VSM Sodba I Cp 222/2024

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek pravilno glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna plačati prvemu tožniku v roku 15 dni odškodnino v znesku 2.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 3. 2019 dalje do plačila.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 963,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te odločbe do plačila."

2. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 243,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku odškodnino v znesku 4.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), drugi tožnici odškodnino v znesku 2.375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka) in tretjemu tožniku odškodnino v znesku 2.375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2019 dalje do plačila (III. točka izreka), v presežku je zahtevek tožnikov zavrnilo in naložilo toženki povrniti tožnikom njihove pravdne stroške v znesku 3.346,33 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Prvo tožnik se pritožuje zoper I. in IV. točko izpodbijane sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je prisojena odškodnina bistveno prenizka. Prestajal je namreč bolečine različnih intenzitet, hkrati pa je moral skozi cel postopek zdravljenja najprej v prostorih Splošne bolnišnice Celje, nato pa še v prostorih infekcijske klinike UKC Ljubljana. V tem času je bil pregledan s strani številnih zdravnikov, kar mu je bilo neprijetno in je nekontrolirano jokal. V tem času je razvil določen obseg strahu, njegova splošna življenjska aktivnost pa je bila v tem času zmanjšana. Tožnik je bil neprijetnostim v zvezi z zdravljenjem izpostavljen mesec in pol. Glede na to je po mnenju pritožbe upravičen do odškodnine v višini 7.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Upravičen pa je tudi do višje odškodnine za strah in sicer v znesku 1.250,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev, pri kateri sodišče prve stopnje ni odmerilo pravdnih stroškov ločeno glede stroškov, ki so nastali v zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti, in stroškov, ki so nastali glede ugotavljanja višine. Glede na navedeno predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Drugo tožnica in tretji tožnik se pritožujeta le zoper IV. točko izpodbijane sodbe. Grajata stroškovno odločitev in se zavzemata za odmero stroškov po temelju in po višini. Predlagata "ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče odmeri pravdne stroške ločeno glede stroškov, ki so nastali v zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti, in stroškov, ki so nastali glede ugotavljanja višine, podredno pa predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške.

4Toženka se pritožuje prav tako iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena ZPP. Odločitvi glede odmere odškodnine za prvo tožnika nasprotuje le po višini in sicer meni, da je previsoka. Opozarja, da tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bilo s strani tožeče stranke pojasnjeno, katerih aktivnosti prvo tožnik v času zdravljenja ni mogel izvajati, do tega pa se ni opredelilo niti sodišče prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri starosti, v kateri je bil prvi tožnik v času škodnega dogodka, dojenčki predvsem spijo in se hranijo, v posledici česar prikrajšanja pri prvem tožniku ni bilo. Sodišče prve stopnje je tudi previsoko odmerilo odškodnino iz naslova strahu, saj dojenček v starosti 4 mesecev ni mogel razumeti strahu, ker to čustvo pri tako majhnem otroku še ni razvito, prav tako ni bilo dalj časa porušeno njegovo ravnovesje, kar je pogoj za določitev pravične denarne odškodnine iz naslova strahu.

Odmero odškodnine za drugo tožnico in tretjo tožnika toženka prereka tako po temelju, kot po višini. Navaja, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) le izjemoma daje pravno varstvo posrednim oškodovancem in sicer v primerih smrti ali težke invalidnosti. Denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah priznava OZ le neposrednim oškodovancem. Sklicuje se na sodno prakso VSRS in poudarja, da je pravni institut posrednega oškodovanca izjema. Odškodnino prereka tudi po višini. Zavzema se za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa v smeri znižanja odškodnine za prvega tožnika in zavrnitev zahtevka za drugo tožnico in tretjega tožnika. Priglaša stroške.

5Tožniki so odgovorili na pritožbo toženke in se zavzemajo za njeno zavrnitev. Priglašajo stroške.

6Toženka ni odgovorila na pritožbo tožnikov.

7Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

8Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), tudi ne tistih, na katere se izrecno sklicuje tožnik v pritožbi in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je sprejelo delno napačne materialnopravne zaključke.

9Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni pritožbeno sporno, da je pri cepljenju mladoletnega prvega tožnika bila storjena strokovna napaka, sporna je višina odškodnine za prvo tožnika in temelj ter višina odškodnine za drugo tožnico in tretjo tožnika.

10V obravnavanem primeru je prvo tožnik neposredni oškodovanec, saj je zaradi opustitve cepljenja utrpel oslovski kašelj, v posledici katerega je po zatrjevanjih trpel telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem in strah. Druga tožnica in tretjo tožnik sta posredna oškodovanca, saj uveljavljata odškodnino zaradi strahu za izid zdravljenja prvega tožnika, nevšečnosti v smislu voženj k zdravnikom ipd. in zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi opustitve vsakodnevnih aktivnosti, karantene in bolniškega staleža. Pritožbeno sporno je, ali pripada staršema mladoletnega tožnika odškodnina kot posrednima oškodovancema.

11O pojmu posrednega oškodovanca je VSRS že zavzelo naslednje stališče: Pojem posrednega oškodovanca v zakonskem pravu ni opredeljen. Teorija na področju odškodninskega prava pojasnjuje pravni pomen neposrednega in posrednega oškodovanca z naslednjo abstraktno opredelitvijo: "Kadar med poškodovalcem in zatrjevanim oškodovancem obstaja neka druga oseba, ki iz njene škode in samo iz nje izvira škoda vseh nadaljnjih oškodovancev, so ti nadaljnji oškodovanci zgolj posredni oškodovanci." Posredni oškodovanec je nedoločen pravni pojem, ki se pojavlja v odškodninskem pravu v teoriji in sodni praksi v povezavi s pojmom neposrednega oškodovanca. Uveljavil se je v zvezi s pravico do povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode od osebe, odgovorne za povrnitev te škode po splošnih načelih odškodninskega prava. Iz teorije in sodne prakse izhaja, da so oškodovanci kot subjekti odškodninskega razmerja opredeljeni s pojmom posrednega oškodovanca, kadar gre za pravico do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi smrti ali težke invalidnosti neposrednega oškodovanca (180. člen OZ); in kadar gre za pravico do povrnitve premoženjske škode v primeru smrti neposrednega oškodovanca (173. člen OZ). V obeh primerih zakonska ureditev z odškodninskim zahtevkom varuje izrecno opredeljen krog (posrednih) oškodovancev, ki jih posebej težko prizadeva katastrofalna škoda neposrednega oškodovanca (smrt ali njegova težka invalidnost). Praviloma je oškodovanec v smislu OZ samo tisti, ki je utrpel neposredno škodo. Drugače je glede nepremoženjske škode izrecno določeno v 180. členu OZ: zaradi smrti ali posebno hude invalidnosti neposrednega oškodovanca pripada za duševne bolečine, ki jih trpijo zaradi tega, odškodnina njegovim bližnjim - posrednim oškodovancem.¹ V istem členu je določen tudi krog upravičencev do odškodnine: ožji družinski člani - zakonec, otroci in starši, pod pogojem trajnejše življenjske skupnosti pa še bratje in sestre ter zunajzakonski partner. Objekt varstva so torej najintenzivnejše, globoke čustvene vezi med neposrednim in posrednim oškodovancem. Zakon izhaja iz splošno sprejete izkušnje, da se take vezi stkejo med člani najožje družine, ki jih, v prvem odstavku 180. člena OZ v oklepaju našteva pojasnjevalno, in ne izključujoč druge (nenaštete) osebe, katerih razmerje z neposrednim oškodovancem je po siceršnji vsebini in intenziteti čustvovanja primerljivo, pa hkrati v pravkar navedenem pomenu tudi omejevalno. Standard ožje družine je treba razlagati elastično, a restriktivno, ker gre za posredne oškodovance, ki so do odškodnine upravičeni samo izjemoma. ²

