77. člen SPZ

Pravni standard "zadnja mirna posest" pomeni tâko dalj časa trajajoče posestno stanje sporne mejne površine, ki sta ga, preden je prišlo do spora o meji, prostovoljno spoštovala oba mejaša.

Sodišče pri ureditvi meje ni odstopilo od sodne prakse, saj je upoštevalo, da se meja med javnim dobrom in zasebnim zemljiščem uredi po stanju v katastru. Najverjetnejšo katastrsko mejo (zlasti mejo v smeri zahod in vzhod od ceste kot javnega dobra) je uredilo ob upoštevanju koridorja natančnosti in stanja v naravi, to je naravnih in grajenih objektov daljšega obstoja, kot predvideva Pravilnik in kot izhaja iz mnenja v tem sodnem postopku postavljenega sodnega izvedenca geodetske stroke. Glede na starost katastrskih podatkov (preko 200 let) najverjetnejša katastrska meja ni stoodstotno zanesljiva in natančna, vendar se nahaja znotraj koridorja dopustnih odstopanj. Odločanje sodišča po najverjetnejši katastrski meji pomeni odločanje po stanju v katastru. Določitev meje po najverjetnejši katastrski meji ne indicira, da gre za pomanjkljivosti ali napake v katastru, temveč je posledica nenatančnosti geodetskih podatkov, upoštevajoč koridor natančnosti in stanja v naravi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v skladu s 100. členom ZKN najprej ugotoviti napako v katastru, oziroma da bi morala biti ta ugotovljena v upravnem postopku.

Predlog se zavrne.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da gre v tej zadevi za lastninski spor, ker predlagatelja glede spornega dela zemljišča ne dopuščata nikakršne spremembe meje v preteklosti, temveč zatrjujeta izključno obstoj svoje lastnine. Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilnost tega zaključka. Kot izhaja iz trditvene podlage udeležencev postopka, je namreč jedro spora ravno potek mejne črte. Predlagatelja sicer res podajata tudi trditve glede tega, da je del zemljišča, ki se nahaja med mejno črto, ki jo zatrjujeta sama in tisto, ki jo zatrjujeta nasprotna udeleženca, v lasti in dobroverni posesti njiju oziroma njunih pravnih prednikov že vsaj 65 let, vendar to ne omogoča zaključka, da gre za lastninski spor. Očitno namreč predlagata ureditev meje na podlagi močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Nasprotna udeleženca, ki tem trditvam nasprotujeta, izpostavljata, da sporni del zemljišča, ki ga oklepata obe zatrjevani mejni črti, ne pripada predlagateljema, ki si ga lastita brez pravne podlage. Tudi njune navedbe o lastništvu spornega dela zemljišča ne dajejo podlage za zaključek, da gre za lastninski spor. Izpostavljen spor o lastništvu tega vmesnega mejnega prostora j

Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati sedaj veljavno ureditev, po kateri se močnejša pravica v tovrstnih nepravdnih postopkih domneva na podlagi upravne odločbe o dokončno urejeni meji, s katero je meja urejena z ustrezno stopnjo zanesljivosti po določbah ZKN ali prej veljavnega ZEN. V tem postopku takšna odločba po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila izdana. Zato geodetski prikazi z različnimi poimenovanji, na katere se sklicujeta predlagatelja, tudi če gre za javne listine v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ne vzpostavljajo domneve močnejše pravice po določbah SPZ, kakor je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Meja parcele se v katastru nepremičnin vodi kot poligon, določen z daljicami, ki jih določajo točke. Meja parcele razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel. Meja je torej navidezna daljica ali več navideznih daljic, ki potekajo med dvema parcelama in katerih krajišča so zemljiške katastrske točke. Kot je bilo navedeno, v obravnavani zadevi ni domneve urejene meje, torej daljice, ki jo določajo točke. Če je tako, prvostopenjsko sodišče tudi ni moglo uporabiti domneve urejenosti glede točk (daljice), oziroma konkretno domneve urejenosti točke 7445 (lokalna št. 115). To bi lahko pri odločanju upoštevalo le kot nesporno točko, kar pa po izrecnem nasprotovanju predlagateljev ni. Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo pri ureditvi meje vezano na urejeno mejno točko, je napačno.

Ker je bilo zadnje mirno stanje posesti tako, da so pot uporabljali tako prvi in drugi predlagatelj kot prvi in drugi nasprotni udeleženec in nihče ni nikogar izključeval iz posesti, sodišče meje ni moglo urediti po kriteriju zadnje mirne posesti.

Upoštevaje dejstvo, da ima sosednje (državno) zemljišče status javnega dobra (čemur pritožnica ne oporeka), je sodišče prve stopnje izbralo pravilen kriterij za določitev meje (kriterij močnejše pravice) in ugotovilo najverjetnejšo katastrsko mejo. Odstop od tega kriterija bi bil mogoče le v primeru ugotovitve napak ali pomanjkljivosti v katastru.

V primeru, ko se ureja meja med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem, ki je v zasebni lasti, je namreč ureditev meje na podlagi močnejše pravice glede na ustaljeno in enotno sodno prakso edini način določitve meje, mejo pa je mogoče urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. V konkretnem primeru je edini možni kriterij za določitev meje kriterij močnejše pravice in meje ni mogoče urediti na drugačen način, zato bi bila opredelitev vrednosti spornega mejnega prostora iz tega razloga odveč, neekonomična in v nobenem oziru ne bi imela vpliva na odločitev.

Predlog se zavrne.

V obravnavanem primeru je treba tehtati in presojati sorazmernost zahtevanega stvarnopravnega varstva in javne koristi na drugi strani. Ob poskusih ureditve medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki jih napoveduje toženka, in ugotovljenem minimalnem posegu javne ceste v svet tožeče stranke, tožbeni zahtevek na odstranitev dela javne ceste v konkretnih okoliščinah primera ni utemeljen. V konkretnih okoliščinah primera gre bolj kot za položaj protipravne dejanske razlastitve, za položaj ureditve in uporabe meje med sosednjima zemljiščema.

Različni načini ureditve meje po zakonskem določilu niso določeni enakovredno, ampak v podrednem zaporedju. Primarno sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Predlagatelja zatrjujeta priposestvovanje spornega dela parcele prvih dveh nasprotnih udeležencev po svojih pravnih prednikih od leta 1938 vse do leta 2016, ko naj bi nasprotna udeleženca njuni posesti pričela nasprotovati. V obravnavanem primeru zato pridejo v poštev določila ODZ, ZTLR in SPZ. Po določilih navedenih zakonov je bilo dopustno priposestvati zasebno lastnino, zato je ključno vprašanje, ki ga pritožba pravilno izpostavlja, in ki je bilo izpostavljeno tekom postopka v vlogah predlagateljev in nasprotnih udeležencev, ali je bilo priposestvovanje dopustno v času, ko je bila parcela nasprotnih udeležencev državna oziroma družbena lastnina. Državne in kasneje družbene lastnine ni bilo dopustno priposestvovati. Lastninjenje družbene lastnine je potekalo postopoma na podlagi različnih zakonov za različna področja (lastninjenje podjetij, družbenih stanovanj, kmetijskih površin in gozdov, športnih objektov, denacionalizacijski postopki, ponovno vzpostavljanje agrarnih skupnosti,...) v različnih

Kadar gre za neprepoznavnost meje in posledično vsak udeleženec zatrjuje svoj potek meje, je, ne glede na velikost mejnega prostora, govora o mejnem sporu. O presenečenju ni mogoče govoriti - praktično ves čas postopka se je vedelo, kakšna je površina spornega prostora, katerega vrednost je ugotovil sodni cenilec. Poleg tega daje 78. člen SPZ možnost, da lahko v primeru, če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, predlagatelj in oseba, proti kateri je predlog vložen, pa ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice, vsak izmed njiju v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku.

Predlog se zavrne.

Za ugotavljanje meje po kriteriju zadnje mirne posesti se ne zahteva dodatna kvalifikacija posesti. Pritožbene trditve, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje so pravno nepomembne.

Meja, ki je bila dokončno urejena v upravnem postopku, ni ovira za (ponovno) odločanje o istem vprašanju v nepravdnem postopku, saj dokončnost meje v upravnem postopku zgolj vzpostavlja domnevo, da je močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v (upravnem) katastrskem postopku. Sodišče lahko zavrne dokaz, ki je predlagan za dokazovanje nerelevantnih ali nespornih dejstev, nadalje, če je dokaz nesubstanciran ali očitno neprimeren. Pri zavrnitvi nepotrebnih dokazov (kadar je sporno dejstvo že zanesljivo dokazano z drugimi izvedenimi dokazi) pa je potrebna večja previdnost, da ne pride do kršitve pravice do izjave. Priposestvovanje nastopi na podlagi poteka časa in subjektivnega, notranjega prepričanja osebe. Slednjega po naravi stvari ni mogoče dokazati z objektivnimi, materialnimi dokazi, temveč je dokazovanje vedno indično. Zato je lahko zaslišanje strank in prič pomembno za dokazovanje priposestvovanja. V zvezi z raziskovalno dolžnostjo pridobitelja nepremičnine se je treba vprašati: kako je bila v naravi vidna diskrepanca med katastrsko in uživalno oz. naravno mejo; ali so obstajali indici, da se ti dve meji ne ujemata; so obstajali kaki drugi indici, na podl

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.