VSK sklep CDn 422/2013

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja proti odločitvi zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, ki pri maksimalni hipoteki ID 1, vknjiženi pri posameznem delu št. 35 v stavbi 488 k.o. K., ni dovolila vpisa zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa z dne 21.3.2013 opr. št. SV 2. Odločitev je utemeljilo s tem, da v obravnavni zadevi ni bila izpolnjena ena izmed obveznih sestavin zemljiškoknjižnega predloga, to je podatek o terjatvi, glede katere je bila dogovorjena neposredna izvršljivost.

Proti taki odločitvi se pritožuje predlagatelj, ki opozarja, da gre v obravnavanem primeru zgolj za vpis zaznambe pravnega dejstva in da je bil podatek o terjatvi v predlogu določen pri „dodatnem opisu“ z navedbo "pogodba o dolgoročnem kreditu št. 3, v kateri je bila terjatev ne samo določljiva ampak tudi določena. Do katere višine jamči nepremičnina v zvezi s predmetno maksimalno hipoteko, je razvidno iz zapisanega podatka pri ID izvedene pravice, gre za 485.000,00 EUR. Pri že vpisani maksimalni hipoteki se vsaka nadaljnja zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa vpisuje v korist tistega pravnega subjekta, ki je imetnik že vpisane pravice, v konkretnem primeru je to predlagateljica Banka. Povsem logično je, da ta banka v okviru maksimalne hipoteke dolžniku ne bo dala novega dodatnega denarja, če bo njegova izpostavljenost pri banki presegala 485.000,00 EUR. Zato je nelogično, zakaj sodišče želi seštevati posamezne zneske iz notarskih zapisov. Pritožnik meni, da se ob njegovih argumentih stališče izpodbijanega sklepa, da je potrebno navesti v predlogu znesek terjatve, pokaže kot povsem zgrešeno. Ta podatek bi bil sam sebi namen. Trdi še, da predstavlja stališče v izpodbijanem sklepu odmik od ustaljene sodne prakse, saj so sodišča do sedaj pri maksimalni hipoteki že dovolila vpise zaznamb neposredne izvršljivosti na predlagani način. Obrazložitev sklepa, da predlog nima vseh sestavin in da bi ga zato sodišče moralo zavreči, je po mnenju pritožbe zmotna, saj je imel predlog vse potrebne sestavine.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obeh sklepov prvostopenjskega sodišča povsem jasno izhaja, da je bilo za odločitev v obravnavani zadevi ključno vprašanje, ali bi moral predlagatelj v zemljiškoknjižnem predlogu navesti podatek o višini terjatve, glede katere je dogovorjena neposredna izvršljivost. Pritožbene trditve, usmerjene v utemeljevanje nepotrebnosti seštevanja zneskov iz posameznih notarskih zapisov so zato odveč.

V izpodbijanem sklepu je natančno, obširno in pravilno obrazloženo, zakaj je bil predlagateljev predlog pomanjkljiv. S tako obrazložitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zakon o zemljiški knjigi je z Novelo ZZK-1C uvedel obvezno elektronsko vlaganje zemljiškoknjižnih predlogov preko kvalificiranih vlagateljev. Na podlagi prvega odstavka 125.e člena ZZK-1 je bil izdan Pravilnik o zemljiški knjigi, ki v 11. členu vsebuje podrobnejša pravila o elektronskem vlaganju predlogov. Ta določba zahteva, da uporabnik sestavi elektronski predlog tako, da na portalu e-ZK izbere ustrezen postopek za vložitev predloga in v zaslonski obrazec vnese podatke, ki jih mora vsebovati predlog (standardizirani del besedila elektronske vloge). V elektronskem obrazcu so upoštevane vse zahteve, ki jih glede na vrsto predlaganega vpisa zahteva zakon. V 1. točki šestega odstavka 91. člena ZZK pa je izrecno predpisano, da se ob zaznambi neposredne izvršljivosti navede podatek o terjatvi, glede katere je dogovorjena neposredna izvršljivost. Predlagateljev predlog tega podatka ni vseboval, saj je ostala temu podatku namenjena rubrika prazna, izpolnjen pa je bil elektronski predlog le v rubriki „dodatni opis“, kjer je bilo navedeno, da se zaznamba neposredne izvršljivosti predlaga "na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 2. Predlog torej ni vseboval vseh podatkov, ki jih zakon zahteva.

Pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča pritožnik ne uspe izpodbiti niti s svojo trditvijo, da se vsaka nadaljnja zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa vpisuje v korist tistega pravnega subjekta, ki je imetnik že vpisane pravice, zaradi česar naj ne bi bila logična zahteva po vpisu podatka o znesku, glede katerega je dogovorjena neposredna izvršljivost. Zemljiškoknjižna načela kot so publicitetni učinek vpisov, načelo zaupanja v zemljiško knjigo (6. in 8. člen ZZK-1) ter načelo javnosti že sama po sebi govorijo proti takemu stališču.

Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).