94. člen SZ-1

V dokaznem postopku se je torej izkazalo, da toženka v daljšem časovnem obdobju ni plačevala stroškov elektrike za skupne prostore, kar predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe ne glede na sicer nizek znesek neplačanih stroškov. Natančna višina in specifikacija neplačanih stroškov glede na ugotovljeno dolgotrajno ponavljajočo se kršitev obveznosti iz najemne pogodbe niti nista bistveni in so pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe zaradi pomanjkljivih trditev glede tega neutemeljeni.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila najemna pogodba z dne 15. 10. 2016 za najem stanovanjske hiše v lasti tožnikov, sklenjena za določen čas enega leta, to je do dne 15. 10. 2017, in da slednja ni bila podaljšana. Toženec zato s svojo družino nezakonito uporablja nepremičnino tožnikov. Toženec bi moral v skladu z določbo 95. člena člena SZ-1, v roku 30 dni pred prenehanjem sklenjene najemne pogodbe za določen čas, tožnikoma predlagati sklenitev aneksa k najemni pogodbi (95. člen SZ-1) zaradi podaljšanja najema. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo glede ugovora tožencev v zvezi z možnostjo konvalidacije kupne pogodbe zaradi izvedenih plačil po prenehanju najemnega razmerja, in sicer da bi morala biti kupoprodajna pogodba za nepremičnino, ki bi vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na kupca (razpolagalni posel), sklenjena v pisni obliki. Odločitve sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da sta tožnika izpraznitev nepremičnine zahtevala šele v letu 2023, saj lahko v skladu z drugim odstavkom 111. člena SZ-1 lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču spl

V skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za ureditev razmerja med strankama. Vprašanje utemeljenosti navedenih (resda različnih) zahtevkov sloni na ugotavljanju med seboj tesno povezanih dejstev, zato bi jih bilo glede na zbrano procesno gradivo v skladu z načelom ekonomičnosti nesmiselno ločevati po posameznih pravdnih postopkih. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi v nasprotnem primeru tožnik moral vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bi bilo treba začeti vse od začetka. Sodišče mora v skladu s prvim odstavkom 5. člen ZPP dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Pritožnica navaja, da na sodišču ni bila zaslišana glede uporabnine in škode, ki jo vtožuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da toženka navedene kršitve postopka ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa je bila zaslišana o vseh elementih oz. svojih ugovorih. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve svoje odločbe pravilno zapisalo, da je toženka v stanovanju tožnika od 26. 10. 2020 bi

Toženka je s tem, ko stanovanja ni predala v takšnem stanju, kot ga je prejela, kršila najemno pogodbo. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni podane ne krivde ne protipravnosti njenega ravnanja. Ker ni skrbela za primerno čistočo stanovanja, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je ravnala malomarno (krivdno). S tem, ko je opustila dolžno skrbnost, pa je obenem ravnala protipravno, saj je možnost nastanka škode predvidljiva posledica njene opustitve. Elementa krivde in protipravnosti se namreč pri opustitvenih ravnanjih tesno prepletata.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka najemne pogodbe ni odpovedala, prav tako ni obvestila lastnika stanovanja o tem, da v stanovanju več ne živi oziroma predlagala iz tega razloga sklenitev aneksa. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi navedlo, da socialna stiska tožene stranke ne more vplivati na dolžnost plačila obveznosti, h katerim se je zavezala s sklenitvijo najemne pogodbe.

Tožencema je mogoče pripisati odgovornost le za tisti del škode, ki je nastal zaradi neustrezne sanacije oziroma za tisti del, kolikor je škoda večja zato, ker je drugi toženec zamakanje in njegove posledice popravljal na neustrezen način, ne pa tudi za tisti del škode, ki bi tožniku nastala zaradi zamakanja v vsakem primeru, torej tudi, če bi bilo zamakanje sanirano nemudoma in v skladu s pravili stroke. Sodišče prve stopnje škode zaradi zamakanja ni razmejilo v pojasnjenem smislu. Zgolj dejstvo, da naj bi tudi upnik nekaj dolgoval dolžniku (tožnik tožencema), samo po sebi ne more vplivati na obstoj in višino upnikove terjatve. Načini prenehanja obveznosti so določeni v 270. do 334. členu OZ in med temi načini ni predvideno avtomatično pobotanje ali siceršnje prenehanje vzajemnih terjatev.

Za tožbo na izpraznitev stanovanja zaradi uporabe stanovanja brez pravnega naslova je po drugem odstavku 111. člena SZ-1 aktivno legitimiran le lastnik stanovanja, najemnik stanovanja pa ne. Pritožnikovo naziranje, da je razmerje med najemnikom in uporabnikom neprofitnega najemnega stanovanja prekaristično in da je dovoljenje (in preklic) za uporabo stanovanja v najemnikovi diskreciji, je zmotno. Zakonca sporazumno določita stanovanje, v katerem bosta skupaj živela in ki bo njun dom in dom otrok, ki bodo živeli z njima. Le skupno in sporazumno smeta odtujiti, obremeniti ali oddati v najem, ustanoviti pravico služnosti ali kakšno drugo pravico na stanovanju v skupnem premoženju (torej tudi obligacijsko pravico za prepustitev rabe stanovanja), ki bi ovirala njegovo uporabo. Če je najemnik družinskega stanovanja (doma) eden od zakoncev, ta tudi ne sme odpovedati najemnega razmerja brez pisnega soglasja drugega zakonca, sicer odpoved najemnega razmerja nima pravnega učinka (59. člen DZ). Posebne zakonske določbe SZ-1 zagotavljajo stanovanjsko varstvo ne le najemnikom stanovanj, pač pa tudi uporabnikom, ki so navedeni v najemni pogodbi. Razlog za specialno in strožj