12Posredni oškodovanci so torej tisti, na katerih se odraža škodni dogodek, ki se je zgodil neposrednemu oškodovancu, v prvi vrsti so to tisti, ki so z njim čustveno povezani in so zato tudi sami prizadeti. V obravnavanem primeru je bilo ravnanje, iz katerega izvira škoda, storjena proti prvo tožniku, zato druge tožnice in tretjega tožnika ne postavlja v položaj neposrednega oškodovanca. Njuna škoda je sekundarna. Sekundarna škoda je praviloma škoda posrednih oškodovancev in jo OZ pravno priznava izrazito omejevalno, le v primeru smrti in posebno težke invalidnosti bližnjega.

13Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema, saj je pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja relevantne vzročne zveze. S tem, ko ta institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva in to daje nekaj več kot bi oškodovancu pripadalo zgolj z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava.³ Sodna praksa se pri zavračanju pravice posrednih oškodovancev do odškodnine za nepremoženjsko škodo opira na stališče teorije, da je vzrok za to škodo preveč oddaljen. V slovenskem odškodninskem pravu je bil zato kot posreden vzrok, ki je še lahko podlaga za upravičenje posrednega oškodovanca do odškodnine, natančno določen: podan je le, če je nastopila smrt ali posebej težka invalidnost neposrednega oškodovanca in če gre za posrednega oškodovanca, ki je bil neposrednemu oškodovancu najbližje in je zato njegovo čustvovanje močno prizadeto.⁴ Določba 180 člena OZ upošteva, da je domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka tako imenovanemu posrednemu oškodovancu nastale škode natančno zamejen: a) z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in b) s subjektivnim kriterijem (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev).⁵

14V obravnavanem primeru drugo tožnica in tretji tožnik sicer izpolnjujeta subjektivni kriterij iz 180. člena OZ, ne pa tudi objektivni kriterij, saj pri prvo tožniku ni nastopila smrt ali težka invalidnost. Tožnika po eni strani, ko zatrjujeta, da sta trpela strah za izid zdravljenja prvo tožnika, zahtevata odškodnino za strah za drugega, po drugi strani pa vtožujeta svoje nevšečnosti zaradi občutenja sramu in ponižanja ter svoje zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi bolniškega staleža, opustitev vsakdanjih aktivnosti in karantene kot svojo lastno škodo.

15Glede strahu, ki ga drugo in tretje tožnika vtožujeta kot strah za izid zdravljenja njunega otroka, prvega tožnika, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v slovenskem pravu strah za drugega ni pravno priznana škoda.⁶ Če pride zaradi posledic škodnega dogodka (n.pr. smrt edinega otroka) pri oškodovancu do škode lastnega izvora in je ugotovljena vzročna zveza pravnorelevantna,⁷ je taka škoda pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, zato ima tudi ta oškodovanec na voljo vse odškodninske zahtevke, ki jih pravo priznava,⁸ vendar v obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj lastnega strahu tožnika nista trpela. Strah tudi sicer v pravni teorij ločimo na primarni strah, to je strah, ki ga občuti oškodovanec ob škodnem dogodku, in sekundarni strah v obliki strahu za izid zdravljenja, seveda lastnega zdravljenja, ne zdravljenja nekoga drugega (bližnjega). Ob tem pa je pravno priznan le tisti strah, ki je intenziven in dolgotrajen. Drugo in tretjetožnika tudi če bi trpela strah lastnega izvora,⁹ opisani strah ni bil ne dolgotrajen ne intenziven v taki meri, da bi lahko govorili o pravno priznani obliki strahu.

16Iz opisa nevšečnosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti drugo in tretje tožnikov izhaja, da vtožujeta neke vrste lastno škodo, ki pa v obravnavanem primeru po oceni sodišča druge stopnje ni pravno priznana. Tožnika namreč duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sploh ne zatrjujeta, zgolj zatrjevano zmanjšanje življenjske aktivnosti pa ob nezatrjevanih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni pravno priznana škoda, prav tako se praviloma odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice. Tega pa tožnika prav tako ne zatrjujeta.

