VSL Sklep I Cp 799/2024

Pritožba predlagateljev se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Udeleženci nepravdnega postopka želijo urediti mejo med parcelama predlagateljev (prvi predlagatelj in druga predlagateljica sta solastnika parcele št. 693/3, tretji predlagatelj pa je lastnik parcele 639/4) in parcelami nasprotnih udeležencev (vse parcele se nahajajo v k. o. ..., zato bo v nadaljevanju obrazložitve oznaka k. o. izpuščena). Prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka sta lastnika parcele št. 52/2. V upravnem postopku sta želela urediti mejo, vendar predlagatelji s pokazano mejo niso soglašali. Udeleženci postopka so se strinjali, da se meja uredi po kriteriju močnejše pravice. Ker močnejša pravica ni bila izkazana in ker ni mogoče ugotoviti izključne uporabe spornega dela parcele, je sodišče prve stopnje mejo uredilo tako, da je sporni prostor razdelilo po pravični oceni.¹ Predlagatelji in prvi in drugi nasprotni udeleženec so prejeli vsak polovico spornega prostora.

Pritožbeni postopek:

2Zoper sklep se pritožujejo predlagatelji in med drugim navajajo, da meja med parcelama 639/3 in 52/2 ni bila nikoli sporna. Preko parcele 639/4 je pok. A. A.² od leta 1967 dostopal do svoje parcele 639/3, še prej pa so to pot uporabljali njegovi pravni predniki. Predlagatelji v pritožbi ponovijo zgodovino urejanja poti in povzamejo izpovedbe nekaterih prič. Zadnja mirna posest je trajala vsaj 100 let, vse do 16. 10. 2016.

3Prvi in drugi nasprotni udeleženec sta na pritožbo odgovorila in jo označila za deplasirano in neutemeljeno,³ ostali nasprotni udeleženci pa na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

O meji med parcelama 639/3 in 52/2:

5Predlagatelji v svoji pritožbi zatrjujejo, da meja med parcelama 52/2 in 639/3 ni bila sporna, ker sta A. A. in njegov sin (prvi predlagatelj) v tem delu večkrat posekala drevesa, čemur prvi in drugi nasprotni udeleženec nista nasprotovala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da meja v tem delu ni bila urejena in da udeleženci postopka niso bili enotni, kje meja poteka. Četudi držijo trditve predlagateljev o poseku dreves na tem področju in o tem, da nasprotni udeleženci temu niso nasprotovali, to ne pomeni, da meja ni sporna, da sta prvi in drugi predlagatelj na tem področju imela močnejšo pravico ali da sta vršila zadnjo mirno posest in iz nje izključevala nasprotne udeležence.⁴ Glede tega dela zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za strm teren, ki onemogoča posest na tem področju, in da udeleženci niso uspeli dokazati, da so uporabljali zemljišče do zatrjevanih linij. Te ugotovitve pavšalne pritožbene navedbe, ki stališča sodišča prve stopnje vsebinsko niti ne napadejo in se z njegovimi argumenti ne soočijo, ne morejo izpodbiti. Zgolj posek nekaj dreves (pri čemer posek dreves in vzdrževanje tega dela zemljišča zatrjujeta tudi prva dva nasprotna udeleženca)⁵ ne pomeni, da sta predlagatelja na tem delu izvrševala izključno posest. Sodišče prve stopnje je tako postopalo pravilno, ko je zemljišče v tem delu (ker ni bilo mogoče ugotoviti močnejše pravice na tem delu ali stanja zadnje mirne posesti) razdelilo po pravični oceni.

O meji med parcelama 639/4 in 52/2:

6Predlagatelji smiselno zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in bi moralo mejo urediti na podlagi kriterija zadnje mirne posesti. S povzemanjem zaslišanj poskušajo dokazati, da so zadnjo mirno posest izvrševali predlagatelji. Pritožbeno sodišče je tako moralo najprej ugotoviti, ali je mogoče ugotoviti stanje zadnje mirne posesti, in če da, ali je bilo to stanje tako, kot zatrjujejo predlagatelji.⁶

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so na spornem delu zemljišča, ki predstavlja pot,⁷ občasno posest izvajali tako prvi in drugi predlagatelj, ki sta po tej poti s soglasjem tretjega predlagatelja vozila v svoj gozd na parceli 639/3, kot tudi prvi in drugi nasprotni udeleženec, ki sta tu občasno parkirala oziroma sta dovoljevala parkiranje vozil njunih obiskovalcev. Predlagatelji te ugotovitve z izpostavljanjem izključno tistih dokazov, ki so jim v korist, ne morejo izpodbiti.⁸ Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta posest na tem delu izvrševala tudi prvi in drugi nasprotni udeleženec, kar so potrdile številne priče.⁹ Ugotovitve soposesti predlagateljev in prvega in drugega nasprotnega udeleženca pritožba argumentirano niti ne napade - samo dejstvo, da je A. A. to pot začel urejati in da je po njej vozil v gozd, ne izključuje (res da časovno kasnejše) uporabe in urejanja poti s strani prvega in drugega nasprotnega udeleženca. Za ureditev meje je odločilno stanje zadnje mirne posesti, ki je bilo takšno, da so sporni del uporabljali vsi (izključna posest enega izmed udeležencev ni bila dokazana). Nenazadnje predlagatelji sami zatrjujejo, da je zadnja mirna posest trajala vse do 16. 10. 2016, od takrat pa sta prvi in drugi nasprotni udeleženec pritožbeno neprerekano že vzdrževala pot, jo nasipavala, tam dopuščala parkiranje, skratka, vršila (so)posest. Ker je bilo zadnje mirno stanje posesti tako, da so pot uporabljali tako prvi in drugi predlagatelj kot prvi in drugi nasprotni udeleženec in nihče ni nikogar izključeval iz posesti, sodišče meje ni moglo urediti po kriteriju zadnje mirne posesti.¹⁰ Odločitev sodišča, da je sporni del razdelilo na pol, je tako materialnopravno pravilna; kakršnakoli drugačna ureditev meje v tem delu ne bi bila pravična do enega ali drugega udeleženca.

Sklepno:

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo zatrjevanih kršitev glede zmotne uporabe materialnega prava (sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹¹ v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

¹ Skladno s 77. členom Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ) sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice (če vrednost spornega prostora presega vrednost 4.000 EUR, lahko ta kriterij uporabi le ob strinjanju udeležencev), če ta ni izkazana, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti, če pa se ta ne more ugotoviti, sodišče sporni prostor razdeli po pravični oceni.
² A. A. je prvotni predlagatelj v tem postopku, ki pa je tekom postopka umrl. B. A., ki je v uvodu naveden kot prvi predlagatelj, je njegov dedič.
³ V odgovoru na pritožbo sta prvi in drugi nasprotni udeleženec sicer predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa, zatrjevala procesne kršitve sodišča prve stopnje in napačno uporabo kriterija za določitev meje. Navedbe iz odgovora na pritožbo, ki so po svoji vsebini pravzaprav pritožba, so podane po poteku roka za pritožbo, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo vsebinsko opredeljevalo kot do pritožbe (sodišče tudi ne najde nobenih tehtnih razlogov, zaradi katerih bi skladno s tretjim odstavkom 36. člena Zakona o nepravdnem postopku - Uradni list RS, št. 16/2019 in nadaljnji, v nadaljevanju ZNP-1 - podane navedbe upoštevalo kot pritožbene, čeprav so vložene po poteku roka za pritožbo). Vlogo nasprotnih udeležencev je sodišče obravnavalo kot odgovor na pritožbo.
⁴ Nenazadnje sta prvi in drugi nasprotni udeleženec zatrjevala, da sta onadva področje vzdrževala, kosila in posekala tri panje.
⁵ Na spornem pasu zemljišča je raslo le nekaj dreves - ne gre torej za gozd, ki bi ga vzdrževala predlagatelja, ampak za strm teren, na katerem so bila posamezna drevesa. Gozd prvega in drugega predlagatelja se začenja izven spornega dela.
⁶ Uporaba ustreznega kriterija za ureditev meje je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Čeprav pritožba ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede prvega kriterija za ureditev meje (močnejša pravica), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da predlagatelji obstoja močnejše pravice niso uspeli izkazati. Ta del bi namreč lahko priposestvoval le tretji predlagatelj, ki pa na tem delu sploh ni vršil posesti. Prvi predlagatelj in njegovi pravni predniki, ki so pot uporabljali, pa so vedeli, da ne vozijo po svojem zemljišču in tako pogoji za priposestvovanje niso bili izpolnjeni. Druge močnejše pravice oziroma njenega drugačnega nastanka predlagatelji niso zatrjevali.
⁷ Predlagatelji glede poti trdijo, da je last tretjega predlagatelja, ki je ne uporablja, ampak preostalima predlagateljema dopušča njeno rabo ter da sta prvi in drugi predlagatelj to pot utrdila z namenom dostopa do njunega gozda. Prvi in drugi nasprotni udeleženec trdita, da sta to pot utrdila sama, jo vzdržujeta, da jima je bila ob nakupu zemljišča pokazana kot njuna in jo uporabljata za parkiranje.
⁸ Predlagatelji v pritožbi le povzamejo izpovedbe prič C. C., D. D. in E. E. (do drugih izvedenih dokazov se ne opredelijo) in očitno štejejo, da je s tem dokazano mirno posestno stanje.
⁹ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so posest prvega in drugega nasprotnega udeleženca na tem delu potrdile priče F. F. in G. F., H. H., I. I. in da je J. J. potrdil, da je na ta del po naročilu prvega nasprotnega udeleženca pripeljal gradbeni material in da je s traktorjem planiral. Pritožba ne napada verodostojnosti teh prič in se do njihovih izpovedb niti ne opredeljuje.
¹⁰ Sklep VSL II Cp 4/2023 z dne 25. 1. 2023, sklep VSL I Cp 2569/2015 z dne 19. 1. 2016.
¹¹ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.