VSK Sodba I Cp 618/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v prvi alineji pod točko I tako spremeni, da se znesek 38.200,00 EUR zviša na znesek 52.040,00 EUR;

sicer se pritožba tožeče stranke v preostalem obsegu, pritožba prvega toženca pa v celoti zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) je odločilo o tožbah tožeče in tožene stranke A. A. (v nadaljevanju jo bo sodišče poimenovalo kot tožnico) ter tožeče in tožene stranke B. B. in C. C. (v nadaljevanju ju bo pritožbeno sodišče poimenovalo kot toženca in toženko). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe toženca v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje spada terjatev iz naslova vlaganj v skupno premoženje, pravdni postopek ustavilo, v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremične z ID znakom 0000-222-107, 1111-333-11, 0000-4444/3 ter 0000-5555-2, in ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju, pa je tožbo toženca zavrglo (točki IV in V izreka).

2S sodbo je sodišče po obeh tožbah pod točko I izreka ugotovilo, da v skupno premoženje tožnice in toženca spada njuna terjatev do vsakokratnega lastnika nepremičnine iz naslova povečanja vrednosti zaradi skupnih vlaganj v prvo etažo z ID znakom 0000-5555-1, drugo etažo z ID znakom 0000-5555-3 ter nadstrešek stanovanjske hiše na naslovu 1 v kraju G, v višini 38.200,00 EUR (prva alineja); premičnine v stanovanju v prvi in drugi etaži ter v garaži te stanovanjske hiše (druga do četrta alineja); nepremičnina z ID znakom 1111-333-11 in 1111 4444/3, na naslovu [...] v kraju H, nepremičnina z ID znakom 0000-222-107, na naslovu 2 v kraju G ter premičnine, ki se nahajajo v tem stanovanju (peta do sedma alineja). Pod točko II izreka je ugotovilo, da deleža tožnice in toženca na skupnem premoženju znašata vsakega 50 %, v preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (točka III izreka). Pod točkama VI in VII izreka je odločilo o stroških, tožnica in toženec krijeta vsak svoje stroške postopka ter mora tožnica povrniti toženki stroške postopka.

3Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnica in toženec. Oba v pritožbah uveljavljata vse pritožbene razloge ter priglašata stroške.

4Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da pritožbo vlaga zoper odločitev: - v prva alineji I. točke izreka glede napačno ugotovljene višine terjatve iz skupnega premoženja v višini 38.200,00 EUR; - v sedmi in osmi alineji I. točke izreka, da je nepremičnina z ID znakom 0000-222-107 s premičninami v njej skupno premoženje; - v II. točki izreka glede deleža tožnice na skupnem premoženju; - v III. točki izreka glede zavrnitve preostalega zahtevka tožnice in zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče je sicer materialnopravno podlago pravilno uporabilo (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR, ki se uporablja glede na prehodne določbe Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ), a je napačno ugotovilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo materialno pravo.