Toženec je svojo dobrovernost glede upravičenja do neprofitne najemnine od smrti najemnice (bivše imetnice stanovanjske pravice) utemeljeval s prepričanjem, da je kot univerzalni naslednik po samem zakonu vstopil v njen pravni položaj. Njegova zmota je odraz nepoznavanja prava, ki pa ne more biti opravičljiva. Pogodbeni stranki sta se v najemni pogodbi dogovorili, da najemnica ne sme spreminjati stanovanjskih prostorov ter vgrajene opreme in naprav v stanovanju brez predhodnega pisnega soglasja tožeče stranke. Ker takšnega soglasja ni imela, saj tožeče stranke o nameravanih delih sploh ni obvestila, toženec na tej pravni podlagi ne more zahtevati povrnitve večvrednosti stanovanja. Ob odsotnosti soglasja tožeče stranke in odločbe stanovanjske inšpekcije bi bil upravičen do povrnitve stroškov izvedenih del le, če bi bilo popravilo neodložljivo, da se zavarujejo življenje in zdravje stanovalcev, ali stanovanje in oprema v njem pred večjo škodo (druga alineja 100. člena SZ-1).

Toženka je dolžna plačati stroške, povezane z uporabo spornega stanovanja, ker ga je kljub prenehanju pravnega naslova še vedno uporabljala. Stroške je dolžna plačevati tudi oseba, ki je v stanovanju sprva bivala skladno z najemno pogodbo, nato pa je po prenehanju pogodbe z uporabo stanovanja nadaljevala. Toženkina obveznost tako ni prenehala s tem, ko je ta s svojo večletno dejansko uporabo stanovanja bivanje omogočila še svojemu nekdanjemu partnerju. Toženka ne zanika, da je partner začel uporabljati stanovanje z njeno privolitvijo. Kakšno je bilo njuno medsebojno razmerje, ni pravno relevantno v odnosu do tožnice, ki se je njuni dogovori ne tičejo. Če je toženka uporabo stanovanja prepustila partnerju, se s takšnim enostranskim ravnanjem plačila dolgovanih stroškov ni mogla razbremeniti.

Nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo kot element civilnega delikta je širše od pojma protipravnosti in za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno dejanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej zapovedano ali prepovedano s pravno normo. Nedopustno je ravnanje, če lahko kot njegovo posledico predvidimo možnost nastanka škode. Lastnik nepremičnine je dolžan poskrbeti, da iz njegove nepremičnine ne izvirajo vplivi, ki bi tretjim povzročali škodo.

Lastnik nima možnosti vstopa v stanovanje zaradi meritev, če ne izkaže, da bo opravil dela za izboljšanje predmeta najema. Vstop v stanovanje več kot dvakrat letno morajo namreč najemniki lastniku dopustiti zato, da lastnik lahko izpolni svoje dolžnosti iz 92. člena SZ-1. Pri posegu najemnika v stanovanje in vgrajeno opremo brez poprejšnjega soglasja lastnika, skladno z določbo 6. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1 ni podan krivdni odpovedni razlog v primeru posegov iz 97. člena SZ-1.

V tovrstnih pravdah solastniki stanovanja nimajo položaja nujnih sospornikov, zato je tožnica lahko vložila tožbo sama. Toženec v zvezi z zatrjevanimi stvarnimi napakami najetega stanovanja zoper tožnico v pravdi ni uveljavljal ustreznega (oblikovalnega) zahtevka za znižanje najemnine, zato se ne more izogniti plačilu dolgovane najemnine, še manj zahtevani izselitvi, saj za uporabo najetega stanovanja nima več pravne podlage.

Če bi sodišče ob nekonkretiziranem in nesubstanciranem dokaznem predlogu nadomestilo strankino aktivnost, bi s tem kršilo razpravno načelo.

Sodišče prve stopnje ni kršilo postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve opustitve izvedbe dokaznega predloga, saj mora sodba v postopku majhne vrednosti v obrazložitvi vsebovati zgolj kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno (tretji odstavek 457. člena ZPP).

Obrazložitev zamudne sodbe je skladna z določbo petega odstavka 324. člena ZPP, upoštevaje, da v konkretnem primeru ne gre za reševanje zapletenih pravnih vprašanj, ko bi od sodišča terjala obsežno pojasnjevanje, katere pravne norme je uporabilo in kako jih je razlagalo.

Na tožeči stranki (najemodajalcema) je materialno dokazno breme glede poskusa vstopa v stanovanje tožene stranke in ogleda stanovanja – to pa mora dokazati s stopnjo prepričanja, kot drugi stopnji materialne resnice.

Najemnik stanovanja mora uporabljati najeto stanovanje v skladu z najemno pogodbo in odgovarja za škodo, nastalo pri nepravilni oz. malomarni rabi stanovanja.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni plačala zaračunanih najemnin, po pogodbi pa se je zavezala, je pravilna odločitev, da mora plačati zapadle in ne zastarane najemnine.

Ker je neplačevanje najemnine po 103. členu SZ-1 krivdni odpovedni razlog, se toženka ne more uspešno upirati odpovedi najemne pogodbe in tožničini zahtevi za izselitev ter izpraznitev stanovanja in njegovo vrnitev, niti zahtevi za plačilo zapadle neplačane najemnine.

Zavezanec za plačilo vseh stroškov vzdrževanja skupnih delov je lastnik, če med najemnikom in lastnikom ni drugačnega dogovora. Beljenje zidov v skupnih delih stavbe ne sodi med obratovalne stroške, ki bi bremenili najemnika stanovanja, temveč gre za vzdrževalna dela kot ukrep za ohranitev substance objekta.