41. člen ZBPP

Ker je povprečni mesečni dohodek tožnika presegal z zakonom določen cenzus in se je tekom koriščenja pravice do BPP njegov finančni položaj in položaj družinskih članov spremenil, pa tožnik sodišča o spremenjenih okoliščinah ni obvestil, je toženka pravilno odločila, da je tožnik dolžan zaradi neupravičeno dodeljene BPP povrniti znesek, ki je bil na podlagi sklepa toženke izplačan iz sredstev BPP kot strošek zastopanja po odvetnici na podlagi predhodno dodeljene BPP. Med strankama je nesporno, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 9. 2019, vendar pa je bila tožniku vročena šele 26. 5. 2025. Zato tudi drži, da navedena odločba v času vložitve tožnikove tožbe v upravnem sporu še ni postala pravnomočna, saj je tožnik zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu. S tem pa je po presoji sodišča tožnik tudi dobil možnost učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, s katero se je po vročitvi seznanil. Sodišče v zvezi z dolgotrajnostjo vročanja izpodbijane odločbe tožniku dodaja še, da s tem tožnik ni utrpel nobenih drugačnih stroškovnih posledic, kot bi ga zadele, če bi mu bila odločba vročena prej. Tožnik je namreč v skladu z II. točko izreka izpodbijane odločbe dol

Glede dolgotrajnosti vročanja tožnik poda pavšalne ugovore glede kršitve načela pravne države. Ker je tožnik dolžan izpolniti obveznost iz izpodbijane odločbe, tj. vrniti znesek stroškov neupravičeno pridobljene BPP, v roku 30 dni od prejema odločbe, zanj pred vročitvijo izpodbijane odločbe in pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te odločbe tudi niso mogle nastati škodljive posledice.

Ni namreč jasno, kakšno je bilo tožničino premoženjsko stanje ob izdaji odločbe o odobritvi BPP (ali je bila že takrat solastnica nepremičnine v Ljubljani) in kakšno po spremembi (v čem se je njeno premoženjsko stanje povečalo) in kdaj je do te spremembe pravzaprav prišlo, glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Tudi glede domnevne spremembe tožničinega kraja dejanskega bivanja, sodišče iz izpodbijane odločbe ne more razbrati, kdaj naj bi do te spremembe prišlo, ponovno glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Iz tega je mogoče sklepati, da je pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca med drugim pomembno, kje oseba dejansko prebiva in kje ima prijavljeno stalno prebivališče. Če bi torej prosilec dejansko prebival drugje, kot pa bi imel prijavljeno stalno prebivališče, bi se to štelo v njegovo premoženje. Pri tem so pravnorelevantne tudi določbe ZPPreb-1, iz katerih izhaja, da ima posameznik sicer lahko naslov za vročanje (6. točka prvega odstavka 2. člena ZPPreb-1), pri čemer pa je ta lahko le na naslovu prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 25. člena ZPPreb-1). <

Tožnik pred izdajo odločbe o dodelitvi BPP ni lažno prikazoval svojega premoženja oz. ni zamolčal podatkov o svojem premoženju niti ni v zvezi s tem premoženjem prišlo do sprememb. Čeprav je toženka za te podatke izvedela (tudi) iz druge zadeve, pa so ji bili s strani tožnika podani že prej v konkretni zadevi - ob vložitvi tožnikove prošnje, toženka pa teh podatkov ni (ustrezno) uporabila pri odločanju, čeprav bi jih mogla in morala uporabiti. Sodišče zato ugotavlja, da gre za ponovno odločanje o isti stvari na osnovi povsem istih dejstev ter s tem za pravno neutemeljen poseg v pravnomočno odločbo izven pooblastil iz 42. in 43. člena ZBPP.

Pravica do izjave omogoča stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka.