5V prvi alineji 1. točke izreka je napačno ugotovljena višina terjatve iz skupnega premoženja v višini 38.200,00 EUR, to je vlaganja pravdnih strank v prvi in drugi etaži stanovanjske hiše in nadstrešek na naslovu 1 v kraju G. Po trditvah tožnice je skupna vrednost vlaganj 63.098,25 EUR, to predstavlja tudi znesek povečane vrednosti nepremičnine. Sodišče kot pravni temelj pravilno uporabi prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in odloči po obogatitvenem načelu. Ni torej pomembno, kolikšen je bil vložek, pač pa korist oziroma povečanje vrednosti zaradi vložka. Toda sodišče je terjatev po višini napačno ugotovilo. Kljub nasprotujočim navedbam strank ni ugotavljalo višine skupno vloženih sredstev, ni se ugotavljal dejanski vložek. V sklepu z dne 15.10.2021 je sodišče izvedenki postavilo nalogo, da po vpogledu v podatke spisa in po opravi ogleda oceni ali in za koliko je povečana tržna vrednost nepremičnine z ID znakom 0000 666/17, na kateri stoji stavba z ID št. 0000-5555, zaradi skupnih vlaganj pravdnih strank v pritličju (prva etaža) z ID znakom 0000-5555-1 in 0000-5555-2 in v drugo etažo z ID znakom 0000-5555-3 ter v nadstrešek stanovanjske hiše na naslovu na naslovu 1 v kraju G. Izvedenka je v mnenju z dne 3.1.2022 zapisala, da ugotavljanje tržne vrednosti lahko poteka na več načinov in sicer na način tržnih primerjav, na donosu zasnovan način in na nabavno vrednostni način. Upoštevala je nabavno vrednostni način, za to metodo se je odločila, ker je to edini način izračuna, ki naj ne bi vseboval vpliva tržnih razmer na vrednost. Pri ostalih dveh metodah bi bil vpliv trga zelo izrazit. Tožnica je temu nasprotovala, saj je treba ugotoviti povečano tržno vrednost, kar ni storjeno. Ugotovitev vrednosti je bila podana na dan 11.1.2018 in ne na dan odločanja sodišča. Tudi ni opravljena ocena dejanskih vlaganj, kot jih je zatrjevala in natančno opisala tožnica, ki je priložila tudi mnenje sodnega izvedenca Č. Č. Izvedenka je mnenje dopolnila 31.8.2022 in skupno vrednost posameznih delov stavbe popravila na 38.941,98 EUR. Po ponovnem ugovoru tožnice, da je treba ugotavljati vrednost na dan sojenja, je izvedenka mnenje dopolnila ter vrednost vlaganj na dan sojenja ocenila na 52.040,00 EUR, upoštevaje stanje nepremičnin v letu 2017 in današnje cene. Sodišče je nabavno vrednostni način izračuna potrdilo in ugotovilo, da znaša povečana skupna vrednost posameznih delov 0000-5555-1 in 0000-5555-3, sedaj v izključni lasti toženca, 38.941,98 EUR na dan 11.1.2018, ko naj bi razpadla zakonska zveza ter navedlo, da po razpadu skupnosti vrednost toženčevih nepremičnin ne vpliva več na vrednost skupne terjatve iz skupnega premoženja in gre za tveganje povečanja ali izgube vrednosti. Opira se na sodno prakso, sodbo in sklep VSL I Cp 953/2021. Takim zaključkom pritožnica nasprotuje. Opozarja na odločbo VS RS II Ips 113/2021, ko se v podobnem primeru sodišče postavi na stališče, da je za ugotavljanje toženkine obogatitve treba uporabiti stroškovno metodo, s katero se ugotavlja tržna vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, upoštevajoč amortizacijo. Vrednost obogatitve se odraža v doseženih prihrankih, ker v obnovo hiše ni bilo potrebno vložiti lastnih sredstev. Zaradi vlaganj pa se je vrednost nepremičnine povečala. Sodna praksa je jasno izoblikovala stališče, da ugotavljanje konkretne vrednosti prejete koristi ne izključuje uporabe obogatitvenega načela - od vloženega je treba odšteti strošek amortizacije, kar pomeni vrednostno izrabo vloženih sredstev v obdobju od vložitve do vrnitve, saj je relevantna vrednost nepremičnine ob vrnitvi in ne vrednost v času ko so bila vlaganja izvedena (glej tudi Sodba in sklep VS RS II Ips 45/2013). Za ugotavljanje višine obogatitve tožene stranke je tako treba uporabiti stroškovno metodo, s katero se ugotavlja tržna vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, upoštevajoč amortizacijo. Tožnica je zatrjevala in dokazala svoj vložek v višini 63.989,25 EUR, toženec pa ni dokazal, da za ta znesek ni bil obogaten. Sodišče z metodo, ko upošteva vrednost na dan 11.1.2018 in ne na dan sojenja, ni vzpostavilo pravičnega ravnovesja. Kršilo je tudi načelo pravičnosti. Cene nepremičnin so se od leta 2018 do danes na splošno bistveno povišale. Sklicevanje na sodno prakso, sklep VSL I Cp 953/2021, ni ustrezno, saj sodišče tudi presoje ali se konkretni dejanski stan v bistvenih dejanskih ter pravnih argumentih ujema s primerom iz citirane odločbe, ni opravilo.