17Glede na navedeno je utemeljena pritožba toženke v delu, v katerem izpodbija pravni temelj za prisojo odškodnine drugo tožnici in tretje tožniku, v posledici česar je bilo potrebno zahtevek obeh tožnikov zavrniti.

18Temelj odškodninske odgovornosti pa ni bil pritožbeno sporen za prvo tožnika, zato je sodišče druge stopnje v nadaljevanju presojalo višino odškodnine, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je prvo tožniku prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter prestanega strahu.

19Glede odmere odškodnine za prvo tožnika pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima prav pritožba toženke, da je le-ta previsoka in da je glede na to posledično neutemeljena pritožba prvega tožnika v smeri zvišanja odškodnine.

20V zvezi z odškodnino iz naslova strahu, ki bi ga naj trpel prvo tožnik, in grajo toženke, da majhni otroci do enega leta ne trpijo strahu, sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca izhaja, da otroci pri starosti enega leta razvijejo strah do tujcev, nenadnih gibov, ločitve od staršev, stranišča in velikih predmetov, v starosti, ko je oslovski kašelj preboleval prvo tožnik, pa ni mogel trpeti ne primarnega ne sekundarnega strahu, izvedenec pa ni izključil, da prvo tožnik ni trpel neugodja oziroma, da bolezen zanj ni bila neprijetna. Glede na tako podano izvedensko mnenje sodišče druge stopnje ugotavlja, da strah v pravno priznani obliki pri prvo tožniku ni bil podan, je pa bolezen zagotovo prvo tožniku povzročila nelagodje, kar pa je treba upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

21Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da je prvo tožnik za čas kašljanja od 11. 10. do 21. 10. 2018 trpel hude telesne bolečine, od 21. 10. do 23. 10. 2018 srednje hude telesne bolečine in od 23. 10. do 26. 10. 2018 bolečine lažje intenzitete. Prvo tožnik je dne 21. 10.2018 utrpel zastoj dihanja in pomodrevanje ob intenzivnem kašlju, v posledici česar je bil sprejet v Splošno bolnišnico Celje, kjer so mu nastavili stalno intravenozno kanilo, nato pa so ga dne 22.10.2018 premestili v UKC Ljubljana, kjer so ga po dveh dneh odpustili v domačo oskrbo. Kot nadaljnje nevšečnosti je prvo tožnik navajal še urgentni prevoz v bolnišnico, več laboratorijskih preiskav, več opravljenih testov za diagnozo, ločitev od očeta in 14 dnevno karanteno na domu. Kot nevšečnosti med zdravljenjem pa je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi nelagodje, ki ga je prvi tožnik trpel, ko je preboleval oslovski kašelj.

22Na podlagi povzetega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje prvo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo 3.000,00 EUR, kar predstavlja približno 2,1-kratnik mesečne povprečne neto plače v RS¹⁰ v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Takšna odškodnina je po oceni sodišča druge stopnje skladna z odškodninami, ki so bile v sodni praksi prisojene v podobnih primerih, in pravilno odraža razmerja med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami.

23V skladu s petim odstavkom 31. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti O 01/16 (B2), po katerem oškodovanec sam nosi del škode in sicer v višini 5%, je sodišče druge stopnje zmanjšalo odmerjeno odškodnino za 5% in sicer za znesek 150,00 EUR, tako da je toženka dolžna plačati prvo tožniku odškodnino v znesku 2.850,00 EUR.

24Glede pritožbenega očitka tožnikov zoper stroškovno odločitev, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti uspeh strank v postopku ločeno po temelju in po višini, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se uspeh v pravdi praviloma določa glede na vrednotenje uspeha "po višini", to pomeni s kolikšnim deležem svojega zahtevka po višini je tožeča stranka uspela v postopku. Sodna praksa, ki je sicer glede tega vprašanja neenotna, sicer izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha, vendar je takšna metoda sprejemljiva v odškodninskih sporih, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke sporen tako po temelju, kot po višini, in ko mora stranka "veliko napora" vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov, vendar v obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je potekalo dokazovanje temelja odškodninske obveznosti (strokovne napake pediatrinje v zdravstvenem domu in višine odškodnine) z enim izvedencem in podajo pisnega ter ustnega izvedenskega mnenja.

25Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov zavrnilo, pritožbi toženke pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo ter prisodilo prvo tožniku odškodnino v znesku 2.850,00 EUR, tožben zahtevek drugo tožnice in tretje tožnika pa je kot neutemeljen zavrnilo, v preostalem delu je zavrnilo tudi pritožbo toženke.

26V posledici spremembe izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP, drugega odstavka 154. člena ZPP, 155. člena ZPP in Odvetniške tarife odločalo o stroških vsega postopka. Tožniki so v pravdi glede na zahtevani znesek 17.000,00 EUR in prisojeni znesek 2.850,00 EUR uspeli z 16,76%, toženka pa je uspela z 83,24%. Sodišče prve stopnje je tožnikom priznalo pravdne stroške, katerih odmera ni bila prerekana, v skupnem znesku 6.018,24 EUR. Glede na 16,76% uspeh so tožniki upravičeni do povrnitve stroškov v znesku 1.008,66 EUR. Toženki je priznalo stroške v znesku 54,28 EUR, kar upoštevaje njen uspeh v višini 83,24% znaša 45,18 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 963,48 EUR. Če stranka stroškov, ki jih je dolžna povrniti nasprotni stranki, ne povrne v roku, ki ga je določilo sodišče, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378.člena OZ), ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov.

27Ker tožeča stranka (prvo tožnik zoper glavno stvari in stroškovno odločitev, drugo tožnica in tretji toženec zoper stroškovno odločitev) ni uspela, sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

28Ker je toženka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje dosežen uspeh, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 60%. Ker je toženka kot strošek pritožbenega postopka priglasila sodno takso v znesku 405,00 EUR, ji je tožeča stranka dolžna povrniti, upoštevaje njen pritožben uspeh, pritožbene stroške v znesku 243,00 EUR.

29Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni doprinesla k razrešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Določba prek siceršnjih meja širi pravno relevantno vzročnost in s tem obseg škode, za katero odgovarja oškodovalec: čeprav posredni oškodovanci trpijo zaradi stanja neposrednega oškodovanca, svojega bližnjega, je pravno relevanten vzrok njihovega trpljenja ravnanja povzročitelja tega stanja.
² M. Ovčak Kos, A. Božič Penko: Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako (2.), Odvetnik 1(84)/2018 , 15. 3. 2018.
³ VSRS sodba II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006.
⁴ VSRS Sodba II Ips 268/2016 z dne 3. 5. 20216.
⁵ VSRS Sodba in sklep II Ips 785/2007 z dne 8. 7. 2010.
⁶ VSL sodba II Cp 3166/2015 z dne 17. 2. 2016., VSL sodba II Cp 4886/2010 z dne 18. 5. 2011, VSRS: Stališča in pravna mnenja 14.09.1983, Poročilo VSS 1/84 str.12,
⁷ Ali v primeru, ko mama trpi strah, da ne bi izgubila svojega življenja, ker ima otroke, in ni pravno priznan strah, ki ga trpi zaradi tega, ker so bili poleg nje v nesreči udeleženi tudi njeni otroci.
⁸ Pravno mnenje, občna seja VSS 18. in 19.6.1992 , Poročilo VSS 1/92 str.11.
⁹ Tožnika sta zatrjevala, da sta trpela hud primarni strah zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja prvega tožnika vse do odpusta iz Infekcijske klinike UKC Ljubljana, nato pa sta vsaj 14 dni trpela hud sekundarni strah za izid zdravljenja prvega tožnika.
¹⁰ Povprečna mesečna plača za mesec september 2023 znaša 1.413,16 EUR.