Ni brez pomena, na katerem od v prvem odstavku 43. člena ZBPP določenih razlogov tožena stranka utemeljuje, da je tožeča stranka prejela brezplačno pravno pomoč neupravičeno oziroma kaj je razlog za prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči in kdaj je razlog za prenehanje tega upravičenja nastopil.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod točko II. Podatki o družinskih članih, ni navedla nikogar, prav tako med postopkom ni sodelovala in na poziv upravnega organa ni odgovorila. Upravni organ je glede na pasivnost tožeče stranke, pravilno uporabil podatke pridobljene iz uradnih evidenc, in sicer v višini kot izhaja iz uradnih evidenc.

Določba desetega odstavka 10. člena ZUPJS določa tistega od staršev, pri katerem se otrok upošteva kot njegov družinski član v primeru ugotavljanja njegovega materialnega položaja za namen uveljavljanja pravic iz javnih sredstev (tudi v primeru uveljavljanja pravice do brezplačne pravne pomoči po ZBPP), kar pa ne pomeni, da se tistemu od staršev, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, oziroma pri katerem otrok ne živi, finančna skrb, ki jo ta namenja otroku, ne upošteva pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja, ko uveljavlja pravice iz javnih sredstev. Temu staršu se namreč po izrecni določbi 1. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev (v obravnavanem primeru pravice do brezplačne pravne pomoči) ugotovljeni dohodek zmanjša za izplačane preživnine.

V primeru, ko je med vložitvijo predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča preteklo daljše obdobje in so se prejemki predlagatelja v tem času občutno spremenili, je ob upoštevanju temeljnih določb ZST-1, ZUPJS ter ZBPP kot tudi samega namena instituta oprostitve plačila sodne takse po presoji pritožbenega sodišče edino pravilno, da se upoštevajo tekoči dohodki predlagatelja iz zadnjih treh koledarskih mesecev pred odločanjem o predlogu za taksno oprostitev.

V postopku vračila BPP, iz razlogov po 43., 48. in 49. členu ZBPP, je glede rokov zastaranja treba po analogiji uporabiti določbe ZDavP-2, saj navedeno predstavlja javnopravno razmerje. Odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena BPP, je bila izdana 24. 7. 2017. Tožnik je bil že v letu 2017 pozvan, da se izjavi glede ugotovitev o svojem premoženjskem stanju, ponovno je bil pozvan k izjavi z dopisom z dne 18. 6. 2020. Z vsakim dopisom oz. uradnim dejanjem organa se je tek zastaralnega roka pretrgal. Z vsakim pozivom je začel 5-letni zastaralni rok znova teči, to pa pomeni, da se do izdaje izpodbijane odločbe še ni iztekel.

Po izrecni določbi 26. člena ZPND se pri dodelitvi BPP žrtvam nasilja v družini ne upoštevajo pogoji iz ZBPP (tako subjektivni kot objektivni pogoj), zato po mnenju sodišča v postopkih v zvezi z BPP po ZPND, ki bi ga organ moral upoštevati tudi v obravnavani zadevi, ne pride v poštev niti uporaba določb ZBPP o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti BPP ter o vračilu sredstev iz naslova BPP (členi 41 do 43 ter 46 do 49 ZBPP), saj so te določbe povezane z ugotavljanjem premoženjskega stanja prosilca oziroma s spremembo le-tega v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja finančnega pogoja za BPP.

Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi toženka kršila prepoved reformatio in peius. Taka prepoved toženke, ki je v prvem ponovnem postopku odločila, da tožniku upravičenost do BPP preneha 11. 5. 2021, pa je bila ta odločba s sodbo I U 931/2021 z dne 13. 7. 2021 nato odpravljena kot nezakonita, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, ni vezala. Taka prepoved veže, ob pogojih iz drugega odstavka 253. člena ZUP, le drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno zatrjuje, da ni bil dolžan seznanjati toženke o spremembah v dohodkih, saj nasprotno izhaja iz drugega in tretjega odstavka 41. člena ZBPP. Iz prvega odstavka 41. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena, iz prvega odstavka 42. člena pa še, da se začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar se ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo, in po logiki stvari je to v predmetnem primeru povečanje tožnikovih dohodkov.

