172. člen OZ

Namen predpisov o vzdrževanju cest in opremljanju cest s prometno signalizacijo je v zagotovitvi varnosti prometa in preprečitvi prometnih nezgod. Če tisti, ki je dolžan izvrševati te predpise, to opusti ter ob tem nastane škodna posledica takšnega tipa, ki jo skušajo prav ti predpisi preprečiti, tedaj se njegovi opustitvi pripiše pravno relevantni vzrok nastanka škodne posledice. Če sodišče oceni, da pripombe stranke na izdelano izvedensko mnenje niso takšne, da bi bilo treba od izvedenca zahtevati njegova dodatna pojasnila (ker ne vzbujajo dvoma v jasnost, pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja), sodišče ni dolžno zahtevati dopolnitve izvedenskega mnenja. Iz obrazložitve sodbe pa mora izhajati opredelitev do tistih strankinih pripomb, ki so za odločitev bistvenega pomena. Do povrnitve stroškov za pogreb je upravičen tisti, ki je te stroške plačal, pri čemer krog upravičencev do povrnitve stroškov pogreba z zakonom ni omejen na osebe, ki imajo položaj pokojnikovega bližnjega. Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo stroške prevoza pokojnika v državo pogreba, ki je država pokojnikovega stalnega prebivališča, kjer prebiva tudi njegova družina.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno upošteva stališče sodne prakse, da predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo iz naslova vzdrževanja groba tisto škodo, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so stroški najema žarne niše tožnikoma nastali ob samem najemu žarne niše, ko sta z upravljalcem pokopališča A. d.o.o. sklenila pogodbo o 10 letnem najemu, v skladu s 40. členom Odloka o pokopališkem redu v mestni občini Murska Sobota, ki določa, da se žarna niša najame za deset let. Tako gre po mnenju sodišča druge stopnje v konkretnem primeru za strošek, ki je nastal neposredno po smrti zavarovanca, s tem pa sta tožnika ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do odškodnine za pokritje najema žarne niše še za petletno obdobje v višini 123,00 EUR (letno 24,60 EUR).

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega (moža, očeta oziroma sina). Pogrebni stroški in potni stroški, povezani z zdravljenjem.

Presoja višine odškodnine za duševne bolečine ob smrti.

Uveljavljana odškodnina je lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi.

Dogodek, zaradi katerega sta tožnici v preteklosti vzbudili zanimanje javnosti, ni takšne narave, ki bi mu bilo mogoče pripisati tudi njuno hotenje izpostaviti se v javnosti ali jima posledično naložiti kakršnokoli obvezo sprejeti interes javnosti za njuno življenje v zvezi z njim. Prvi tožnici in drugi tožnici zato ni mogoče šteti za relativno javni osebi.

Pritožba pravilno opozarja, da sodišče pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo naštetih subjektivnih kriterijev in objektivnih kriterijev, ki se odražajo v primerjavi odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih.

Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Če pravo, določeno po prvem odstavku tega člena, nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se uporabi to pravo. Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb (172. člen OZ). Z vidika prvega odstavka 172. člena OZ predstavljajo pravno priznano obliko premoženjske škode le tisti stroški, ki so objektivna nujnost pokojnikovih bližnjih. Stroški, ki nastanejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete kot sestavnega dela lastnega žalovanja, ne predstavljajo pravno zavarovane premoženjske škode.

Do poškodbe tožnice je prišlo, ko je pri delu za proizvodnim trakom s karoserijami vozil lepila nalepke na prag v notranjosti vozil. Na drugi, desni strani traku, je enako delo opravljala sodelavka. Po zaključku lepljenja nalepk je tožnica zaprla vrata karoserija in pritisnila črni gumb, s katerim je potrdila, da je delo dokončala. Ker pa ni bila prepričana, če je na karoserijo nalepila nalepko, se je vrnila do karoserije vozila in odprla vrata. Še pred tem je zaklicala sodelavki, da gre preveriti nalepko, vendar je ta (verjetno zaradi hrupa) ni slišala. Sodelavka je s pritiskom na črni gumb potrdila končanje svojega dela, to pa je sprožilo premik karoserije naprej, zato je tožnici stisnilo levo roko med vrata karoserije in regal za nalepke. Tožnici je mogoče očitati nepazljivo in neskrbno ravnanje (kljub temu, da je vedela, da se po pritisku črnega gumba za potrditev končanja dela ne bi smela več vrniti k vozilu, je to storila), vendar pa je treba pri višini soprispevka tožnice k nastali škodi upoštevati tudi vsa opustitvena ravnanja tožene stranke (opustitev ustreznega usposabljanja tožnice pred nastopom dela nameščanja nalepk, na opustitev sprejetja ustreznih varnostnih

Presoja odmere denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

Ker tožnik (delavec) ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo na delovnem mestu, tožena stranka (delodajalec) ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.

