podelila služnosti ali sklenila dvostranskega sporazuma o dostopni poti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi sklepa Agencije RS za okolje št. 35405-336/2017-3 z dne 21. 9. 2017 in št. 35405-336/2017-7 z dne 10. 10. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35402-35/2017/4 z dne 23. 1. 2018 in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek glede izdaje odločbe investitorju, da je dolžan opraviti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

7Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

8Tožba ni utemeljena.

9Najprej je treba ugotoviti, da je predmet presoje v tem upravnem sporu sklep Agencije RS za okolje št. 35405-336/2017-7 z dne 10. 10. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35402-35/2017/4 z dne 23. 1. 2018. Gre za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o udeležbi tožeče stranke v upravnem postopku končan, tak sklep pa je po drugem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

10V tem upravnem sporu pa ni mogoče presojati pravilnosti sklepa Agencije RS za okolje št. 35405-336/2017-3 z dne 21. 9. 2017, s katerim je bilo odločeno o zahtevi družbe A. d.o.o. o izvedbi predhodnega postopka po 51.a členu ZVO-1. Gre namreč za dvostopenjski postopek in je tožbo v upravnem sporu zoper to prvostopno odločitev mogoče vložiti šele, ko je izčrpano pravno sredstvo s pritožbo v upravnem postopku. Zato je treba najprej rešiti vprašanje dopustnosti pritožbe za tožečo stranko, kar pomeni, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali ima tožeča stranka lahko v tem postopku status stranke oziroma stranskega udeleženca in kot taka vloži pritožbo v upravnem postopku.

11Tožeča stranka zatrjuje upravičenost do udeležbe v postopku, ki teče na podlagi tretjega odstavka 51. v zvezi z 51.a členom ZVO-1. Tretji odstavek 51. člena ZVO-1 določa, da za določene vrste posegov v okolje, pri katerih se zaradi značilnosti nameravanega posega ali njegove lokacije lahko pričakujejo pomembni vplivi na okolje, ministrstvo izvede predhodni postopek iz 51.a člena tega zakona, v katerem ugotovi, ali je presoja vplivov obvezna tudi za te posege. Nosilec nameravanega posega v okolje iz tretjega odstavka 51. člena mora od ministrstva zahtevati, da ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Ministrstvo lahko začne postopek predhodne presoje tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 51.a člena ZVO-1). Pri ugotovitvi iz prvega odstavka 51.a člena ZVO-1 ministrstvo upoštevala merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov posega na okolje (četrti odstavek 51.a člena ZVO-1).

12Ministrstvo o ugotovitvi ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje izda sklep v dveh mesecih po prejemu popolne zahteve. Pritožbo zoper sklep lahko poleg nosilca nameravanega posega v okolje vloži tudi nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona, to je nevladna organizacija na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (peti odstavek 51.a člena ZVO-1).

13Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka ni nobeden od subjektov iz petega odstavka 51.a člena ZVO-1 (nosilec nameravanega posega ali nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena ZVO-1), ki lahko v skladu s to določbo vložijo pritožbo zoper prvostopno odločitev. Vendar pa je vprašanje udeležbe v postopku treba presojati tudi po določbah ZUP. Pravice do udeležbe v postopku namreč ni mogoče omejiti zgolj s taksativnim naštevanjem strank oziroma stranskih udeležencev v postopku, saj bi to pomenilo nedopustno izključitev nekaterih oseb v postopku, ki jim materialno pravo priznava pravno varovan položaj (tako sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 335/2011 z dne 29. 11. 2012). ZUP v prvem odstavku 42. člena določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Pravico udeleževati se postopka pa ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi - stranski udeleženec (prvi odstavek 43. člena ZUP). Pravna korist je neposredna na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP).

14Pravico do udeležbe tožeče stranke v postopku je treba presojati tudi po določbah 43. člena ZUP in ugotoviti ali je tožeča stranka za to izkazala pravni interes, to je pravno korist, ki je neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist.

15Sodišče se strinja z zaključkom upravnih organov, da tožeča stranka v obravnavani zadevi tega ni izkazala. Kot enega od razlogov za udeležbo v postopku navaja 21. člen ZLS. Ta sicer res določa izvirne pristojnosti občine, ki jih ima tudi na področju urejanja prostora in varstva okolja, a po presoji sodišča to ne izkazuje neposredne osebne koristi v smislu 43. člena ZUP. Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom (prvi odstavek 21. člena ZLS) in za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev opravlja zlasti naloge iz drugega odstavka tega člena, med katerimi je tudi načrtovanje prostorskega razvoja in opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov v skladu z zakonom in zagotavljanje javne službe gospodarjenja s stavbnimi zemljišči ter skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja, to pa ne pomeni, da ji te določbe dajejo podlago za udeležbo v upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih strank s teh področij. Izvajanje teh izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP.

16Kot drugi razlog za udeležbo v postopku tožeča stranka navaja poseg v nepremičnino parc. št. ... k.o. ..., katere lastnica je. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon (37. člen SPZ). SPZ v členih 92 do 100 zagotavlja tudi varstvo lastninske pravice. Z zahtevo po varstvu lastninske pravice je torej izkazana neposredna, na zakon oprta osebna korist in je na tej podlagi mogoče izkazati pravni interes za vstop v postopek. Vendar pa po presoji sodišča tožeča stranka v obravnavani zadevi ni izkazala, da bi bilo zaradi nameravanega posega poseženo v njeno lastninsko pravico. Tožnica je lastnica parc. št. ... k.o. ... in kot izhaja iz predložene dokumentacije in obrazložitve organa druge stopnje, kar sodišče povzema (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), dostop do objekta nameravanega posega ne poteka po tem zemljišču. Kot ugotavlja drugostopni organ in sodišče temu pritrjuje, leži zemljišče, katerega lastnica je tožeča stranka, na širšem območju že obstoječih ostalih obratov in naprav, od obravnavanega objekta pa je precej oddaljeno in nič v predloženi dokumentaciji ne kaže na to, da bi bilo to zemljišče potrebno za delovanje naprave. Glede na obrazloženo tožeča stranka tudi s tem, da je lastnica zemljišča parc. št. ... k.o. ..., ni izkazala pravnega interesa za vstop v postopek.

17Kot je bilo že prej navedeno, je predmet presoje v tem upravnem sporu, odločitev, da se pritožba tožeče stranke zavrže, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za položaj stranke ali stranskega udeleženca v tem postopku. Glede na to so v tem postopku neupoštevne vse navedbe, ki se nanašajo na to, da ima predmetni objekt prekomerne vplive na okolje, da je potrebna presoja njegovih vplivov in pridobitev okoljevarstvenega soglasja, saj se s tem dejansko izpodbija sklep Agencije RS za okolje št. 35405-336/2017-3 z dne 21. 9. 2017, kar v tem upravnem sporu ni mogoče (glej tč. 10 te obrazložitve).

18Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

19Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.