78. člen SPZ

Predlog se zavrne.

V obravnavanem primeru je treba tehtati in presojati sorazmernost zahtevanega stvarnopravnega varstva in javne koristi na drugi strani. Ob poskusih ureditve medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki jih napoveduje toženka, in ugotovljenem minimalnem posegu javne ceste v svet tožeče stranke, tožbeni zahtevek na odstranitev dela javne ceste v konkretnih okoliščinah primera ni utemeljen. V konkretnih okoliščinah primera gre bolj kot za položaj protipravne dejanske razlastitve, za položaj ureditve in uporabe meje med sosednjima zemljiščema.

Kadar gre za neprepoznavnost meje in posledično vsak udeleženec zatrjuje svoj potek meje, je, ne glede na velikost mejnega prostora, govora o mejnem sporu. O presenečenju ni mogoče govoriti - praktično ves čas postopka se je vedelo, kakšna je površina spornega prostora, katerega vrednost je ugotovil sodni cenilec. Poleg tega daje 78. člen SPZ možnost, da lahko v primeru, če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, predlagatelj in oseba, proti kateri je predlog vložen, pa ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice, vsak izmed njiju v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

V primeru, ko obstoji nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, zaradi katerega preizkus sklepa ni mogoč, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče mora v pravdi, pri ugotavljanju, čigava je nepremičnina, upoštevati pravnomočno odločitev v postopku za določitev meje, saj potek meje predstavlja predhodno vprašanje, pri mejnih sporih pa gre v bistvu za spore o lastninski pravici. Ker toženec, razen omenjenega obračuna in računa, drugih dokazov, ki bi potrjevali njegovo trditev, da je vrednost posekanega lesa nižja, ni predložil, razlogov za postavitev izvedenca v tem pogledu ni bilo. Pritožbene navedbe tožnikov, da sečnje sama še ne bi opravila in bi zato kasneje, če bi se za posek odločila, dosegla višjo ceno, nimajo nobene zveze s stroški, ki s posekom nastajajo.

Sporni mejni prostor pripada mejašu, ki je dokazal, da je imel na tem prostoru zadnjo mirno posest. Če je temu mejašu zaradi ravnanja drugega mejaša posest odvzeta, mora prikrajšani mejaš v mejnem sporu zatrjevati in dokazati, da takšnega spremenjenega posestnega stanja ni sprejel in dopuščal oziroma da se je spremenjenemu posestnemu stanju uprl (upiral) ter na kakšen način. Če sta namreč mejaša novo posestno stanje sprejela, ga daljše časovno obdobje upoštevala, potem je novi posestnik v mejnem sporu pridobil upravičenje do tega mejnega prostora, razen v primeru, če je izkazana viciozna posest.

Predlagateljica nima močnejše pravice, saj se lastninska pravica na javnem dobru s priposestvovanjem ne more pridobiti. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, upoštevati stanje v katastru.

Materialnopravno podlago za odločitev v predmetnem postopku predstavljata 77. in 78. člen SPZ, ki določata kriterije, po katerih sodišče uredi mejo v nepravdnem postopku. SPZ kot temeljni kriterij za ureditev meje določa kriterij močnejše pravice, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo v izpodbijanem sklepu, iz katerega izhaja, da sta predlagatelja dokazala, da sta najmanj od leta 1988 dalje, ko sta postala lastnika (prej pravna prednica), izvrševala (več kot 10 let) na spornem prostoru nemoteno dobroverno lastniško posest vse do spora, ki je nastal v letu 2015.

Za (zadnjo) mirno posest se ne zahteva, da je posest kvalificirana, zato dobrovernost posesti in doba izvrševanja posesti, ki je potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, v primeru ureditve meje po zadnji mirni posesti nista pravno pomembni okoliščini. Odločilno dejstvo pri zadnji mirni posesti je le izvrševanje dejanske posesti na spornem prostoru brez nasprotovanja zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča. Potek meje po podatkih katastrskega načrta oziroma zemljiškega katastra tudi ni pomembna okoliščina, če meja ni bila dokončno urejena (v obravnavanem primeru ni bila).

Katastrski podatki o širini parcele, kvadraturi, parcelacijah in podobno niso relevantni za ugotavljanje dejanske posesti.

Za ugotovitev obstoja priposestvovanja na zatrjevani nepremičnini mora tožnik najprej izkazati, da je sporno nepremičnino tudi dejansko posedoval.

Sodišče je v vrnitveni pravdi vezano na pravnomočno določitev meje v sodnem postopku, saj potek meje predstavlja predhodno vprašanje, pri mejnih sporih pa gre v bistvu za spore o lastninski pravici.

Ob ugotovitvi, da v predmetni zadevi vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratne vrednosti spora majhne vrednosti, bi moralo sodišče mejo ugotavljati na podlagi močnejše pravice. Nepravilen je zaključek sklepa, da ugotavljanje meje po močnejši pravici ni mogoče, ker meja ni dokončno urejena v katastrskem postopku.

Navajanje „vrste nepreložljivih obveznosti“ in razpisan narok v neki drugi zadevi, pri čemer se niti ne navede, ali je bil tisti narok razpisan pred tem tukaj, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljevalo preložitve naroka. Predmet postopka ni določitev meje med nepremičnino, ki je javno dobro, in nepremičnino v zasebni lasti, temveč je na meji javnega dobrega samo stičišče sporne meje med dvema nepremičninama v zasebni lasti, ki jo je sodišče v obravnavanem postopku urejalo. Uporabljeni kriterij za določitev meje po zadnji mirni posesti je bil torej dopusten in pravilen.

Mejni spor je spor o poteku meje oziroma spor, v katerem mejaša zatrjujeta vsak svojo, med seboj različno mejo, tako da nastane nek vmesni prostor.

Ureditev meje, kot je določena v SPZ je postopek, namenjen dokončni ureditvi meje med dvema nepremičninama, ko stranki zatrjujeta različen potek mejne črte. Tak spor lahko hitro preraste v spor zaradi obstoja lastninske pravice na nepremičnini. Prav zato SPZ določa drugačno ureditev v postopku, kadar vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratnik vrednosti za določitev spora majhne vrednosti od postopka, ko je vrednost spornega mejnega prostora nižja. Izhaja namreč iz ocene, da gre pri prvem dejansko že za lastninski spor. Zato je tudi določeno, da se v nepravdnem postopku mejo uredi na podlagi močnejše pravice le ob soglasju vseh strank. Če soglasja ni, mora sodišče uporabiti kriterij zadnje mirne posesti, oziroma pravične ocene. Stranke imajo nato v primeru nestrinjanja z odločitvijo svojo (močnejšo) pravico možnost uveljavljati v pravdi. Pravda torej sledi nepravdnemu postopku. V predmetni zadevi gre za specifično situacijo, saj sta lastninski pravdi med predlagateljico in pritožniki že pravnomočno zaključeni in sicer so pritožniki pravdo na ugotovitev lastninske pravice (torej zatrjevano močnejšo pravico), v kateri so postavili enake navedbe kot v tem nepravdnem posto

Odgovor na vprašanje, ali lahko sodišče uredi potek meje med zemljišči, ki so v lasti udeležencev nepravdnega postopka, na podlagi močnejše pravice, je odvisen od vrednosti spornega predmeta.

Za razliko od nepravdnega sodišča, ki mejo ureja oziroma določa, lahko pravdno sodišče le to (v okviru reševanja predhodnega vprašanja) „zgolj“ ugotavlja. To pa je nedvomno pomemben argument za to, da se predmetni postopek (v skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP) prekine do ureditve (določitve) meje v nepravdnem postopku, ki je bil prav iz tega razloga že sprožen.