VSK Sodba I Cp 446/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec od vložitve tožbe dalje dolžan za mld. A. E. plačevati preživnino v znesku 300 EUR mesečno. Tožencu je naložilo, da je do izdaje te sodbe neplačano razliko preživnine v znesku 670,00 EUR dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Zoper odločitev sodišča se pritožuje toženec. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da se potrebe mladoletne A. od maja 2016 do vložitve tožbe niso bistveno spremenile, da bi upravičevale takšno zvišanje preživnine. V maju 2016 sta se stranki dogovorili, da bo toženec za preživljanje mld. tožnice plačeval 150 EUR mesečno in tožnica se je s tem strinjala. Takrat je že vedela, da se bosta s tožencem razšla. Imela je izbrano stanovanje, tako, da je strošek najemnine že upoštevala kot potreben strošek preživnine. Sodišče je napačno ugotovilo višino mesečnih stroškov, ki odpadejo na mld. A.. Upoštevaje ugotovitev, da mesečni stroški znašajo 180 EUR, je nerazumljiva ugotovitev, da na mld. A. odpade 137,00 EUR mesečno. Sodišče nepravilno ni upoštevalo otroškega dodatka kot dohodka, ki je na voljo za pokritje potreb mld. A.. Toženec se tudi ne strinja s tem, da sodišče med prejemki matere ni upoštevalo 20,00 EUR, kolikor jih tožnica prejema iz naslova botrstva. Prav tako med prejemki matere ni upoštevalo nakazila toženca iz naslova skupnega premoženja v višini 2.500,00 EUR, ki je bilo izvedeno 24.11.2016 in dejstva, da bo tožnica iz tega naslova prejela še 2.500,00 EUR najpozneje v roku dveh let od podpisa notarskega sporazuma o ugotovitvi statusa strank in delitvi skupnega premoženja. Sodišče tudi sploh ni ugotavljalo višine mesečnega dohodka toženca, s čimer se toženec ne more strinjati. Toženec ni znal pojasniti računovodskega izida. Ker sodišče ni vezano na dokazne predloge strank, bi moralo v tem postopku zaslišati računovodkinjo ali vsaj angažirati izvedenca ekonomske stroke. Sodišče je neobrazloženo zaključilo, da ne verjame toženčevim trditvam o višini njegovih mesečnih dohodkov. Za razliko od matere, je vse prilive na njegov račun obravnavalo kot njegov prihodek, kar ne vzdrži presoje. Sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da je toženec dolžan prispevati k preživljanju mld. A. 300 EUR mesečno, ko pa naj bi mesečni stroški znašali 540 EUR mesečno (toženec meni, da sicer obračun ni pravilen), kar bi pomenilo, da je dolžan prispevati kvečjemu 270 EUR mesečno. V kolikor meni, da bi toženec za preživljanje mld. A. moral prispevati več, bi moralo svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca. Zavrača pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zasledilo.

6Sodišče je v tem postopku odločalo o zahtevku za dodelitev mladoletne A. v varstvo in vzgojo, ureditvi stikov in določitvi preživnine. Ker sta pravdni stranki glede dodelitve v varstvo in vzgojo ter ureditve stikov sklenili delno sodno poravnavo, je sodišče v postopku odločalo le še o določitvi preživnine (105a. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Pri tem je celovito ugotavljalo povprečne mesečne potrebe mld. A. ter preživninske zmožnosti obeh zavezancev za plačilo preživnine (129. in 129a. člen ZZZDR). Toženec v pritožbi opozarja na Notarski zapis SV 179/16 z dne 11.5.2016, s katerim sta pravdni stranki določili preživnino, ki jo je dolžan plačevati za mld. A., češ da se od sklenitve slednjega potrebe otroka niso bistveno spremenile. Predhodni sporazum med pravdnima strankama glede vprašanj iz razmerij staršev do otrok (vprašanj varstva in vzgoje, stikov in preživnine) v obliki notarskega zapisa ni izvršilni naslov in sodišče nanj ni vezano. Ker mora sodišče pri odločanju o preživnini po uradni dolžnosti varovati otrokovo korist in poskrbeti, da je ta kar najbolje zagotovljena, navedbe toženca, da se je tožnica v notarskem zapisu 11.5.2016 strinjala s preživnino v višini 150,00 EUR zato same po sebi nimajo teže, kakršno jim jo pripisuje toženec.

