VSL sodba II Cp 3547/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 848,72 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 827,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17.7.2014 za 4.980,71 EUR in izvršilnih stroškov 44,00 EUR. Toženi stranki je naložilo v plačilo 848,72 EUR nadaljnjih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V izvršilnem postopku ni prejela verodostojne listine, na katero se sodišče sklicuje. Zato ni mogla preveriti verodostojnost in je ni mogla izpodbijati. Zaslišana kot stranka je povedala, da nima sredstev za prehrano, kaj šele za najemnino. Pričakovala je, da se jo bo tožeča stranka usmilila in odpustila plačilo stanarine. Izrek o stroških je nepravilen, saj sodišče ni navedlo tarifnih številk Zakona o odvetniški tarifi in se sodba ne more preizkusiti.

2Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

3Pritožba je delno utemeljena glede pravdnih stroškov.

4Tožeča stranka smiselno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da ni prejela verodostojne listine. Iz spisa izhaja, da je bil postopek pričet po Zakonu o izvršilnem postopku in sicer kot postopek vložitve predloga za izvršbo pri centralnem oddelku za verodostojno listino. Gre za postopek, ki poteka po elektronski pošti in upnik le označi vrsto verodostojne listine. Ko pride do ugovora in razveljavitve sklepa o izvršbi, steče pravda. Upnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi 40. člena ZIZ (Uradni list RS, čistopis besedila 53/2014). Ko je stekla pravda pa je tožeča stranka podala prvo pripravljalno vlogo in med drugim priložila tudi to listine (list. št. 47 do 49, priloga A2). To je sodišče prve stopnje vročilo toženi stranki po odvetniku.

5Ne glede na te trditve pa je treba tudi pojasniti, da je na glavni obravnavi, ko sta bila prisotna toženka in pooblaščenec, sodišče prebralo te listine s prilogami (dokazni sklep na list. št. 52). Šele po vpogledu teh listin je bila toženka zaslišana in je tudi izpovedala, da je prejemala račune za najemnino, vendar jih ni poravnala, ker ni imela denarja. Tako se izkaže, da očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

6Pritožba sodbi očita še, da je tožena stranka bila prepričana, da ji je tožeča stranka dolg odpustila. Kaj takega iz spisa ne izhaja oziroma tožeča stranka ni umaknila tožbe, zato je odločitev sodišča pravilna. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženki naložilo plačilo najemnine.

7Pač pa ima pritožba prav v delu, ko trdi, da je sodišče zmotno izračunalo pravdne stroške tožeče stranke. Iz stroškovnika (list. št. 55) izhaja, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške tožeči stranki na 908,06 EUR. To pomeni, da je priznalo DDV tudi za materialne stroške in plačilo sodne takse. Ko odštejemo od teh zneskov neupravičeno priznani DDV (120,45 EUR) in opravimo pobotanje po enakem principu kot sodišče prve stopnje (90 % uspeha tožeče stranke) s stroški tožene stranke (10 %), izračun pokaže, da so pravilni stroški 827,00 EUR. Zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v II. izreka tako, da je pravilni znesek za plačilo stroškov 827,00 EUR.

8Ker je sodišče sicer pravilno uporabilo materialno pravo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v preostalem delu pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).