VSL Sklep I Cpg 240/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijani I. in III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek 5.072,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2014 dalje (I. točka izreka), tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 1.7.2014 do 24.7.2014 pa je zavrnilo (II. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo, da mora toženka tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.204,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi (III. točka izreka).

2Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela odločbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica nosilka nemškega obveznega rentnega pokojninskega zavarovanja (nosilec, odgovoren za dodelitev javne dajatve), ki vdovcu umrle v prometni nesreči (ki se je zgodila v Republiki Sloveniji dne 20.7.1996 in jo je povzročil zavarovanec tožene stranke) izplačuje vdovsko rento. Tožnica v tem postopku zahteva povračilo plačanih vdovskih rent od toženke kot odgovornostne zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Tožnica vtožuje rente, ki so bile izplačane v obdobju od 1.1.2012 do 30.6.2014, saj jih je pred tem toženka (prostovoljno) poravnavala.

6Toženka se pred plačilom vtoževane terjatve brani z navedbami, da je glede na določbo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP¹ obseg njene odgovornosti omejen in da zaradi tega ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževane terjatve.

7Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, delno je zavrnilo le obrestni zahtevek.

8Ker gre za razmerje z mednarodnim elementom, je sodišče prve stopnje presodilo, da merodajno kolizijsko pravo predstavlja Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju: Uredba ES št. 883/2004), in sicer 85. člen Uredbe ES št. 883/2004, ki določa, da morajo države članice priznati zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca, v kolikor tak prehod zahtevkov do tretje osebe predpisuje zakonodaja, ki velja za nosilca (85(a). člen Uredbe ES št. 883/2004), oziroma da morajo države članice priznati neposredno pravico nosilca proti tretji osebi, v kolikor ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatve, takšno pravico po pravu, ki ga uporablja (85(b). člen Uredbe ES št. 883/2004).

9Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je pravo države, ki ji pripada nosilec (tožnica), merodajno tako glede vprašanja zakonske cesije, kot glede vprašanj vrste in obsega zahtevkov, ki jih ima nosilec v razmerju do povzročitelja škode (18. točka obrazložitve odločbe Sodišča Evropske Skupnosti C - 428/92²), k čemur je treba dodati, da enako velja tudi za t.i. „direktne zahtevke“ iz 85(b). člena Uredbe ES št. 883/2004. To pomeni, da bi se - v kolikor bi bil po nemškem pravu zahtevek tožeče stranke utemeljen - toženka neutemeljeno sklicevala na določbo 18. člena ZOZP, ki omejuje vrsto škode (zahtevkov), katere povračilo je mogoče zahtevati. (Odgovornostna zavarovalnica bi lahko utemeljeno uveljavljala le omejitev višine zahtevka iz konkretne zavarovalne pogodbe, sklenjene na podlagi slovenskega prava (omejitev zavarovalne vsote)).

10Vendar pa je v konkretnem primeru ostalo nerazčiščeno, ali gre za situacijo, kot jo predvideva 85(a). člen Uredbe ES št. 883/2004 (cesijo), ali pa 85(b). člen Uredbe ES št. 883/2004 (direktni zahtevek). Iz trditev tožeče stranke sicer izhaja, da se je slednja sicer bolj sklicevala na subrogacijo oz. cesijo, vendar pa je tudi omenjala direktne zahtevke.

