VSC Sklep Cp 324/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in V. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med nepremičnino predlagateljev parc. št. 1/2, k. o. ... (v nadaljevanju parc. št. 1/2), in nepremičnino prvih dveh nasprotnih udeležencev parc. št. 6/3, k. o. ... (v nadaljevanju parc. št. 6/3), tako da ta poteka skladno z mejo, zarisano v elaboratu geodetske izmere z dne 7. 6. 2024 (r. št. 94), ki je sestavni del izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje je mejo med nepremičninama uredilo, tako da ta poteka približno po sredini sporne mejne ploskve, zarisane v geodetskem elaboratu. Celotni tloris hiše predlagateljev je tako na njuni nepremičnini, celotni tloris hiše prvih dveh nasprotnih udeležencev pa na njuni nepremičnini.

Ker tretji in četrti nasprotni udeleženec v postopku nista aktivno sodelovala ter zoper odločitev sodišča prve stopnje nista vložila pritožbe, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju prvo nasprotno udeleženko in drugega nasprotnega udeleženca označevalo kot nasprotna udeleženca.

2Predlagatelja sta zatrjevala, da meja teče ob zidu stanovanjske hiše prvih dveh nasprotnih udeležencev. Nasprotna udeleženca sta ravno obratno zatrjevala, da meja teče ob zidu stanovanjske hiše predlagateljev. Drugače rečeno, vsi so zatrjevali potek meje, tako da so lastniki celotne sporne mejne ploskve.

3Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti (tretji odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ), in da ni bila izdana upravna odločba¹ o dokončni ureditvi meje, na podlagi katere bi bila skladno z določbo drugega odstavka 77. člena SPZ vzpostavljena domneva močnejše pravice. Po dokazni oceni vsebine zatrjevanih pravnih poslov, na podlagi katerih so udeleženci zatrjevali potek meje, je presodilo, da noben od udeležencev (sam ali po pravnih prednikih) ni pridobil v last spornega mejnega prostora. Nadalje je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da spornega mejnega prostora ni priposestvoval noben od udeležencev, in da nasprotna udeleženca niti na delu sporne mejne ploskve lastninske pravice nista pridobila z gradnjo na tuji nepremičnini. Na podlagi ugotovljenih dejstev je presodilo, da ureditev meje ni mogoča niti na podlagi zadnje mirne posesti (četrti odstavek 77. člena SPZ) ter nato skladno z določbo petega odstavka 77. člena SPZ mejo uredilo po pravični oceni (razloge za to presojo je nanizalo v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

4Predlagatelja v pritožbi navajata, da je sporni pas zemljišča vedno pripadal njuni nepremičnini, kar po njunem mnenju dokazujejo geodetski prikazi iz 1909, 1930, 1957 in upravna odločba iz leta 1990, ki ji je priložena skica iz leta 1930 (mapni obris). Sklicujeta se na del obrazložitve sodišča prve stopnje, v katerem je zapisalo, da omenjene geodetske listine res nakazujejo, da sporna mejna ploskev pripada njuni nepremičnini, vendar da kljub temu svoje odločitve na te listine ne more opreti, kar po njunem stališču predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi medsebojnega nasprotja v razlogih. V nadaljevanju pritožbe predlagatelja obširno pojasnjujeta svoj pogled na vsebino omenjenih geodetskih izrisov. Trdita, da gre pri teh listinah za javno listino, ki dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje in določa. Ravno s tem, ko jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je poseglo v upravni postopek in zato storilo bistveno kršitev določb (ne)pravdnega postopka.