6Napačno je ugotovljen obseg skupnega premoženja (sedma alineja I. točke izreka), ko je odločeno, da je nepremičnina z ID znakom 0000-222-107 na naslovu 2 v kraju G skupno premoženje, enako velja za premičnine. Tožnica je v postopku trdila, da je to stanovanje s premičninami del njenega posebnega premoženja, saj ga je plačala iz svojega posebnega premoženja in to pojasnila ter dokazno podkrepila. Njena mati je bila lastnica stanovanja v kraju I, ki ga je odkupila leta 1993 na podlagi določil Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) za kupnino 519.752,00 SIT, ki jo je večino pokrila s svojim denarjem, delno pa s posojilom od brata D. D. in njegove žene E. E. Kot kupec je nastopila tožnica, ker ji je mati želela to stanovanje podariti, sama pa je tam živela do smrti. Stanovanje je tožnica leta 2007 prodala F. F. za 38.0000,00 EUR in s to kupnino kupila stanovanje v kraju J, ki se je oddajalo do leta 2011, ko je tožnica kupila stanovanje na naslovu 2 v kraju G. Do vselitve tožnice v to stanovanje v letu 2017, se je stanovanje od nakupa dalje oddajalo v najem za 300,00 EUR/mesec, najemnine je prejemal toženec in jih porabljal za lastne potrebe. Vsa kontinuiteta pravnih poslov je bila torej izvedena s sredstvi posebnega premoženja tožnice. Enako velja tudi za premičnine v stanovanju. Dokazna ocena sodišča je pomanjkljiva in nekritična. Toženec ni dokazal, da sta stranki prispevali skupna sredstva za nakup stanovanja matere v kraju I. Ni dokazov, da naj bi si denar izposodili od D. D. in toženčevega očeta. Toženec je trdil, da tožničina mati ni prispevala ničesar. To ne drži. Sodišče je ugotovilo nasprotno. Tožničina mati je dvignila devize, to izhaja iz potrdila z dne 16.11.1993. Plačilo kupnine je izvedla pokojna tožničina mati osebno v kraju I. Sodišče bi moralo večjo težo dati izpovedbi priče D. D., ki je jasno izpovedal, da je tožničina mati imela "prišparanega" večino denarja za odkup stanovanja po Jazbinškovem zakoniku in ji je manjkal le drobiž. Tožničina mati je soglašala, da se tožnica vpiše kot lastnica na podlagi kupoprodajne pogodbe, ta pogodba je dejansko pomenila darilno pogodbo, saj je mati tožnice sama zagotovila denar za kupnino, do tega se sodišče ne opredeli. Če bi mati hotela, da toženec postane solastnik, bi se kupoprodajna pogodba glasila tudi nanj, a temu ni tako. Gre za stanovanje, ki ga je mati pustila hčerki. Neutemeljeno je stališče sodišča, da je volja matere, da ostane stanovanje v kraju I hčerki, nedokazana. To je mati jasno izkazala že s tem, da je s tožnico sklenila kupoprodajno pogodbo in kupnino plačala sama. Stanovanje v kraju J je bilo kupljeno s kupnino, pridobljeno od prodaje stanovanja v kraju I, torej iz posebnega premoženja tožnice. Ni nič neobičajnega, da sta si zakonca skupaj ogledovala nepremičnino, ki jo je za tem kupil eden izmed njiju iz posebnega premoženja. Posledično je napačna ugotovitev sodišča, da je bilo stanovanje na naslovu 2 v kraju G kupljeno s kupnino od prodanega stanovanja v kraju J, ki predstavlja skupno premoženje. Tudi najemnina iz naslova oddajanja stanovanja v kraju G na naslovu 2, je del posebnega premoženja tožnice. Dejstvo, da sta se kot lastnika stanovanja v kraju J vpisali obe pravdni stranki, vsaka do ene polovice, še ne pomeni, da gre za skupno premoženje ter lastninska pravica, vpisana v zemljiški knjigi, ne izkazuje vedno resničnega stanja premoženja.

7Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Sodišče ni opravilo kritične presoje doprinosa tožničinega finančnega vložka k nastanku skupnega premoženja, čeprav je ugotovilo, da je tožnica dejansko imela bistveno višji mesečni prihodek kot toženec, ob predpostavki, da sta za družino skrbela enako. Tožnica je v obdobju od leta 2007 do 2013 prejemala kar 40 % mesečno višjo plačo od tožnika (1.0000,00 EUR tožnica in 600,00 EUR toženec), kar samo v tem obdobju pomeni, da je prinesla cca 42.0000,00 EUR več v skupno premoženje. Sodišče ni upoštevalo višjega finančnega vložka v letih 1992 do 2007 ter od 2013 do 2017. V "izpuščenih" letih sta pravdni stranki vlagali v nepremičnino na naslovu 1 v kraju G, obenem pa je sodišče ugotovilo, da kratkotrajno delo tožnice (čiščenje v kraju J) ne vpliva na delež skupnega premoženja. Tožnica poudarja, da vlaganj v stavbo na naslovu 1 ne bi bilo, če ne bi imela višjih prihodkov od toženca. Sodišče neutemeljeno in brez trditvene podlage navaja, da je toženec, ki je delal v skrajšanem delovnem času, zato več dela vlagal v posle v zvezi z nepremičninami. Taka argumentacija ni pravilna, saj je tožnica delala 8-urni delavnik, nočne in nedeljske izmene, a temu sodišče ne da posebne teže. Toženec je po drugi strani imel čez dan več prostega časa. Prispevek tožnice je torej višji.

8Posledično je napačna tudi stroškovna odločba.

9Toženec izpodbija sodbo v prvi alineji točke I izreka ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni ugotavljalo vrednosti skupnih vlaganj pravdnih strank, na to je toženec v postopku opozarjal. Tega ni opravila niti izvedenka. Izvedenka je v prvem izvedenskem mnenju natančno opisala vlaganja, treba bi jih bilo še samo ovrednotiti. Razlogi sodišča glede odločilnih dejstev so nejasni in v medsebojnem nasprotju ter je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Novo dopolnitev mnenja je izvedenka podala ustno, stranki sta imeli veliko pripomb, podali sta jih tudi pisno, prepričljivih odgovorov nista prejeli. Sodišče sicer navede pod točko 43 sodbe, da izvedenskega mnenja s pripombami stranki nista uspeli omajati, ter ga je sprejelo kot nepristranskega in strokovno utemeljenega. Gre za kršitev pravice do izjave in razpravnega načela, strankama to ni bilo omogočeno, saj je sodišče neposredno po izvajanju dokaza z zaslišanjem izvedenke narok zaključilo. Je pa izvedenka z ustno izpovedbo podala kompleksno novo besedilo, z novimi številkami, izračuni in zaključki. Toženec je podal stališče v zvezi razumevanjem obogatitvenega načela v primeru skupnih vlaganj zakoncev v posebno premoženje enega, a se sodišče do tega ne opredeli. Tožnica je skupna vlaganja dokazovala le s predpravdno cenitvijo, znašala naj bi 63.098,25 EUR, s tem, da je v cenitvi nepravilno upoštevana celotna kvadratura obeh stanovanj. Po mnenju toženca vlaganja niso presegla 12.0000,00 EUR, vsi so delali kot družina, s pomočjo prijateljev ter bili zelo racionalni. Opozori, da je dan razpada zakonske skupnosti junij 2017. Povečana vrednost nepremičnin lahko predstavlja obogatitev toženca, a slednje nič ne pove o prikrajšanju tožnice. Sodišče v točki 35 sodbe za neutemeljen šteje tudi toženčev očitek, da izvedenka ni upoštevala, da sta bili predmet prenove obe stanovanji le deloma in ne v celoti, saj naj bi izvedenka slednje upoštevala v pomladitvi kratkotrajnih komponent v procentih. Toženec ugovarja izračunu teh procentov, v svojih vlogah je podal trditveno podlago, koliko m² je bilo dejansko obnovljenih v obeh stanovanjih in koliko ta procent znaša, medtem ko je razlaga sodišča ostala ne ravni pavšalnosti in je ni moč preizkusiti. Toženec vztraja, da je bilo stanovanje - posamezna dela 1 in 3 - zgrajeno s strani njegovih staršev, zaradi obeh obnov ni bila povečana stanovanjska površina, ni bilo del na strehi ali fasadi. Stanovanje, posamezni del 3, je bilo delno obnovljeno leta 2004, in sicer je bilo od 104 m² bivalne površine obnovljenih 64 m2, kar predstavlja 61,5 % obstoječega stanovanja, to stanovanje sta pravdni stranki uporabljali do leta 2011, ko ga je v celoti prenovil sin, ostalo je samo balkonsko okno in kopalnica. Stanovanje, posamezni del 1, pa je bilo delno obnovljeno leta 2014, od 52,5 m² je bilo obnovljenih 42 m², kar predstavlja 80 %, stanovanje je uporabljala tudi tožnica do svoje prostovoljne izselitve junija 2017. Izvedenka tudi ni pravilno vrednotila nadstreška (ki so ga tudi pretežno postavili starši toženca), saj višina nadomestitvene vrednosti ne more biti ista kot za stanovanjsko površino (nadstrešek je odprt in brez instalacij), poleg tega je izvedenka vrednotila nadstrešek znatno več, kot ga je v trditveni podlagi tožbe in zahtevku ovrednotila tožnica, s čemer je v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. V postopku ni ugotovljen ne dejanski vložek strank, ne amortizacija. Pravno pravilno bi sodišče odločilo, če bi ugotovilo vrednost nepremičnine ob izselitvi tožnice zaradi skupnih vlaganj in ali je ta povečana v primerjavi z vrednostjo pred vlaganji. Toženec lahko trpi plačilo polovice ugotovljene povečane vrednosti sporne nepremičnine. Presečni dan, na katerega se ugotavlja terjatev tožnice, je dan izselitve v juniju 2017, takrat je terjatev zapadla. Treba je ugotoviti torej vrednost nepremičnin pred vlaganji, vrednost nepremičnine na dan razpada skupnosti in podati oceno vrednosti posameznih del oziroma skupnih vlaganj s skupnim delom in sredstvi pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze v posamezno nepremičnino. Te ugotovitve šele dajo odgovor, kolikšno je prikrajšanje in eventualna obogatitev.

10Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Toženčeva ocena, da so skupna vlaganja znašala do 12.0000,00 EUR, je le njegova ocena. Tudi, če so bila določena dela opravljena s pomočjo družinskih članov in prijateljev, še ne pomeni, da je vrednost vlaganj zato nižja.

11Toženec je odgovoril na pritožbo tožnice, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Dokazna ocena sodišča glede obsega skupnega premoženja je življenjsko razumljiva, pritožba pa v tem obsegu neutemeljena. Sodišče je odločitev tudi v delu, ko je ugotovilo delež na skupnem premoženju, kvalitetno obrazložilo.

12Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

13Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožb, ob tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, prav tako niso podane uveljavljene postopkovne kršitve, kot bo pojasnjeno tudi v nadaljevanju.

O deležih pravdnih strank (tožnica in toženec) na skupnem premoženju:

14ZZZDR je v prvem odstavku 59. člena vzpostavil domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. To domnevo je moč izpodbiti. Tožnica je trdila, da je njen delež večji. Glede dejstev, ki utemeljujejo višji delež, je trditveno in dokazno breme na tožnici, ki to uveljavlja. Ko se ugotavljajo deleži na skupnem premoženju, mora sodišče celovito presoditi prispevke posameznega partnerja, torej dohodke in prihodke, skrb za družino, skupne otroke in skupno gospodinjstvo, udeležbo v drugih oblikah dela pri ohranitvi in pridobivanju premoženja. Načeloma je tako domnevo mogoče ovreči le, ko je podano očitno nesorazmerje med prispevki zakoncev (tako tudi sodna praksa, npr. odločbe VS RS II Ips 427/2010, VSL II Cp 1770/2018, VSL II Cp 1869/2020 in druge). Pritožba izpostavlja predvsem višje dohodke, ob tem pa zanemari druge ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so dale podlago za pravilen pravni sklep, da sta deleža na skupnem premoženju enaka oziroma tožnica ni dokazala okoliščin, na podlagi katerih bi bil mogoč pravni sklep, da je njen delež višji. Te razloge je sodišče nanizalo pod točkami 72 do 74. Res se je toženec v času trajanja zakonske zveze delno invalidsko upokojil, delal je po 4 ure dnevno in prejemal v primerjavi s tožnico nižje dohodke, a je prosti čas namenil za opravljanje in plemenitenje skupnega premoženja, prevzel večji del skrbi za posle v zvezi z nepremičninami, kot je to podrobno opisano v razlogih sodbe, obe stranki sta prejeli tudi nekaj dediščine, odpravnino, izplačilo in unovčenje iz zavarovalne police, obe sta skrbeli za varstvo in vzgojo otrok in skupno gospodinjstvo, tako je npr. toženec hodil tudi na roditeljske sestanke, da je toženec poskrbel za otroka in gospodinjstvo pa je potrdila tudi tožnica. Po drugi strani so navedbe tožnice, da je zaslužila več, v določenih segmentih splošne, ocenilo jih je sodišče ter zaključilo, da ni dokazala, koliko je dejansko zaslužila predvsem z dodatnim delom, npr. v kraju J,… Konkretnih dokazno podprtih navedb pa tudi pritožba ne poda.

15Na podlagi zgoraj povzetega je pritožba tožnice v tem obsegu neutemeljena.

Glede obsega skupnega premoženja:

16Tožničini graji, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, in je kupoprodajna pogodba glede stanovanja v kraju I dejansko pomenila darilno pogodbo, ker je pokojna mati tožnici zagotovila denar za kupnino, jo plačala in soglašala, da se tožnica vpiše kot lastnica na podlagi kupoprodajne pogodbe. Meni, da so ustrezni razlogi izostali.

17Te graje ni sprejeti. Sodišče je ugotovilo, da je bilo stanovanje v kraju I kupljeno na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 17.9.1993 po določbah SZ, kot kupec je nastopila tožnica, navedena je tudi na potrdilu o plačani kupnini. Tožnica je bila ožji družinski član imetnice stanovanjske pravice, matere. Po določbi prvega odstavka 117. člena SZ je bil lastnik dolžan imetniku stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji tega zakona. Tisti, ki lahko po določbi tega člena nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po samem zakonu v krog originarnih upravičencev. Ko je tožničina mati kot bivša imetnica stanovanjske pravice podala pisno privolitev, je tožnica zaradi originarne pravice do privatizacijskega odkupa stanovanja pridobila lastninsko pravico. Drugo vprašanje pa je, ali je sredstva prispevala mati oziroma kot trdi pritožba, jih podarila tožnici, in ali je tožnica glede na ustaljeno sodno prakso dokazala, da je mati sredstva podarila le njej in ne obema zakoncema. Že odgovor na prvo vprašanje je negativen, sodišče je ugotovilo, da tožnica tega, da je sredstva zagotovila mati, ni dokazala, ni dokazala niti materine volje, da denar podari zgolj njej. Sodišče je upoštevalo, da sta bili stranki tedaj že trinajst let v zakonski zvezi, glede sredstev za nakup sta podali nasprotne trditve, do katerih se je sodišče opredelilo pod točkami 53 in naslednjih sodbe. Zaključilo je, da ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kdo je zagotovil denarna sredstva za nakup stanovanja. Morebiti je bila to tožničina mati, morebiti tožnica in toženec. Listinski dokazi so potrdili le to, da je tožničina mati dvignila 240 tedanjih nemških mark in jih zamenjala. Konkretnih trditev, kolikšen znesek je prispevala mati, ko pritožnica trdi, da je "večino kupnine pokrila mati s svojim denarjem in delno s posojilom od brata" pritožba ne poda. Tudi ne drži, da bi sodišče ugotovilo, kot že prej povzeto, da bi plačilo kupnine izvedla mati tožnice. Ugotovilo je le, da je dvignila relativno nizek znesek v tuji valuti v tistem časovnem obdobju. Pritožnica z nasprotnimi trditvami, ki tudi dokazno niso podkrepljene, ni uspešna. Neuspešna je tudi z sklicevanjem na izpovedbo priče D. D. o "prišparanem" denarju oziroma večini denarja za odkup stanovanja, tudi v tem delu pritožbena graja ni niti zneskovno določno opredeljena. Kot rečeno, je potrjen le dvig nižjega zneska v DEM (240 DEM), drugih listin, ki bi izkazovale, da je mati v zadevnem obdobju dvignila prihranke, v spisu ni. Tožnica torej že trditev, da je sredstva zagotovila mati, ni dokazala. Po drugi strani je sodišče ocenilo nadaljnje ravnanje strank, ki sta po prodaji stanovanja v kraju I skupaj kupili stanovanje v kraju J, kot kupca sta bila formalno navedena oba, tudi tožnica je izpovedala, kako sta z možem iskala stanovanje v kraju J, v kraju G in ga zatem našla v K. Tudi ob prodaji stanovanja v kraju J sta kupnino prejela oba in skupaj zagotovila sredstva za nakup stanovanja v K, ta ravnanja ne kažejo, da bi tožnica štela, da je bilo stanovanje v kraju I njeno, ker je mati zagotovila denar in ga podarila le njej.