7Sodišče je povprečne mesečne potrebe mld. A. ocenilo na 540,00 EUR mesečno z opozorilom, da ta znesek predstavlja le okvirno oporo za določitev preživnine in ne eksaktnega matematičnega izračuna potreb. Pregled potreb pokaže, da je sodišče le te ugotovilo realno in v ničemer pretirano. Pritožba v tem okviru konkretno napada le postavko tekočih stroškov, a neutemeljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče ugotovilo, da mati tožnice za stanovanje, v katerem s tožnico živita, plačuje najemnino v višini 93,00 EUR mesečno ter tekoče stroške v povprečju 180 EUR mesečno. Preračun pokaže, da je sodišče pravilno upoštevalo, da od tega na mld. A. odpade v povprečju 137,00 EUR mesečno.

8Ne drži očitek, da sodišče ni ugotavljalo višine mesečnega dohodka toženca. Sodišče je skrbno dokazno ocenilo s tem povezano izpoved toženca, izpis prometa na transakcijskem računu, bilanco stanja in izkaz poslovnega izida za leto 2015. Svoje prepričanje, zakaj ne verjame tožencu, da mesečno zasluži le 800 EUR, je razumljivo in prepričljivo argumentiralo s sklicevanjem na izpoved tožnice, toženca in podatke iz poslovne bilance oziroma izkaza (zadnji odstavek na 7. strani sodbe, drugi odstavek na 8. strani sodbe). Iz ugotovitev sodišča izhaja, da zaslužek toženca ocenjuje na približno 1.000 EUR mesečno (8. stran sodbe). Pritožba izpodbijani sodbi zato neutemeljeno očita, da višine mesečnega dohodka toženca sploh ni ugotavljalo, pa tudi da brez utemeljenega razloga ni verjelo tožencu, da mesečno zasluži le 800,00 EUR in da ni moč ugotoviti od kod sodišče takšno prepričanje. Upoštevajoč navedene ugotovitve o preživninski zmožnosti toženca v postopku ni bilo potrebe, da bi sodišče svoje prepričanje o koristi otroka še dodatno preverjalo in po uradni dolžnosti izvajalo določene dokaze (izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke, zaslišanje računovodkinje; tretji odstavek 408. člena ZPP). Pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

9Otroškega dodatka po stališču sodne prakse pri odmeri preživnine ni moč upoštevati na način, za katerega si prizadeva pritožba (VS RS II Ips 186/2014, II Ips 264/2016). Stališče, ki ga je glede tega zavzelo sodišče v izpodbijani odločitvi (11. točka obrazložitve), je pravilno. Pritožba tudi zmotno meni, da bi sodišče med prejemke matere moralo všteti tudi znesek 20 EUR mesečno, ki ga prejema iz naslova botrstva, saj ne gre za denarni prejemek matere. B. predstavlja finančno pomoč otrokom in mladim, ki so se znašli v težkih materialnih in finančnih razmerah, poraba sredstev, ki jih na ta način prejmejo, pa je izključno namenska in nadzorovana (Pravila o delovanju humanitarnega projekta B. v Sloveniji). Starši so prvi dolžni preživljati svoje otroke in poskrbeti za njihovo zdravo rast in razvoj (102. in 103. člen ZZZDR). B. ni namenjeno razbremenjevanju te dolžnosti staršev in zmanjševanju njihovega preživninskega bremena, pač pa zmanjševanju socialne izključenosti otrok zaradi revščine. V zvezi s preživninsko zmožnostjo obeh strank toženec opozarja tudi na znesek, ki ga je zakoniti zastopnici že izplačal in znesek, ki ji ga bo še moral izplačati iz naslova skupnega premoženja, a neutemeljeno. Gre za ureditev ureditev premoženjskih partnerjema med nekdanjima partnerjema, ki sta v zvezi ustvarila določeno premoženje in sporazumno razdelila z Notarskim zapis SV 179/16 z dne 11.5.2016. Morebitnih izplačil iz tega naslova ni moč poenostavljeno pripisati v zgolj breme ali v korist pridobitne sposobnosti enega ali drugega partnerja, kot to poskuša toženec v pritožbi (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

10Preživninsko obveznost je sodišče med oba zavezanca razporedilo ustrezno, upoštevaje njune zmožnosti in temu primerno določilo preživnino. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo in ne drži očitek pritožbe, da sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je pri tem upoštevalo prejemke matere tožnice in njene zmožnosti preživljanja (zadnji odstavek na 6. strani sodbe), prejemke toženca in njegove zmožnosti preživljanja (drugi odstavek na 8. strani sodbe), pa tudi dejstvo, da je na materi glavnina bremena varstva in vzgoje mladoletne tožnice ter da bo tako tudi v bodoče (13. točka obrazložitve sodbe).

11Zato je pritožbeno sodišče sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

12Odločitev o stroški temelji na določbi 413. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožnica pa ni pripomogel k rešitvi le te.