VSL Sodba IV Cp 1371/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala zvišanje preživnine, ki je bila dogovorjene s sodno poravnavo 3. 7. 2012, in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, podredno naj zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da ne more slediti zaključkom sodišča o resnicoljubnosti toženca, in to tako v zvezi z njegovimi dohodki kot v zvezi z njegovim partnerstvom z M. G. Sodišče bi moralo trditve toženca oceniti objektivno in logično. Že glede na njuni izpovedbi toženec in M. G. nista zgolj partnerja, temveč živita v izvenzakonski skupnosti na naslovu toženca in si posledično, skupaj s toženčevo materjo, delita stroške bivanja v stanovanjski hiši. Nasprotuje oceni prvostopenjskea sodišča, da bi njena mama lažje pridobila višji zaslužek kot toženec, saj že sedaj poleg mesečne plače zasluži dodatno še 100 EUR za pomoč bolnemu sosedu. Glede na izpovedbi pravdnih strank ter prič M. K. in M. G. bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi, saj so tako prihodki toženca kot njegovi stroški nedvomno drugačni od ugotovljenih. Stroške si delita z M. G. Nevzdržen je tudi zaključek, da bi morala ona poleg študija opravljati še občasno delo. Zdravstveno stanje ji to ne dopušča, saj ima hude težave s koncentracijo. Razlogovanje o upravičenjih do državne štipendije in subvencionirane prehrane v naslednjem šolskem letu so neprepričljiva in zmotna. Sodišče naj v ponovljenem postopku opravi poizvedbe o dejanskih dohodkih toženca in zasliši M. G. ter toženca. Za svojo odločitev prvostopenjsko sodišče glede na izpovedbe toženca in M. G. ni imelo utemeljenih razlogov.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Starši so skladno z drugim odstavkom 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ( ZZZDR) dolžni skrbeti za šolanje in izobrazbo svojih otrok po svojih močeh. Tožnica je že polnoletna, ker pa se še šola na Srednji X šoli, sta jo starša dolžna preživljati (drugi odstavek 123. člena ZZZDR). Pravna podlaga za tožničin zahtevek za zvišanje preživnine, ki je bila s sodno poravnavo dne 3. 7. 2012 dogovorjena v znesku 165 EUR mesečno, v času odločanja prvostopenjskega sodišča pa je znašala 172,03 EUR, je 132. člen ZZZDR, po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Postopek odločanja o spremembi preživnine je dvofazen: najprej sodišče ugotovi, ali so se za določitev preživnine pomembne okoliščine na strani zavezancev (staršev) ali upravičenca (otroka) toliko spremenile, da terjajo prilagoditev višine z izvršilnim naslovom določene preživnine, nato pa mora preživnino znova določiti v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed preživninskih zavezancev in potrebami preživninskega upravičenca.

6Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so pravno relevantna za presojo, ali je v okoliščinah konkretnega primera tožnica upravičena do zvišanja preživnine, ki ji jo mora plačevati toženec na podlagi sodne poravnave z dne 3. 7. 2012. Po ugotovitvi, da so se tožničini stroški glede na leto 2012 bistveno zvišali in znašajo približno 566 EUR mesečno (neizpodbijane ugotovitve), je pravilno ugotovilo in upoštevalo preživninske zmožnosti njenih staršev. Oba starša sta tožnico dolžna preživljati in po svojih močeh skrbeti za njeno šolanje in strokovno izobrazbo. Ugotovilo je, da tožničina mama, ki je po poklicu medicinska sestra, dela kot vedeževalka s štiriurnim delovnim časom in zasluži 453 EUR mesečno, 100 EUR pa zasluži še z nudenjem pomoči na domu bolnemu sosedu. Z vpogledom v plačilne liste toženca je ugotovilo, da je njegov povprečni mesečni dohodek v letu 2017 znašal 746 EUR. Zaradi ugovora tožnice je opravilo dodatne poizvedbe pri delodajalcu o dejanskih prihodkih toženca (poizvedba na list. št. 30 spisa). Iz odgovora delodajalca (list. št. 32 spisa) je mogoče razbrati, da toženec v resnici prejema toliko dohodka, kot je prikazano na plačilnih listah. Odgovor toženčevega delodajalca je bil na naroku 15. 3. 2019 pravdnima strankama prebran, pa tožnica nanj ni podala nobenih pripomb niti ni predlagala dodatnih poizvedb. Toženec pa je na zaslišanju prepričljivo pojasnil, da delodajalca za stroške prevoza ne terja zaradi bojazni, da bi izgubil zaposlitev. Star je 63 let, je bolan, zaradi težav z očmi in hrbtenico ne vzdrži več dolgih voženj. Tudi dnevnic zato ne prejema več. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da delodajalec tožencu dodatnih dohodkov ne izplačuje in da toženec zaradi zdravstvenih težav tudi ni sposoben za dodatno delo in pridobivanje dohodka.

7Višje sodišče soglaša tudi z zaključki izpodbijane sodbe o toženčevih stroških. Te je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izpovedb toženca in M. G., ki ju tudi pritožbeno sodišče ocenjuje za skladni in življenjsko logični ter zato prepričljivi. Tožnica njunih izpovedb s sklicevanjem na slike iz Facebooka ni uspela omajati.

8Toženec se v korist tožnice, čeprav se ta redno šola, ni dolžan odpovedati vsem izletom, druženju, preživljanju počitnic na morju in v hribih. Glede na njegove pridobitne zmožnosti, ki so zaradi bolezni zmanjšane, mu tudi po prepričanju višjega sodišča ni mogoče naložiti višje preživninske dolžnosti od 172,03 EUR. Tudi mama je dolžna tožnico vzdrževati po svojih zmožnostih, ki so glede na izobrazbo in zdravstveno stanje boljše od toženčevih. In pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je otrokovim potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, ter da mora polnoleten otrok prispevati za svoje preživljanje po svojih močeh. Tako v 129. kot v 103. členu ZZZDR je vsebovana omejitev, ki upošteva zmožnosti staršev. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da ima tožnica probleme s koncentracijo. Je pa pravilno upoštevalo tudi, da si vsaj občasno lahko poišče priložnostno delo, saj je uspešno zaključila srednjo frizersko šolo. Tožnica je izpovedala, da ima toliko počitnic kot redni dijaki srednjih šol. Vsaj v času počitnic bi tožnica lahko kaj zaslužila, saj ni pridobitno nesposobna. In res je tudi, da bo, če bo uspešno opravila šolske obveznosti, v naslednjem šolskem letu upravičena do državne štipendije.

9Ob upoštevanju vsega navedenega je presoja prvostopenjskega sodišča, da toženec tožnici ni dolžan plačevati višje preživnine, materialnopravno pravilna. V primeru, ko je preživninski upravičenec polnoleten otrok, je zahteva, da se mora preživninski zavezanec v korist otroka odrekati in omejevati pri svojih potrebah, zmanjšana.¹ Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo nosi stroške pritožbenega postopka tožnica sama.

¹ gl. npr. sodbo VS RS II Ips 236/2003 in sodbo VSL IV Cp 403/2010