123. člen ZV-1

Glede na določbo četrtega odstavka 25. člena ZV-1 je treba z vodnim dovoljenjem, izdanim na podlagi drugega odstavka tega člena, zagotoviti, da se izvajanje vodne pravice dotedanjega koncesionarja zaradi izdaje tega dovoljenja ne bo v ničemer spremenilo. Edina izjema je določitev ekološko sprejemljivega pretoka, vendar tudi to zgolj v primeru, če še ni bil določen. Z določbo četrtega odstavka 25. člena ZV-1B je zakonodajalec predpisal prehodno ureditev, ki se nanaša na točno določena, že obstoječa pravna razmerja, torej specialno ureditev, ki tako smiselno, kot tudi pravno sistemsko in po nedvoumnem jezikovnem pomenu določbe po eni strani izključuje uporabo splošne ureditve, kolikor bi se razlikovala od ureditve, ki izhaja iz koncesijskega akta in pogodbe, po drugi strani pa pomeni samostojno zakonsko podlago za ureditev teh razmerij. Drugačna razlaga te zakonske določbe bi dejansko lahko pomenila neustaven poseg v tožnikove pridobljene pravice oziroma v njegova utemeljena pravna pričakovanja.

Imetnik vodne pravice je ne glede na to, ali jo je pridobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije, dolžan plačevati vodno povračilo. Prvi odmeri vodnega povračila ni mogoče preprosto reči, da gre za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Tožeča stranka je ribiška družina, ki ima koncesijo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišču po ZSRib in deluje v javnem interesu.

Izpodbijana sodba je v bistvenem delu pomanjkljiva, saj ni mogoč preizkus stališča, da so izpolnjeni pogoji za dopustno retroaktivnost določb 199. b člena ZV-1, posledično tudi ne, ali je bilo materialno pravo v okviru dovoljenega revizijskega vprašanja pravilno uporabljeno.

Plačilo nadomestila za rabo vode je predpisano za čas dejanske rabe vode po 1. 1. 2005, torej za čas po poteku roka iz 199. člena ZV-1, ki je določen za vložitev zahteve za pridobitev vodne pravice za obstoječe uporabnike vode, oziroma ob upoštevanju določbe 199e. člena ZV-1 tudi za čas po izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, kolikor ni bilo odmerjeno plačilo za vodno pravico.

Ureditev plačila nadomestila za rabo vode, ki jo je prinesel ZV-1 C, je dopolnitev že od začetka veljavnosti ZV-1 obstoječe zakonske ureditve posebne rabe vode. Zakonodajalec je s spornimi določbami za nazaj uredil način, višino in postopek odmere nadomestila za posebno rabo vode, z zakonom predpisana obveznost plačila za posebno rabo vode pa je obstajala že od začetka veljavnosti ZV-1 dalje, saj je bila že takrat posebna raba vode dovoljena le na podlagi vodne pravice, za katero je bilo treba plačati. Tožnici za rabo vode, ki je predmet odločanja v obravnavani upravni zadevi (to je raba vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo), do uveljavitve ZV-1C vodna pravica še ni bila podeljena in zato zanjo še ni nič plačala, zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o neustavnosti ureditve v 199. f členu ZV-1 zaradi neenake obravnavanja in posega v lastninsko pravico ter očitki o kršitvi načela pravne države.

Za posebno rabo vode je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, saj ne gre za posebno rabo, za katero bi bilo treba pridobiti koncesijo po 136. členu ZV-1 ali za posebno rabo vode, za katero bi bila pridobitev vodne pravice izrecno izključena (peti odstavek 108. člena ZV-1). Imetnik vodne pravice pa je, ne glede na to, ali je to dobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije po ZV-1 (prvi odstavek 123. člena ZV-1), dolžan plačevati vodno povračilo (prvi odstavek 124. člena ZV-1).

Izpodbijana uredba je zakonita, saj je bila izdana v skladu z določbami 140. člena Zakona o vodah (ZV-1) in 165. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Koncesija se dodeli proti plačilu. Pri določitvi plačila pa se med drugimi kriteriji, v skladu s 4. točko 2. odstavka 123 člena ZV-1, upošteva tudi kriterij ekonomske ugodnosti.