18Pritožba tožnice v tem obsegu ni utemeljena.

Glede višine terjatve tožnice in toženca do vsakokratnega lastnika nepremičnine v kraju G, naslov 1:

19Sodišče je ugotovilo (prva alineja točke I izreka sodbe), da v skupno premoženje tožnice in toženca spada tudi terjatev v višini 38.200,00 EUR iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj v prvo etažo z ID znakom 0000-5555-1, drugo etažo z ID znakom 0000-5555-3 in v nadstrešek stanovanjske hiše na naslovu 1 v kraju G ter premičnine v stanovanju in garaži.

20To odločitev stranki napadata vsaka iz svojega zornega kota. Glede vložka pravdnih strank je sodišče sprejelo kot strokovno mnenje izvedenke, ki ga je večkrat dopolnila ter ugotovilo, da so bile v času trajanja zakonske skupnosti v predmetno nepremičnino izvršena skupna vlaganja, gre za stanovanjsko hišo ter poudarilo, da ni pomembna sama vrednost vlaganj, pač pa za koliko se je vrednost nepremičnin zaradi vlaganj povečala. Navedlo je, da gre za kolektivno terjatev tožnice in toženca zoper lastnika premoženja, v tem primeru je to sedaj toženec, saj je tekom postopka prišlo do vzpostavitve etažne lastnine na predmetni nepremičnini, tožnica in toženec, prej solastnika vsak do 1/2, sta postala izključna lastnika posameznih delov v etažni lastnini, in je zaradi vlaganj prišlo do povečanja vrednosti posameznih delov 0000-5555-1 in 0000-5555-3, ki sta sedaj last toženca.

21Določena dela sta stranki opravljali med leti 1980 in 1983, kar ni imelo neposrednega vpliva na vrednost nepremičnine. Določena dela so bila opravljena kasneje v letu 2005. Izvedenka je pojasnila, katere kratkotrajne komponente kot so tlaki, talne obloge, ipd. so bile obnovljene in kolikšna je običajna doba trajanja, kako je z vzdrževanjem, kolikšna je še preostala doba in kolikšna je vrednost. Nista pa stranki z izvedbo del, tudi ne v letu 2014, posegli v dolgotrajne komponente kot so nosilna konstrukcija, temelji, ostrešje, zunanja kanalizacija, ipd. Ugotovila je, da znaša povečana vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj na dan 1.1.2018 38.0000,00 EUR. Mnenje je dopolnila, pojasnila, zakaj je oceno oprla na nabavno vrednostni način, pri tem je nepremičnina razdeljena na dolgotrajne in kratkotrajne komponente. Toženec neutemeljeno graja metodo ugotavljanja povečanja vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj ter je izvedenka pojasnila, zakaj je uporabila nabavno vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov, saj se upošteva tako stroške izvedbe in prenove, kot tudi razmere na trgu. Sodišče je ta način sprejelo, to pojasnilo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, saj je v sodbi logično pojasnjeno, na podlagi argumentov izvedenke, zakaj način tržnih primerjav ni v danem primeru najustreznejša metoda. Tožnica opozori na odločbo VS RS II Ips 113/2021, v tej je zavzeto stališče, da je treba vzpostaviti pravično ravnovesje med interesi prikrajšanca in okoriščenca, ugotoviti tržno vrednost nadomestitvenih stroškov, upoštevaje amortizacijo. V tej zadevi je izvedenka upoštevala vse vidike in argumentirano pojasnila, da so upoštevani tako stroški izvedbe in prenove, kot tudi razmere na trgu ter amortizacija.

