VSL Sodba IV Cp 2411/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletna otroka pravdnih strank A. (roj. ...) in B. (roj. ...) zaupalo v varstvo in vzgojo materi, stike z očetom določilo tako, da potekajo po dogovoru, najmanj vsak drug vikend v soboto ali nedeljo, tožencu pa določilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer za vsakega po 200 EUR, od vložitve tožbe dalje, do 31. 5. 2018 nateklo razliko v višini 943,32 v 15 dneh, sicer pa od 1. 6. 2018 dalje mesečno do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec. Kar je tožnica glede preživnine zahtevala več, je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

2Toženec sodbo izpodbija glede preživnine, in sicer kolikor presega znesek 125 EUR za vsakega otroka, kar že sedaj redno plačuje. Predlaga spremembo oz. razveljavitev tega dela sodbe in novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Meni, da je sodišče nerealno, pretirano ocenilo stroške oz. potrebe otrok, zlasti režijski stroški naj ne bi bilo 50 EUR na osebo, pa tudi za obleko in obutev je 70 EUR preveč, saj se ta kupuje v Bosni, kjer je ceneje. Po njegovem bi sodišče moralo upoštevati še štipendijo in otroški dodatek in potrebe tedaj ne bi bile več kot 305 EUR na mesec. Nadalje zanika, da bi zaslužil 1313 EUR, meni, da to ni dokazano, sploh pa sedaj, ko je brezposeln, kar ugotavlja tudi sodišče, v gradbeništvu nima izgledov zaslužiti 800 EUR na mesec, da bi lahko enakomerno kril ugotovljene potrebe. Prihranki, pravi, so mu že pošli in je brez sredstev za življenje, za tožnico po trdi, da ima kot frizerka višje dohodke od prikazanih. Meni, da z nakupom športne opreme in plačilo počitnic ter drugih stvari sam dejansko pokrije najmanj 20 % potreb otrok. Predlaga porazdelitev bremene 30% - 70% v breme matere, tožnice. Ob tem še navaja, da sta otroka stara že 14 in 17 let ter tako v določeni meri že lahko poskrbita tudi sama zase.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Pri svoji odločitvi se sodišče opira na ustrezne materialnopravne določbe (123. čl., 129. čl. in 129.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR), ki opredeljujejo preživninsko obveznost roditeljev in te določbe tudi v celoti pravilno uporabi.

6Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov ne o pravilnosti ugotovljene višine potreb obeh otrok pravdnih strank ne o pravilnosti ugotovljenih materialnih in pridobitnih sposobnosti tožnice in toženca.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo mesečne potrebe mladoletnih A. in B. okoli 400 EUR, na drugi strani pa je ugotovilo materine prihodke iz naslova opravljanja samostojne podjetniške dejavnosti (frizerske obrti) od 800 do 1000 EUR na mesec, aktualnih očetovih dohodkov pa ni moglo ugotoviti. Oče je trenutno brez zaposlitve, preživlja se iz prihrankov, zadnjih pet let pa je delal v Nemčiji, sodišče je ugotovilo, da je tam zaslužil okoli 1313 EUR mesečno.

8Potrebe obeh otrok so presoji sodišča ugotovljene korektno, realno in niso pretirano ocenjene, temeljijo na izvedenih dokazih ter na splošno znanih cenah življenjskih stroškov. 50 EUR režijskih stroškov za 14 oz. 17 letnega otroka na mesec ni pretirano, sodišče pa je to številko upoštevalo glede na izkazano porabo oz. plačilo elektrike, interneta, televizije, ogrevanja, komunalnih stroškov, skupaj za tričlansko gospodinjstvo okoli 150 EUR mesečno (razlogi, nanizani v tč. 12 obrazložitve izpodbijane sodbe).

9Prav tako ni pretiran strošek, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo za obleko in obutev po 70 EUR mesečno za vsakega otroka, ne glede na to, da se kupujejo cenejša oblačila in obutev. Gre za stroške, ki mesečno variirajo, ocena, da je ta stroške povprečno 70 EUR na mesec, pa glede na starost otrok ni pretirana (razlogi o tem v navedeni v 15. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe).

10Kot že rečeno, so tudi zmožnosti obeh roditeljev po presoji pritožbenega sodišča dovolj zanesljivo in pravilno ugotovljene. Ocena preživljalskih zmožnosti staršev mora biti realna, a se presoja dokaj strogo. Upoštevati je treba ne le dejanske materialne in pridobitne sposobnosti (129. čl. ZZZDR), ampak tudi potencialne dohodke, ki bi jih s svojimi sposobnostmi lahko pridobili, pa jih morda ne.

11Za tožnico, ki je frizerka, ni izkazano, da bi zaslužila ali lahko zaslužila več od tega, kar prikazuje, to je med 800 in 1000 EUR na mesec, pravilna pa je tudi ocena, da je približno tolikšna tudi delazmožnost toženca. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je pomembna zmožnost, ne le dejansko pridobivanje dohodka. Toženec ima delovne izkušnje, tudi iz tujine, je še relativno mlad in brez omejitev za svoje delo, zato je dolžan storiti vse, kar je v njegovi moči, da svoj delovni potencial izkoristi za preživljanje svojih otrok. Breme, ki mu ga nalaga sodišče, ni pretirano in zrcali le tisto, kar zagotavlja obema otrokoma osnovno spodobno življenje, primerno in primerljivo njunim povprečnim vrstnikom.

12Tudi je pravilno, da sodišče ni upoštevalo štipendije in otroškega dodatka, da bi oba zneska avtomatično odštelo od potreb, ki jih morata pokriti starša, saj sta onadva tista, ki sta po zakonu dolžna preživljati svoje mladoletne otroke (1. odst. 103. čl. ZZZDR), taka pa je tudi sedaj že ustaljena sodna praksa, ki jo korektno navaja že sodišče prve stopnje (20. tč., 11. str. sodbe).

13Stališče pritožbe, da pokrije toženec del preživninskega bremena že s tem, ko za otroka plačuje določene izdatke in dopust, je brez podlage. Če ni takega izrecnega dogovora, se to ne more upoštevati kot izpolnjevanje preživninske obveznosti. Povsem logično in tudi pravilno pa je, da ima oče tudi sam stroške z otrokoma, ko ima z njima stike.

14Nadalje do pritožbenega uspeha v smer zmanjšanja preživnine ne more voditi dejstvo, da otroka nista več majhna in da 14 oz. 17 letna že v marsičem poskrbita sama zase. Na obveznost staršev, da ju preživljata najmanj do dosežene polnoletnosti (1. in in 2. odst. 123. čl. ZZZDR), to namreč ne vpliva.

15Upoštevajoč ugotovljeno in ocenjeno je pravilna tudi odločitev o enakomerni porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša.

16Pritožbeni očitki toženca se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo nobenih napak, jo je v tem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17V skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Po prostem preudarku je sklenilo, da je glede na naravo zadeve in neuspeh pritožbe najprimerneje, da vsaka stranka krije sama tudi stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku.