VSK Sklep II Kp 14063/2017

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici opr. št. Kt 2444/17 z dne 28. 8. 2018 zavrglo v delu, ki pod 1. točko izreka obdolženima R. H. in A. O. vsakemu očita storitev dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep je okrožna državna tožilka vložila pritožbo, kot sama navaja zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preučitvi zadeve in pregledu izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so povsem pravilni in ustrezno obrazloženi zaključki prvostopenjskega sodišča, da iz tistega dela opisa po obtožnem predlogu, ki obdolžencema očita storitev kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ne izhajajo zakonski znaki tega kaznivega dejanja oziroma le-ti niso ustrezno konkretizirani.

5Obravnavano kaznivo dejanje med drugimi stori starš, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Čeprav je mogoče zanemarjanje v najbolj splošnem pomenu opredeliti kot premajhno aktivnost ali prizadevanje, zaradi česar pride do nezaželenih posledic pri mladoletni osebi, pa zgolj to za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ne zadostuje. Podana mora biti huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje, kar je izraženo s poudarjeno grobostjo in intenzivnostjo ravnanj, kakor tudi z njihovim trajanjem. Pri opredelitvi dolžnosti, ki jih imajo starši do otrok, je potrebno izhajati tudi iz vsebine roditeljske pravice, kakor je urejena v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Roditeljska pravica obsega skrb za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi mladoletnih otrok; oziroma starši so dolžni svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in vzgojo (102. in 103. člen ZZZDR). Navedene določbe, čeprav ne predstavljajo blanketnega predpisa in s tem tudi niso predmet konkretnega dela opis kaznivega dejanja, so pomembne za razlago in interpretacijo vrednostnih pojmov iz kazenskopravne norme ter za določitev temeljnih dolžnosti staršev. Sicer pa vsaka kršitev navedenih dolžnosti povezanih s skrbjo in vzgojo otrok še ne pomeni storitve kaznivega dejanja, ampak je potrebno to problematiko reševati v okviru socialnega varstva. Za obravnavano kaznivo dejanje gre v primeru hujših opustitev ali zlorab dolžnosti oziroma takrat, ko ravnanja storilca po svojem trajanju in grobosti presežejo običajne vzgojne ukrepe ter prerastejo v fizično ali psihično maltretiranje otroka oziroma ustvarjajo stanje resne in trajnejše ogroženosti vzgoje, preživljanja, skladnega osebnega razvoja ali življenja in zdravja mladoletne osebe.

6V povezavi z navedenimi izhodišči je opis kaznivega dejanja po obtožnem predlogu presojalo tudi pritožbeno sodišče. V točki 1/a) opisa po obtožnem predlogu je tako najprej na oba obdolženca naslovljen očitek, da sta se v obdobju 45 dni večkrat ponoči kregala vpričo desetletnega sina in triletne hčerke, zaradi česar naj bila slednja neprespana; ter očitek glede zanemarjenega in neurejenega stanovanja zaradi ostankov hrane v kuhinji, smradu po hrani v hladilniku in neizpraznjenih košev za smeti. Čeprav pritožbeno sodišče v splošnem pritrjuje pritožbenim navedbam glede pomena nočnega spanja otrok in njihovega življenja v čistem in zdravem okolju, pa gre z vidika presoje konkretizacije znakov kaznivega dejanja pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da opisana ravnanja za mladoletnika niso bila ogrožujoča oziroma niso imela tovrstnih negativnih posledic. Če se ob teži teh ravnanj, hkrati upošteva to njihovo razmeroma kratko trajanje, je še toliko bolj jasno, da ne gre niti za groba ravnanja ali maltretiranja otrok, niti za takšna opuščanja temeljnih dolžnosti staršev, ki bi lahko ustvarila stanje resne in trajne ogroženosti vzgoje, razvoja in zdravja otrok. V tem delu se obdolžencema očita tudi, da nista plačala obveznosti do šole, uslužbenkam CSD pa nista dovolila vstopa v stanovanje, vendar pri teh ravnanjih ne gre za kršitve povezane z dolžnostmi do mladoletne osebe, ampak za obveznosti in ravnanja v razmerju do tretjih oseb, ki kot takšna niso upoštevna z vidika konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1.

7Kljub drugačnim navedbam pritožnice, gre tudi v zvezi z opisom v točki 1/b) izreka obtožnega predloga, ki zoper obdolženo R. H. naslavlja še dodatne očitke v zvezi s storitvijo istih kaznivih dejanj, pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da tudi pri teh ravnanjih ne gre za hude kršitve dolžnosti do mladoletnih oseb. V zvezi z očitkom, da naj bi obdolženka dne 25. 5. 2017 pod vplivom alkohola na mladoletnega sina kričala in ga zmerjala, da je „govno izdajalsko“ in da naj izgine, gre sicer gotovo za vzgojno povsem neprimerna verbalna ravnanja, ki pa sama zase in tudi v povezavi s celotnim očitkom še ne pomenijo psihičnega maltretiranja oziroma grobih in intezivnih kršitev dolžnosti do otroka. Tudi očitka, da naj bi obdolženka dne 2. 8. 2017 na mestnem kopališču v navzočnosti sina in hčerke uživala alkoholne pijače, ni mogoče označiti kot dejansko zanemarjanje otrok oziroma kot hude kršitve starševskih dolžnosti, ki bi resno in trajno ogrožale vzgojo, razvoj in zdravje otrok. Z vidika konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je nerelevantna navedba, da je obdolženka s tem kršila kopališki red. Glede nadaljnjega očitka, da naj bi obdolženka tudi sicer bila večkrat pod vplivom alkohola, da je po stanovanju skrivala steklenice, otroka pa puščala sama doma in zanju slabo skrbela, pa pritožbeno sodišče najprej opozarja, da opis ne vsebuje časovne opredelitve in trajanja teh domnevnih ravnanj, neopredeljena je tudi njihova intenzivnost oziroma grobost v odnosu do otrok, sam očitek glede slabe skrbi za otroke pa je splošen in nekonkretiziran. Tudi sicer in kolikor pritožbeno sodišče domnevna ravnanja obdolženke iz septembra in oktobra 2016 (kreganje vpričo otrok in neurejenost stanovanja) in nato iz maja in avgusta 2017 v razmerju do vzgoje in skrbi za otroka presoja kot celoto oziroma pri tem upošteva okoliščine, da naj bi obdolženka otroka izpostavljala negativnim vplivom njenih težav z alkoholom, ta ravnanja gotovo pomenijo neprimeren vzgojni pristop, za otroka predstavljajo negativno izkušnjo in jima ponujajo neprimerne vedenjske vzorce, pa vseeno pri obdolženkinih ravnanjih ni šlo za groba ravnanja in opuščanje osnovnih potreb otrok. Opisana ravnanja glede na trajanje in intenzivnost niso takšna, da bi ustvarila stanje resne in trajnejše ogroženosti vzgoje, preživljanja, skladnega osebnega razvoja ali življenja in zdravja mladoletnih oseb. Ne gre torej za hude kršitve dolžnosti do mladoletnih oseb, ki bi zahtevale tudi kazenskopravno intervencijo. Zaključki izpodbijanega sklepa, da obravnavana ravnanja niso kazniva dejanja, so torej pravilni. Pritožba, ki v pretežnem delu predvsem povzema opis iz obtožnega predloga, z drugačnim zatrjevanjem ne more uspeti.

8Glede na povedano, pritožbena izvajanja državne tožilke niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.