22Izvedenka je naknadno podala tudi preračun vrednosti na sedanjo vrednost, 26.12.2022 je v dopolnitvi mnenja navedla, da povečana vrednost upoštevaje sedanje cene znaša 52.040,00 EUR.

23Toženec v pritožbi opozarja, da je izvedenka ustno dopolnila mnenje, stranki sta imeli veliko pripomb, prepričljivih odgovorov še nista prejeli. Ta graja je splošna, odgovor ni mogoč. Podobno velja za procesni očitek, da strankama ni bilo omogočeno, da se o ugotovitvah, ki jih je podala izvedenka na naroku, izjavita, tudi ta očitek je povsem splošen, nanj ni mogoče odgovoriti. Nenazadnje bi pritožnik v pritožbi, ko je imel na voljo rok trideset dni, lahko podal konkretne navedbe, katere so drugačne oziroma z drugimi argumenti podkrepljene ugotovitve izvedenke in določno pojasnil svoja stališča v zvezi z njimi, če bi menil, da časa glede na odgovore izvedenke, po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja, v postopku na prvi stopnji ni imel. Tudi ni sprejeti posplošene trditve pritožnika, da ocenjuje, glede na pomoč prijateljev in družine, da vlaganja niso presegla 12.0000,00 EUR. Posplošena in dokazno nepodprta je tudi trditev, da so posamezni del 3 in posamezni del 1, to je stanovanje, zgradili njegovi starši in da se zaradi obnov ni povečala stanovanjska površina. Povsem splošna je tudi graja o nepravilno vrednotenem nadstrešku, tudi ni tožbeni zahtevek prekoračen, odločeno je v okviru postavljenega zahtevka. Sodišču očita, da bi moralo izvedenki zastaviti določena vprašanja, ki jih naniza, vendar pritožbeno sodišče tej graji ne pritrjuje. Pri vlaganjih je treba ugotoviti povečano vrednost, to je sodišče storilo. Ni torej odločilna vrednost vloženih sredstev, ko se pritožnik sklicuje na nižjo vrednost, ker naj bi šlo za pomoč sorodnikov in prijateljev. Izvedenka je primerjala stanje ob razpadu skupnosti oziroma izselitvi tožnice v letu 2017, kar je pravilno, upoštevala je tudi amortizacijo.

24Pritrditi pa je tožnici, da je treba povečano vrednost nepremičnin ugotoviti po cenah v času sojenja, tako oceno je izvedenka podala, upoštevala je povišanje cen in drugih dejavnikov, ki na spremembo cene vplivajo. Pritožbeno sodišče argumentom sodišča prve stopnje ne pritrjuje, ob upoštevanju stanja nepremičnine ob izselitvi tožnice, kar je pravilno, je vrednost povečanja, ki je ugotovljena, treba valorizirati na dan odločanja. Gre za nečisto denarno terjatev, ko se višina določi v času sojenja (prim. sodno prakso, odločbe VS RS II Ips 599/2006, II Ips 64/2015, VSL II Cp 1770/2018).

25Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo v prvi alineji pod točko I ustrezno spremenilo tako, da se znesek 38.200,00 EUR nadomesti z zneskom 52.040,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem obsegu je pritožbi zavrnilo in sodbo potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, glede na ugotovljena dejstva je materialno pravo pravilno uporabljeno (353. člen ZPP).

26Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica v pretežnem delu s pritožbo tudi ni uspela, zato stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).