6. člen ZV-1
(dajatve za obremenjevanje voda)
(1)Za vsako rabo vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen za splošno rabo, se plačuje plačilo za vodno pravico in vodno povračilo, skladno z določbami tega zakona. Plačilo za vodno pravico in vodno povračilo sta okoljski dajatvi za rabo naravnih dobrin.
(2)Za pobiranje plačila za vodno pravico in vodno povračilo v skladu s predpisi iz 123. in 124. člena tega zakona je pristojen carinski organ. Za pobiranje plačila za vodno pravico in vodno povračilo se uporabljajo predpisi, ki urejajo davčni postopek.
(3)Za onesnaževanje voda se plačuje okoljske dajatve v skladu s predpisi o varstvu okolja.
- UPRS Sodba III U 301/2015-35Upravno sodišče RS · 2017
Utemeljen je tudi tožbeni očitek, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v neskladju, ker je kot osnova, uporabljena pri zadevni odmeri vodnega povračila za območji A1 in A2, v izreku navedeno "obratovanje turističnih sidrišč za plovila", medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je bila v tem delu uporabljena določba Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2012, ki se nanaša na "obratovanje turističnih pristanišč za plovila", kar je, glede na Sklep, druga kategorija. Ugotovljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločitve po ustaljeni upravnosodni praksi praviloma pomeni pomanjkljivost, zaradi katere odločitve ni mogoče preizkusiti, torej že omenjeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Višina vodnega povračila mora biti v razumnem sorazmerju glede na obremenitev, ki se povzroča okolju. Preizkus te razumnosti predpisa je mogoč le, če normodajalec navede oceno, ki jo je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi vrstami zavezancev, skladno z merili, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-1.
- UPRS sodba III U 270/2015Upravno sodišče RS · 2016
V zadevi ne gre za pravno praznino, pač pa za način ureditve odmere vodnega povračila z ZV-1 in Uredbo o vodnih povračilih, ki izplačila dela vodnega povračila občinam nista predvidela, pač pa predvidela merila za obračun in okoliščine, ki se pri tem upoštevajo. Sodišče meni, da dejstvo, da se pri drugih posebnih pravicah uporabe javnega dobra periodične dajatve delijo med državo in samoupravno lokalno skupnostjo, kot trdijo tožeče stranke, ne pomeni nujno, da je ureditev vodnega povračila s tem že sama po sebi ustavno sporna, pač pa bi lahko o tem govorili takrat, ko bi bilo izkazano, da se enaki primeri obravnavajo drugače. Zgolj sklicevanje na drugačno ureditev na drugih področjih uporabe javnega dobra (na primer rudarstvo, raba vode za električno energijo), ne da bi bilo ob tem pojasnjeno, v čem so ti primeri med seboj enaki, glede na vlogo in prispevek države in samoupravne lokalne skupnosti, namreč še ne dopušča ugotovitve, da gre za različno obravnavo enakih primerov niti za obstoj pravne praznine.
- VSRS Sodba X Ips 9/2013Vrhovno sodišče RS · 2013
Določbe 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih so v skladu z Zakonom o vodah - ZV-1, ker so v njih upoštevana vsa zakonska merila iz 124. člena ZV-1. Če je podrobnejša določitev posameznih elementov, ki opredelijo posamezno z zakonom določeno merilo za določitev višine javne dajatve, kar je tudi vodno povračilo, odvisna od dognanj različnih strok, mora zakonodajalec že zaradi narave stvari prepustiti izvršilni veji večje možnosti za lastno presojo. Ker strokovno-tehnična vprašanja niso pravna vprašanja, tudi ne morejo biti predmet presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu. Če pristojni organ v roku, določenem v predpisu, ne določi nove višine letne dajatve za naslednje leto, to ne pomeni, da dajatve ni, temveč, da se to dajatev plačuje v višini, kot je veljala prej, po novi višini pa šele od njene uveljavitve po objavi v Uradnem listu.
Različice besedila: 3Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 9. 2017Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba III U 301/2015-35Upravno sodišče RS · 15. 9. 2017
Utemeljen je tudi tožbeni očitek, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v neskladju, ker je kot osnova, uporabljena pri zadevni odmeri vodnega povračila za območji A1 in A2, v izreku navedeno "obratovanje turističnih sidrišč za plovila", medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je bila v tem delu uporabljena določba Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2012, ki se nanaša na "obratovanje turističnih pristanišč za plovila", kar je, glede na Sklep, druga kategorija. Ugotovljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločitve po ustaljeni upravnosodni praksi praviloma pomeni pomanjkljivost, zaradi katere odločitve ni mogoče preizkusiti, torej že omenjeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Višina vodnega povračila mora biti v razumnem sorazmerju glede na obremenitev, ki se povzroča okolju. Preizkus te razumnosti predpisa je mogoč le, če normodajalec navede oceno, ki jo je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi vrstami zavezancev, skladno z merili, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-1.
- UPRS sodba III U 270/2015Upravno sodišče RS · 24. 6. 2016
V zadevi ne gre za pravno praznino, pač pa za način ureditve odmere vodnega povračila z ZV-1 in Uredbo o vodnih povračilih, ki izplačila dela vodnega povračila občinam nista predvidela, pač pa predvidela merila za obračun in okoliščine, ki se pri tem upoštevajo. Sodišče meni, da dejstvo, da se pri drugih posebnih pravicah uporabe javnega dobra periodične dajatve delijo med državo in samoupravno lokalno skupnostjo, kot trdijo tožeče stranke, ne pomeni nujno, da je ureditev vodnega povračila s tem že sama po sebi ustavno sporna, pač pa bi lahko o tem govorili takrat, ko bi bilo izkazano, da se enaki primeri obravnavajo drugače. Zgolj sklicevanje na drugačno ureditev na drugih področjih uporabe javnega dobra (na primer rudarstvo, raba vode za električno energijo), ne da bi bilo ob tem pojasnjeno, v čem so ti primeri med seboj enaki, glede na vlogo in prispevek države in samoupravne lokalne skupnosti, namreč še ne dopušča ugotovitve, da gre za različno obravnavo enakih primerov niti za obstoj pravne praznine.
- VSRS Sodba X Ips 9/2013Vrhovno sodišče RS · 4. 12. 2013besedilo 2008–2014
Določbe 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih so v skladu z Zakonom o vodah - ZV-1, ker so v njih upoštevana vsa zakonska merila iz 124. člena ZV-1. Če je podrobnejša določitev posameznih elementov, ki opredelijo posamezno z zakonom določeno merilo za določitev višine javne dajatve, kar je tudi vodno povračilo, odvisna od dognanj različnih strok, mora zakonodajalec že zaradi narave stvari prepustiti izvršilni veji večje možnosti za lastno presojo. Ker strokovno-tehnična vprašanja niso pravna vprašanja, tudi ne morejo biti predmet presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu. Če pristojni organ v roku, določenem v predpisu, ne določi nove višine letne dajatve za naslednje leto, to ne pomeni, da dajatve ni, temveč, da se to dajatev plačuje v višini, kot je veljala prej, po novi višini pa šele od njene uveljavitve po objavi v Uradnem listu.