118. člen ZV-1

Drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) sicer omogoča vzpostavitev izjeme od splošne zakonske ureditve posebne rabe vode iz javnega vodovodnega omrežja, vendar le v povezavi s količinskim pragom, ki ga določi minister s podzakonskim aktom. Če minister takega akta ne sprejme, te izjeme ni mogoče uporabljati. Pri tem pa podzakonskega akta iz drugega odstavka 125. člena ZV-1 ni mogoče enačiti s podzakonskim aktom iz petega odstavka 108. člena ZV-1. Tudi slednji se sicer (med drugim) nanaša na določitev količinskih pragov, vendar v specifični situaciji posebne rabe vode na podlagi evidentiranja in zato le v povezavi z nekaterimi, posebej določenimi načini rabe. Zato količinskih pragov, določenih s tem aktom, očitno ni mogoče šteti za prag iz drugega odstavka 125. člena ZV-1, ki se nanaša na vse načine posebne rabe vode iz javnega vodovoda, ki so določeni v prvem odstavku istega člena. Revidentka, ki pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja uporablja na način in v obsegu, ki pomenita posebno rabo vode, ki ni oskrba s pitno vodo, mora za to rabo pridobiti vodno dovoljenje oziroma vodno pravico. Ker to vodo uporablja za čiščenje manipulacijskih površin tudi ni moža

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je glede na drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) treba pridobiti vodno dovoljenje, če odvzeta količina vode iz javnega vodovodnega omrežja ne presega praga, ki ga določi minister s predpisom.

Tožnica v tožbi ne ugovarja pravilnosti inšpektoričinih ugotovitev o porabi vode glede na povprečnega posameznika, o številu dnevno prisotnih oseb na tožničinem objektu ter o dejanski porabi pitne vode na tožničinem nadzorovanem objektu v nadzorovanem obdobju. Iz teh v izpodbijani odločbi ustrezno kvanitficiranih podatkov (mesečna splošna poraba glede na število prisotnih oseb znaša cca 15 m3, dejanska poraba pa npr. v najmanj izdatnem mesecu decembru 515 m3) tako očitno izhaja, da gre v obravnavani zadevi za posebno rabo vode. Za tako rabo vode pa je skladno s prvim odstavkom 108. člena v zvezi s prvim odstavkom 125. členom ZV-1 treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja.

Izpodbijani akt ne določa dodatnega odvzem vode iz vodotoka, ampak odvzem vode iz objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo (vodovoda). Določa pravico izrabe energetskega potenciala tiste vode, ki jo imetnik vodne pravice oskrbe s pitno vodo že črpa iz vodotoka na podlagi drugega, pred tem izdanega vodnega dovoljenja, ki ni predmet tega upravnega spora. Zato izpodbijani akt ne posega in ne spreminja obstoječega vodnega režima vodotoka, ki ga za proizvodnjo električne energije uporablja tudi revident. Posledice, ki jih revident navaja, tako niso posledice v tem upravnem sporu izpodbijanega akta, zato uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

Skladno z določbo 53. člena ZUP imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. Po presoji sodišča zato v spornem primeru dejstvo, da je vlogo za izdajo koncesije za rabo vode (sedaj vodno dovoljenje) vložil pooblaščenec strank, na samo pravilnost in zakonitost vodenja postopka ne vpliva, vpliva pa na pravilno opredelitev strank postopka. V zadevi je sporno vprašanje, ali bo dodeljeno vodno dovoljenje vplivalo na rabo vode tožeče stranke. Zaradi nasprotujočih interesov med strankama postopka je prvostopenjski organ v skladno z določbo 146. člena ZUP razpisal ustno obravnavo ter v obrazložitvi izpodbijane odločbe na več mestih pojasnil, da obratovanje MHE ne bo imelo vpliva na pravice tožeče stranke do rabe vode. Drugostopenjski organ pa je pojasnil, da se konkretna vodna pravica ne nanaša na rabo vode iz vodotoka Ljubija, za katero ima tožeča stranka pridobljeni dve vodni pravici po koncesijskih pogodbah.

Iz 1. odstavka 118. člena ZV-1 je razvidno, da ta določba pri konkurenci možnosti odvzema vode za opravljanje dejavnosti iz sistema za oskrbo s pitno vodo na eni strani in iz drugih vodnih virov, ki niso primerni za tovrstno oskrbo, daje prednost odvzemu iz drugih vodnih virov. Delna odločba je glede pravnih sredstev in izvršbe samostojna odločba. To pomeni, da morebitne nepravilnosti v postopku izdaje delne odločbe ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu.