VSK Sodba PRp 51/2025

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stroški pritožbenega postopka v znesku 629,98 EUR bremenijo proračun.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru ugodilo zahtevi kršiteljev za sodno varstvo ter spremenilo odločbo prekrškovnega organa št. DT 71011-1849/2022-7 (03-060-02) z dne 25.11.2022, tako da je postopek o prekršku zoper oba kršitelja ustavilo, ker prekršek ni bil dokazan.

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ. Ne drži, da bi bila odločba nezadostno obrazložena. Kršitelj je strokovnjak na svojem področju, okoliščine, ki kažejo na subjektivno odgovornost, so izrecno navedene na 8. strani odločbe o prekršku. V konkretnem primeru gre za blago, ki je bilo deklarirano v tranzitni postopek, za katerega je v določbah 233. člena Uredbe 952 izrecno določeno, da je glavni zavezanec odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga in zahtevanih informacij carinskemu uradu, za spoštovanje carinskih določb v zvezi s postopkom in za predložitev zavarovanja za zagotovitev plačila dajatev. Deklarantu je nedvomno znano, da so kitajske pošiljke polne nepravilnosti in bi se zato morala odgovorna oseba predhodno prepričati tako pri prejemniku kot pri dobavitelju blaga o vseh pomembnih okoliščinah. Dejanska zmota na strani odgovorne osebe je zato izogibna. Kršitelj se ne more ekskulpirati z navedbami, da podatki, navedeni v carinski deklaraciji, temeljijo na dokumentaciji, predloženi s strani uvoznika. Obravnavana odločba o prekršku vsebuje vse sestavine, ki jih zahteva 65. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Če je sodišče že štelo, da dejansko stanje v zvezi z odgovornostjo kršiteljev ni popolno ugotovljeno, bi lahko na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 v tej smeri dopolnilo postopek.

3Na pritožbo sta kršitelja odgovorila in priglasila stroške postopka. Pritrjujeta razlogom sodbe in menita, da je pritožba nekonkretizirana in povsem splošna. Kršitelj poudarja, da v času oddaje carinske deklaracije ni imel dostopa do kontejnerja oziroma do njegove vsebine.

4Pritožba ni utemeljena.

5V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani objektivni znaki prekrška iz 19. točke prvega odstavka 47. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (v nadaljevanju ZICZEU), saj carinska deklaracija ni bila vložena za vse blago komercialnega značaja, ki naj bi bilo predmet carinskega postopka. Pri ugotavljanju subjektivnega znaka pa se je sodišču porodil dvom v to, ali je odgovorni osebi dokazana odgovornost za prekršek, saj ni mogoče zaključiti, da je kršila kakšno dolžno ravnanje. Pritožbeno sodišče se z razlogi v točkah 10. in 11. izpodbijane sodbe strinja. V odločbi o prekršku je prekrškovni organ odgovorni osebi očital, da ob upoštevanju velike količine blaga, ki ni bilo deklarirano, ni bil dovolj skrben in ni v zadostni meri pregledal faktur in seznamov blaga. Da naj bi vedel, da obstajajo nedeklarirane količine, pa naj bi izhajalo tudi iz dejstva, da je odgovorna oseba že v postopku kontrole blaga skušala predložiti nov račun in seznam blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je prekrškovni organ izhajal iz ex post analize, kar pa ni ustrezen pristop k presoji skrbnega ravnanja. Ker se je po pregledu izkazalo, da so količine nedeklariranega blaga velike, bi morala po mnenju prekrškovnega organa odgovorna oseba že ob sestavi deklaracije vedeti, da ni deklarirano vse blago v tranzitu. Katero je tisto ravnanje, ki bi ga morala odgovorna oseba opraviti, pa ga ni, je treba presojati z vidika časovnega trenutka, ko bi to dejanje moralo biti opravljeno. Blago je bilo v zaprtem zabojniku, odgovorna oseba je carinsko deklaracijo pripravila na podlagi faktur in seznamov blaga, ki mu jih je posredoval uvoznik, pregled zabojnika ni obvezna naloga, glede na dnevno količino prijavljenega blaga tudi ni mogoče pričakovati, da se bo pregledal prav vsak zabojnik. Prekrškovni organ v odločbi ni navedel nobene okoliščine, na podlagi katere bi v trenutku, ko je sestavljala carinsko deklaracijo, odgovorna oseba morala posumiti, da ni bilo deklarirano vse blago. Zgolj očitek, da ni bila zadosti skrbna, ne zadošča. Dejstvo, da je v postopku kontrole (ko je bilo torej že ugotovljeno, da je v konkretnem zabojniku več blaga, kot izhaja iz faktur in seznamov blaga uvoznika) ne pomeni, da je za razliko v količinah vedela že ob sestavi deklaracije. Sklicevanje na dejstvo, ki naj bi bilo splošno znano, to je, da naj bi bile kitajske pošiljke polne nepravilnosti, pa je nedopustna pritožbena novota. Po določbi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 sodišče dopolni dokazni postopke, če na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo ugotovi, da dejansko stanje v odločbi o prekršku ni popolno ali pravilno ugotovljeno. Ob upoštevanju še prepovedi iz dvanajstega odstavka 65. člena ZP-1 to pomeni, da sodišče nima podlage za dopolnjevanje postopka v smeri dodatnega dokazovanja prekrška storilcu (torej v škodo vložnika zahteve za sodno varstvo). Pritožnik tudi ne pove, kateri so tisti dokazi, ki niso bili izvedeni in bi jih sodišče moralo izvesti. Zaključek sodišča, da prekršek kršiteljema ni bil dokazan, je na podlagi povedanega pravilen.

6Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7Po določbi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun. V pritožbenem postopku so kršiteljema nastali naslednji stroški: nagrada za sestavo odgovora na pritožbo¹, povečana za zastopanje dveh strank, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve, vse v skupnem znesku 629,98 EUR.

¹ Po 5. točki tarifne št. 41 Odvetniške tarife, ob upoštevanju dejansko izrečene globe.