Po utrjenem stališču sodne prakse v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravil o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti.

Tožnica od toženca uveljavlja povračilo škode, ki ji je nastala zaradi nepravočasnega izplačila nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot posledice napačnega postopanja toženca v postopku ugotavljanja invalidnosti tožnice. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Tožnici je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom ter tožencu naloženo, da odloči o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, vročena 15. 7. 2009. Z vročitvijo te sodbe je tožnica izvedela za škodo in storilca. Ker je subjektivni zastaralni rok dne 12. 12. 2012, ko je bila tožba vložena, že potekel, je tožničina terjatev zastarala. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Tožnik je tožbo za povrnitev tistih stroškov za tožnikovo nego in oskrbo, ki so nastali pred junijem 2009, umaknil, ponovno pa je zahteval plačilo šele decembra 2012, zato zastaranje kljub tožbi ni bilo pretrgano. Nobenega dvoma ni, da je oskrba nepokretnega bolnika na lastnem domu dražja in kvalitetnejša od oskrbe v domu starejših občanov. Znesek 1.692,08 EUR mesečno glede na obseg tožnikovih potreb, zahtevnost njegove nege in splošno znana cenovna razmerja, ni niti najmanj pretiran.

Tožena stranka lahko poroča o domnevnih povezavah iz ozadja prodaje A. tudi tako, da ne objavlja prisluhov. Ni pa mogoče, kot meni tožnik, da zaradi njegovih poslovnih povezav v zvezi z domnevnim kupcem družbe A., ne bi veljal za relativno javno osebo. Tožena stranka lahko piše o tožeči stranki, če meni, gre za interes javnosti o tem, kakšna je vloga tožnika pri prodaji A. Vendar ne more pri tem uporabiti tajnih prisluhov.

Tožnik je bil šele po opravljeni preiskavi v letu 2009 seznanjen, da so bolečine, ki so, kot je sprva navajal, šest mesecev po poškodbi začele pojemati, ponovno pojavile in začele stopnjevati (delno) posledica tudi že v letu 2004 dobljenih poškodb. Trditve v pripravljalni vlogi z dne 14.9.2009 zato niso prepozne.

Tožnik kot voznik motorja bi lahko preprečil prometno nesrečo, do katere je prišlo, ko je prehiteval vozečo kolono osebnih vozil, pri čemer je drugo tožena stranka zapeljala čez sredinsko črto, če bi vozil s predpisano hitrostjo 90 km/h namesto 120 km/h. Njegov prispevek k nastali nesreči je 30%. Ker tožnik ni predložil ustreznih dokazil glede višine prejemkov pred invalidsko upokojitvijo, sodišče ni moglo primerjati dohodkov pred nesrečo in po upokojitvi, zato je zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljena je pritožbena graja, da ima s strani sodišča odrejen rok za izjavo o izvedenskem mnenju naravo sodnega roka, saj je le-ta z izrecno zakonsko določbo 286.a člena ZPP pridobil naravo prekluzivnega roka. Z neupoštevanjem pripomb na izvedensko mnenje, podanih brez opravičljivega razloga po poteku tega roka, tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi tožnika izpostavljene bistvene kršitve procesnih določb. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi opisanih sicer utemeljenih očitkov o kršitvah prometnih predpisov s strani tožnika njegov soprispevek k nastanku prometne nesreče ocenilo v višini 40%. Pri tem je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je zavarovanka toženke tista, ki je spregledala (sicer nekoliko prehitro vozečega) tožnika ter prečkala njegov vozni pas, s tem pa s kršitvijo najosnovnejših predpisov o varnosti v cestnem prometu povzročila nevarno prometno situacijo, ki se je sicer z zgoraj omenjeno nepravilno reakcijo tožnika še zaostrila. Tožnik v svoji pritožbi povsem utemeljeno izpostavlja, da je avtomobil nevarnejša stvar od motornega kolesa. Vse navedeno po presoji sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materia