Mapna obrisa iz leta 1930 in 1957 je sodišče prve stopnje štelo za verodostojna, hkrati pa je zaključilo, da iz pogodb iz leta 1910 in 1926 ni razvidno, da bi bil sporni pas zemljišča predmet teh pogodb. Takšen zaključek je v nasprotju s spisovnim gradivom. Dejstvo, da je sporni prostor v lasti predlagateljev, nenazadnje dokazuje pogodba o ustanovitvi služnosti z dne 26. 10. 2001, na podlagi katere je bila vknjižena služnost v korist družbe A. A., in je bila sklenjena s predlagateljema in ne z nasprotnima udeležencema. Na podlagi potrdila B. B. o gradnji kanalizacije je sodišče pravilno ugotovilo, da ta ne poteka mimo hiše nasprotnih udeležencev, nato pa je napravilo nepravilen sklep, da niti ta dokaz ne izkazuje močnejše pravice predlagateljev, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sklicujeta se tudi na mnenje izvedenca, da predložene skice res kažejo na to, da sporna mejna ploskov pripada predlagateljema. Pritožba izpodbijanemu sklepu očita, da se dokazno ni opredelilo do elaborata IDPOS 28, kar predstavlja kršitev metodološkega napotka za oceno dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sicer pove, da ne gre za relevanten dokaz, ker na njegovi podlagi ni bila izdana ustrezna upravna odločba, vendar je po mnenju pritožbe takšno stališče napačno. Prav tako izpodbijani sklep ne vsebuje dokazne ocene (smiselno enako kot pri skici IDPOS 28), zakaj je bila za sodišče izpoved prvega predlagatelja neprepričljiva, in je zato odločba neobrazložena.

Pritožba vztraja, da sta imela predlagatelja na celotnem spornem mejnem območju zadnjo mirno posest, in pritrjuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženca nista uspela dokazati, da sta ves čas imela v posesti celotni sporni mejni prostor. V zaključku navaja, da je izpodbijani sklep "mestoma protispisen, mestoma pomankljiv nerazumljiv, zlasti pa je v sprejetih zaključkih notranje neskladen in nezadostno obrazložen". Stališča pritožnikov je sodišče v določenem delu prezrlo, v določenem delu pa jim ni pripisalo pravilnega dokaznega zaključka, s čimer je zagrešilo bistveno do kršitev določb postopka, ker ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih oziroma je pomanjkljivo obrazložena in se je kot take ne da preizkusiti. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari predlagatelja izpodbijata še odločitev o stroških.

5Nasprotna udeleženca sta v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in pritrjevala ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje.

Presoja pritožbenih navedb

6Pritožba ni utemeljena.

7Predlagatelja glede na vsebino pritožbenih razlogov s pritožbo izpodbijata I., III. in V. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, zato ga je pritožbeno sodišče preizkusilo v tem obsegu.

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na kriterije iz določbe 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Pritožbeno sodišče že na tem mestu poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo v tem členu določen vrstni red kriterijev za ureditev meje, česar pritožbe niti ne izpodbija. Jedro pritožbe se namreč zavzema za to, da je treba v tej zadevi urediti mejo po kriteriju močnejše pravice, in sicer že na podlagi različnih geodetskih skic (ne glede na njihovo vsakokratno poimenovanje) od leta 1909 dalje, in ob tem kritizira presojo sodišča prve stopnje, ki je mejo uredilo po načelu pravične ocene.

9Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi ni bila izdana upravna odločba o dokončni ureditvi meje, in na tej ugotovitvi izpeljane presoje, ki smiselno izhaja iz izpodbijanega sklepa (prim. 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da skladno z določbo drugega odstavka 77. člena SPZ ni bila vzpostavljena domneva močnejše pravice v korist enega ali drugega udeleženca. Pritožba namreč vztraja, da predložene geodetske skice iz preteklosti (v obdobju od 1909 do 1957 ter v odločbi iz 1990 s priloženo skico iz leta 1930) dokazujejo močnejšo pravico predlagateljev.

Takšno stališče predlagatelj je materialnopravno zgrešeno. Prezrla sta namreč, da čeprav ima lahko določena listina, na katere sta se v postopku sklicevala (skice iz let 1909, 1930, 1957 in upravna odločba iz leta 1990), status javne listine v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP², to v postopkih za ureditev meje ravno zaradi specialne določbe drugega odstavka 77. člena SPZ ne omogoča zaključka o vzpostavitvi domneve močnejše pravice. Omenjene listine, če gre za javne listine, bi tako dokazovale le, da je vsakokratni geodetski organ v postopku, ki je takrat veljal, zarisal meje s takratno stopnjo zanesljivosti.

Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati sedaj veljavno ureditev, po kateri se močnejša pravica v tovrstnih nepravdnih postopkih domneva na podlagi upravne odločbe o dokončno urejeni meji, s katero je meja urejena z ustrezno stopnjo zanesljivosti po določbah ZKN ali prej veljavnega ZEN. V tem postopku takšna odločba po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila izdana. Zato geodetski prikazi z različnimi poimenovanji, na katere se sklicujeta predlagatelja, tudi če gre za javne listine v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ne vzpostavljajo domneve močnejše pravice po določbah SPZ, kakor je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Obstoj močnejše pravice predlagateljev ali nasprotnih udeležencev je zato pravilno presojalo glede na obstoj pravnih poslov, gradnjo na tujem svetu in glede na morebitno priposestvovanje.

10Presoja, ki smiselno izhaja iz celote razlogov izpodbijanega sklepa, da predložene geodetske skice glede na njihovo v vsebino ne vzpostavljajo domneve o močnejši pravici, zaradi zgoraj pojasnjenih razlogov ne predstavlja postopkovne kršitve, ki je pritožba tudi sicer ne obrazloži. Če sta pritožnika pri tem imela v mislih kršitev določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ker jih sodišče v dokaznem pomenu ni upoštevalo kot javnih listin, je pritožbeno sodišče že zgoraj obrazložilo, zakaj je takšna pritožbena navedba neutemeljena. V resnici gre pri tem za materialnopravno vprašanje o vzpostavitvi domneve močnejše pravice po drugem odstavku 77. člena SPZ, ki ga je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, razrešilo pravilno.

11Pritožbenemu sodišču se posledično tako ni bilo treba izrekati do pritožbenih navedb, s katerimi predlagatelja ponavljata v postopku pred sodiščem prve stopnje podane navedbe o vsebini geodetskih skic iz preteklosti in njihovih pravnih učinkih, s čimer se zavzema za stališče, da sta predlagatelja že s temi listinami - povsem samostojno in neodvisno od drugih pridobitnih načinov - dokazala svojo močnejšo pravico. Skice, izdane v različnih upravnih postopkih v preteklosti, ki niso vodile do izdaje upravne odločbe, na podlagi katere bi bila urejena meja v smislu določbe drugega odstavka 77. člena SPZ (torej listine, na katere se sklicujeta predlagatelja v pritožbi), so zato lahko dokazno pomembne le pri presoji močnejše pravice po drugih kriterijih (pridobitev s pravnim poslom, z gradnjo na tujem, s priposestvovanjem) in ne pri vzpostavitvi domneve močnejše pravice. Pri preizkusu pravilnosti dokazne ocene dejstev, ki so sodišče prve stopnje vodila do presoje o ureditvi meje po teh (drugih) kriterijih pa je pritožbeno sodišče popolnoma vezano na vsebino pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 216. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da te skice nakazujejo pripadnost spornega mejnega prostora nepremičnini predlagateljev, vendar nato iz zgoraj nanizanih razlogov pravilno ni prišlo do zaključka o vzpostavitvi domneve močnejše pravice. Takšna ugotovitev zato ne predstavlja nejasnosti ali notranjega nasprotja, ki bi preprečevala preizkus izpodbijanega sklepa (postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12Pritožba izpodbija zaključek, da predlagatelja (oziroma njuni pravni predniki) nista dokazala močnejše pravice s pogodbama iz let 1910 in 1926³, pri čemer se predlagatelja pritožbeno ponovno sklicujeta na geodetske skice iz preteklosti. Pri tem sta povsem prezrla ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je ne izpodbijata, da nista dokazala svoje močnejše pravice s pogodbo iz leta 1911, na katero sta se sklicevala in je sploh nista predložila (prim. 20. točko obrazložitve sodišča prve stopnje). Če pa sta v pritožbi res imela v mislih pogodbi iz leta 1910 in iz leta 1926, pa zadostuje odgovor, da gre za pogodbi, s katerima sta svojo močnejšo pravico dokazovala nasprotna udeleženca in ne pritožnika (prim. 21. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da iz vsebine teh pogodb ne izhaja, da bi kateri od udeležencev dokazal svojo močnejšo pravico s pravnim poslom. Če s tem nista uspela nasprotna udeleženca, to seveda ne pomeni dokaz močnejše pravice v korist predlagateljev.

Da bi bilo v pogodbah iz 1910, 1911 ali 1926 navedeno, da sporni mejni prostor ne pripada nasprotnima udeležencema, pač pa predlagateljema, predlagatelja niti v pritožbi niti ne uveljavljata. Kakšna je vsebina geodetskih sklic, na katere se sklicujeta, je pri presoji vsebine teh poslov - vsaj glede na vsebino pritožbenih navedb - nepomembno. Pritožnika ne zatrjujeta, da sta vsebino teh pravnih poslov dokazovala v povezavi z navedenimi listinami, in ne izpodbijata dokazne ocene, da je glede na oddaljenost pravnih poslov izven besedila pogodb nemogoče ugotoviti takratno voljo pogodbenih strank.

13Pri presoji obstoja močnejše pravice, pridobljene s pravnim poslom, se sodišče prve stopnje ni oprlo na služnostno pogodbo z dne 26. 10. 2001, zato so te pritožbene navedbe v smeri izpodbijanja dejanskega stanja o vsebini pravnih poslov neutemeljene. Kakšne procesne kršitve v zvezi s tem, pritožba obrazloženo ne uveljavlja. To pogodbo je sodišče dokazno ocenilo pri presoji dobrovernosti posesti nasprotnih udeležencev, česar pritožba sploh ne izpodbija.

14Izjavo B. B. o poteku javne kanalizacije mimo hiše nasprotnih udeležencev je sodišče dokazno ocenilo pri presoji močnejše pravice nasprotnih udeležencev po pravilih o gradnji na tujem svetu zaradi zgrajene greznice na spornem mejnem prostoru.

Predlagatelja v pritožbi ne navajata, ali sta se v postopku na omenjeno izjavo sklicevala kot dokaz in katero vrsto njune močnejše pravice (pravni posel, priposestovanje, ...) sta z njo dokazovala. Zgolj z omenjanjem te izjave ne moreta omajati dokazne ocene in končne presoje o neobstoju močnejše pravice vseh udeležencev. Dokazna ocena te listine že pojmovno ne more nasprotovati izreku izpodbijanega sklepa (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

15Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo "elaborata IDPOS 28". Do te listine se je dokazno opredelilo v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je ugotovilo, da (tudi) ta listina ne pomeni dokončne ureditve meje z upravno odločbo. To nenazadnje ugotavljata tudi predlagatelja v pritožbi. Očitek kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP posledično ni utemeljen.

16Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče enako kršitev kot pri dokazni oceni "elaborata IDPOS 28" (torej kršitev 8. člena ZPP in s tem relativno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP), zagrešilo tudi pri dokazni oceni izpovedi prvega predlagatelja, ki jo je sodišče prve stopnje označilo za neprepričljivo (24. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni izvedenih dokazov glede zadnjega mirnega posestnega stanja (vsaj smiselno) zapisalo, da gre, tako kot pri priposestvovanju, tudi v tem delu najprej za vprašanje dejanskega obsega posesti. Pri nadaljnji presoji, ali posest ustreza pravnima standardoma dobroverne posesti oziroma zadnje mirne posesti, gre namreč za uporabo materialnega prava. Sporno dejansko vprašanje obsega posesti predlagateljev in nasprotnih udeležencev je sodišče prve stopnje torej razrešilo z dokazno oceno izvedenih dokazov tako v okviru presoje priposestvovanja (22. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) kot v okviru presoje zadnjega mirnega posestnega stanja (24. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene, ki je izolirana zgolj na obrazložitev v delu, ki se nanaša na zadnjo mirno posest, zato ni utemeljeno. Pri ugotavljanju obsega posesti, ki je bil temelj za presojo (ne)obstoja močnejše pravice na podlagi priposestovanja in zadnje mire posesti, je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi izpoved prvega predlagatelja skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi (prim. 22. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se opira tudi na izpovedi nasprotnih udeležencev in na pisne izjave). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je posledica analitično sintetične analize izpovedi prvega predlagatelja, nasprotnega udeleženca in predloženih listin (npr. izjav v prilogah B4 in B5). Ugotovilo je, da ne drži, da bi nasprotni udeleženci imeli ves čas v posesti celotni sporni mejni prostor, saj sta imela predlagatelja v posesti vsaj del spornega prostora pod napuščem svoje hiše (prim. 16. stran 22. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tej ugotovitvi predlagatelja v pritožbi celo izrecno pritrjujeta.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je zato neprepričljiva izpoved prvega predlagatelja v smeri, da je imel (tudi po svojih pravnih prednikih) sporni mejni prostor v celoti v svoji posesti, je glede na zgoraj navedeno povsem skladna z zahtevami iz 8. člena ZPP, zato relativna procesna kršitev ni izkazana. Glede na to, da predlagatelja tudi sicer nista izpodbijala ugotovitve, da sta imela v posesti le del spornega mejnega prostora pod napuščem svoje hiše, pritožba tudi ne pove, kako bi ta kršitev, če bi bila podana, sploh lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe glede ugotovljenega dejstva, da nasprotna udeleženca (in tudi predlagatelja) nista imela v posesti celotnega spornega mejnega prostora. Gornji razlogi dovolj jasno odgovarjajo tudi na povsem neutemeljen očitek, da je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen (morebitna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

17V zaključku pritožbe predlagatelja navajata, da je izpodbijani sklep tako nejasen in sam s seboj v nasprotju, da ga ni mogoče preizkusiti. Omenjena navedba je povsem pavšalna in je lahko pritožbeno sodišče obstoj te kršitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) preverilo zgolj ob preizkusu po uradni dolžnosti. Takšne procesne kršitve ni zaznalo.

18Očitek, da so bila stališča pritožnikov "v določenem delu prezrta" in da je izpodbijani sklep "pomanjkljivo obrazložen" (očitek o postopkovni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je prav tako povsem nekonkretiziran, zato pritožbeno sodišče (ne)obstoja te kršitve niti ne more preizkusiti, saj nanjo ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

19Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 216. člena ZNP-1 in 37. členom ZNP), niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljev zavrnilo in v izpodbijanjem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

20Skladno z določbo prvega odstavka 35. člena ZNP vsak udeleženec načeloma trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače.

Ker pritožbeno sodišče v tej zadevi ni ugotovilo okoliščin, ki bi na podlagi zakona ali ostalih določb 35. člena ZNP narekovale drugačno porazdelitev stroškov, je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 216. ZNP-1 odločilo, kot izhaja iz izreka.

¹ Po določbi sedaj veljavnega petega odstavka 16. člena Zakona o katastru nepremičnini (v nadaljevanju ZKN) ali po določbi prvega odstavka 20. člena prej veljavnega Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN), ki je veljal v času, ko je med predlagateljema in nasprotnima udeležencema tekel upravni postopek za ureditev meje.
² Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.
³ Pritožbeno sodišče v korist pritožnikov sicer domneva, da imata pri tej pritožbeni navedbi v mislih pogodbo iz leta 1911, ki jo sodišče prve stopnje omenja v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in ne pogodbe iz leta 1910 in 1926, na katero sta se sklicevala nasprotna udeleženca in ne predlagatelja, ter ju je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.