Tožena stranka je po uradni dolžnosti ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje več finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem tožena stranka ni upoštevala pravice stranke do izjave v skladu z 9. členom ZUP. Za zakonito odločitev o zadevi namreč ne zadostuje zgolj objektivno pravilna ugotovitev pravno pomembnih dejstev, temveč morajo biti ta dejstva v vsakem postopku posebej ugotovljena.

Odločanje v ponovljenem postopku ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve odločbe tožene stranke. Navedeno za obravnavani primer pomeni, da bi se morala tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeliti do tožnikovih ugovorov, da gre le za občasne prejemke ter tudi do predlaganega dokaza po opravi poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka z opravo poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu oziroma na drug ustrezen način ugotoviti dejansko stanje, ki v predmetni zadevi očitno ostaja sporno.

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, tj. kot plače, pokojnine, preživnine, rente in druge dohodke, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih, čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval v izjavi na poziv, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka.

Tožena stranka v obravnavani zadevi ni izpeljala ugotovitvenega postopka in tožnice ni pozvala, naj se o njenih ugotovitvah izjavi. V izpodbijani odločbi tožena stranka zgolj pojasnjuje svoje stališče, da glede na pridobljene podatke ter ob upoštevanju dejstva, da jo tožnica ni obvestila o spremenjenih okoliščinah (tj. prodaji podedovanega premoženja), ki lahko vplivajo na dodeljeno brezplačno pravno pomoč, te ni pozivala k izjasnitvi, saj meni, da gre šteti, da se je tožnica s tem, ko ni izpolnila svoje obveznosti glede obveščanja tožene stranke, odpovedala posebnemu ugotovitvenemu postopku. Tako stališče tožene stranke je zmotno. Kolikor bi bil namen zakonodajalca, da se neupoštevanje obveznosti obveščanja šteje kot podlaga za to, da strokovna služba za brezplačno pravno pomoč ni dolžna izpeljati ugotovitvenega postopka, bi bilo to v zakonu določeno. Tako pa za razlago, kot jo je sprejela tožena stranka, ni nobene materialne podlage, torej je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, taka razlaga pa krši pravico stranke do poštenega postopka.

Citirana zakonska ureditev četrtega odstavka 28. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da presodi, ali bi bila mediacija v posameznem primeru primerna, zato že iz tega razloga ne vzdrži zaključek organa, da razlogi za odklonitev soglasja k mediaciji niso pomembni. Ravno to - t.i. neprimernost mediacije - pa tožnik ugovarja, kar tudi smiselno izhaja iz njegovega pojasnila, ki ga je podal v pravdnem postopku (ter kar ponavlja tudi v tožbi) in sicer, da glede na stališče CSD (v zvezi z reševanjem prostorske problematike tožnika po dogovoru z dne 14. 6. 2019) o brezpogojni vrnitvi stanovanja v last tožniku in glede na razloge toženca v odgovoru na tožbo pripoznava tožbenega zahtevka v mediaciji ne predstavlja realnega pričakovanja in bi zato mediacija pomenila le zavlačevanje postopka. Te presoje (torej presoje o primernosti mediacije) pa organ za BPP v obravnavanem primeru ni opravil.

Organ za brezplačno pravno pomoč je izdal odločbo o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči, ne da bi tožnika seznanil s svojimi ugotovitvami in zbranimi dokazi in mu dal možnost, da se o tem izjavi.

Niti ZBPP-B niti sedaj veljavni ZBPP ne dajeta podlage za ustavitev postopka izterjave sredstev prejetih iz naslova BPP oziroma odpis tega dolga, kot to predlaga tožeča stranka v tožbi.

Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče pri odločanju o pravdnih stroških vezano na odločbo pristojnega organa o dodelitvi Bpp. Zato je nedopustno dogovarjanje med odvetnikom in stranko, da v primeru, ko tožnica oceni, da bo v pravdi zmagala, priglasi celotne stroške, da bo odvetnik prejel 100% plačilo in ne le 50% (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Strankam gre povrnitev tistih stroškov, ki so racionalni in nujno potrebni za pravdo.