11Če gre namreč za cesijo oz. subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, torej za situacijo, ko na nosilca socialnega zavarovanja (v zameno za plačane vdovske rente) preidejo pravice, ki jih ima vdovec nasproti povzročitelju prometne nesreče (116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika), tožnica utemeljuje zahtevek na cedirani terjatvi, v zvezi s katero pa je treba zatrjevati (in ugotoviti), ali ima vdovec sploh kakršnekoli zahtevke do toženke, torej ali sploh obstaja terjatev, ki je bila na podlagi 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico (in ali jo tožnica sploh dovolj konkretizirano zatrjuje - list. št. 27). Če te terjatve ni, potem tudi do cesije ni moglo priti, zaradi česar je obstoj cedirane terjatve pravno odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. se z njim ni ukvarjalo. Določba 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004 sama po sebi namreč ne more ustvariti dodatnih obvez povzročitelja prometne nesreče oz. odgovornostne zavarovalnice, temveč le zagotavlja, da se v primeru, če je prišlo do cesije po pravu države, kateri pripada tožnica, da se upošteva tudi v drugi državi članici. Sodišče prve stopnje bi moralo torej preveriti, ali ima vdovec po določbi 173. člena OZ³ (pravica osebe, ki jo je umrli preživljal) kakršnekoli zahtevke do povzročitelja prometne nesreče oz. toženke - smiselno nekako to izhaja tudi iz 18. in 19. točke obrazložitve C 397/96, in ali je bila ta terjatev cedirana na tožečo stranko (prim. tudi VSL sodba I Cpg 756/2006).

Pri tem velja pripomniti, da tudi 963. člen OZ govori o prenosu vseh zavarovančevih pravic nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo, kar pomeni, da tudi naše pravo pozna cesijo zavarovančevih (prejemnikovih) pravic, in bi cesijo priznavalo tudi brez določbe 85a. člena Uredbe (ES) št. 883/2004. Nadalje, iz 15. točke obrazložitve sodbe sodišča Evropskih skupnosti C 397/96 izhaja, da je namen določbe 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004 le v tem, da se zagotovi, da ima nosilka socialnega zavarovanja, odgovorna za izplačilo dajatve, priznano subrogacijo tudi v drugi državi članici, če ji njeno pravo takšno subrogacijo priznava. To pa ne pomeni, da ta določba kakorkoli spreminja siceršnja pravila o uporabi prava pri presoji odgovornosti povzročitelja prometne nesreče napram oškodovancu (oz. vdovcu). Obstoj cedirane terjatve se ugotavlja po pravu države, kjer je poškodovani umrl (16. točka obrazložitve odločbe C 397/96).

12V kolikor pa gre za neposredni zahtevek po 85(b). členu Uredbe (ES) št. 883/2004 (na katerega se tožnica ravno tako sklicuje), je treba z gotovostjo ugotoviti, ali lahko tožnica po nemškem pravu zahteva vračilo plačanih vdovskih rent od toženke. Ni se namreč mogoče zadovoljiti z ugotovitvijo, da je med pravdnima strankama nesporno, da ima tožnica tak zahtevek po nemškem pravu, oziroma da nobena izmed strank ni zatrjevala, da bi bil po nemškem pravu zahtevek nosilca zavarovanja omejen tako, kot ga v RS omejuje 18. člen ZOZP. Ne gre namreč za ugotavljanja dejanskega stanja, temveč za uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti, pa četudi gre za tuje pravo.

13Glede na navedeno izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi česar se razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

14Sodišče prve stopnje naj v okviru materialnega procesnega vodstva ugotovi, na čem tožeča stranka utemeljuje vtoževano terjatev, in v kolikor gre za subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, naj preveri, ali je tožnica navedla dovolj trditvene podlage glede obstoja vdovčeve terjatve do toženke (utemeljenost te terjatve se presoja po slovenskem pravu, kjer je prišlo do škodnega dogodka), ki naj bi bila na temelju 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico. V kolikor bo sodišče prve stopnje presodilo, da gre za neposredni zahtevek po 85(b). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, pa naj se (tudi preko ministrstva za pravosodje) seznani z vsebino nemškega prava in preveri, ali po nemškem pravu obstajajo takšni direktni zahtevki, ali pa so omejeni na enak način, kot to določba 18. člen ZOZP.

15Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote (prvi odstavek 18. člen ZOZP). Pod pogoji iz prejšnjega odstavka so kriti tudi subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 18. člen ZOZP).
² V tem primeru je dansko pravo izključevalo regresni zahtevek - podobno kot omejitev po slovenskem pravu v 18. členu ZOZP. Vendar je sodišče presodilo, da takšna določba ne more predstavljati ovire za zahtevek nosilca zavarovanja, v kolikor ima slednji tak zahtevek po svojem (nemškem) pravu.
³ (1) Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.(2) Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ.