VSL Sodba I Cp 2103/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se ta točka pravilno glasi:

„ I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki:

- znesek glavnice v višini 742,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2018 dalje do plačila,

- znesek glavnice v višini 289,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2019 dalje do plačila,

- znesek glavnice v višini 1.077,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2019 dalje do plačila,

- znesek izvršilnih stroškov v višini 183,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2020 dalje do plačila,

pri čemer je ta obveznost tožene stranke po točki I izreka solidarna z obveznostjo A. A. po pravnomočnem sklepu o izvršbi opr. št. VL 123635/2019, z dne 20.12.2019.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi opr. št. VL 123635/2019, z dne 20.12.2019, ohrani v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek glavnice v višini 742,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2018 dalje do plačila, znesek glavnice v višini 289,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2019 dalje do plačila, znesek glavnice v višini 1.077,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2019 dalje do plačila in znesek izvršilnih stroškov v višini 183,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2020 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 962,20 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (točka II izreka).

2Zoper to sodbo se je pritožila toženka in sicer iz razloga kršitve EKČP, Ustave RS, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba predstavlja negacijo načela poštenega sodnega postopka. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bila na silo vržena iz stanovanja za obdobje, za katero tožnica toži plačila in da ni bila zmožna v tem času živeti v stanovanju. Bivši partner A. A. jo je na silo vrgel iz stanovanja, da se je takrat zatekla drugam, in to s tremi mladoletnimi otroci, o čemer je tudi poročala tožeči stranki, s tem pa je bil seznanjen tudi Center za socialno delo. Sodišču se je zdelo nepotrebno, da sploh vnese osnovne podatke v sodbo o tem, kaj vse je navajala tožena stranka v vlogah in na narokih. Tako iz sodbe ni mogoče razbrati, zakaj ni zaslišalo predstavnice CSD in drugih predlaganih prič o tem, kaj je navajala tožena stranka. Tožena stranka ne more biti kriva za nastale stroške, če je bila onemogočena bivati v stanovanju. Tožnica bi morala tožiti A. A., ki je po najemni pogodbi tudi bil upravičen bivati v stanovanju. Sodišču se tudi ni zdelo primerno, da zasliši A. A. o okoliščinah izselitve. Zaradi tega je kršena pravica do sodnega varstva po EKČP in Ustavi RS ter do poštenega sodnega postopka. Dokazni predlogi tožene stranke so bili preslišani, še več, sodišče se ni opredelilo do njih. Zato trditev tožene stranke v izpodbijani sodbi niti ni mogoče preveriti, kar je bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. Tožena stranka meni, da ni dolžna plačati najemnine, če zaradi nasilja v družini ni mogla bivati v stanovanju. Bilo ji je onemogočeno, da biva. Morala se je izseliti zaradi varnosti svojih otrok in sebe.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se tožena stranka kot najemnik in A. A. kot solidarni porok z najemno pogodbo zavezala tožeči stranki plačevati najemnino, poleg tega pa tudi individualne in skupne obratovalne stroške, ki jih povzročata z uporabo stanovanja in skupnih prostorov, delov in naprav (17. člen najemne pogodbe). Če tožena stranka v stanovanju ni več živela, bi morala v skladu s 25. členom najemne pogodbe odpovedati najemno pogodbo, če tovrstnih obveznosti ni več želela izpolnjevati. Stanovanjski zakon (SZ-1¹) pa v 6. alineji 94. člena določa, da mora najemnik lastniku predlagati sklenitev aneksa k najemni pogodbi, če se število oseb, ki uporabljajo stanovanje, spremeni, enako določa najemna pogodba v 9. členu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka najemne pogodbe ni odpovedala, prav tako ni obvestila lastnika stanovanja o tem, da v stanovanju več ne živi oziroma predlagala iz tega razloga sklenitev aneksa. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, pritožba pa te ugotovitve ne omaje. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi navedlo, da socialna stiska tožene stranke ne more vplivati na dolžnost plačila obveznosti, h katerim se je zavezala s sklenitvijo najemne pogodbe. S tem je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na navedbe tožene stranke o razlogih za izselitev iz stanovanja (da jo je bivši partner na silo vrgel iz stanovanja). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je to dejstvo nerelevantno, tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov v zvezi s tem. Tožena stranka tako v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov v zvezi s tem dejstvom, enako velja za zatrjevane kršitve Ustave RS in EKČP. Ta dejstva se tičejo razmerja med toženo stranko in A. A. in ne vplivajo na dolžnost tožene stranke glede plačevanja obratovalnih stroškov. Sodišče prve stopnje je toženko zaslišalo in na podlagi njenega zaslišanja povzelo, da toženka od novembra 2018 ne živi več v stanovanju in da se je odselila zaradi nasilnega ravnanja partnerja. Pravilno pa tega dejstva ni štelo za odločilnega v smislu, da bi bil zgolj ta razlog dovolj za to, da toženka ne bi bila dolžna plačati obratovalnih stroškov.

6Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Je pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v izreku sodbe (v obrazložitvi sodbe je namreč v točki 13 pravilno navedlo, da gre za solidarno obveznost) navesti, da je obveznost tožene stranke solidarna z obveznostjo A. A. po pravnomočnem sklepu o izvršbi opr. št. VL 123635/2019, z dne 20.12.2019. Takšen izrek preprečuje, da bi tožeča stranka do plačila svoje terjatve prišla dvakrat. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo. V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke potem, ko ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP²), zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP in 2. odst. 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 69/2003.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.