29. člen ZBPP

Oseba, ki izpolnjuje materialni in objektivni pogoj po ZBPP, je upravičena do brezplačne pravne pomoči odvetnika oziroma druge ustrezno pravno usposobljene osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom (29. člen ZBPP), četudi jo sicer v postopku zastopa stečajni upravitelj. Zastopanje po ustrezno strokovno usposobljeni osebi je bistvenega pomena za učinkovito uresničevanje pravice posameznika do sodnega varstva.

Sodišče se strinja s tožnico, da tožena stranka ni vzela v obzir njene celotne prošnje. Ukvarjala se je le s predlogom za izvršbo, prošnje za brezplačno pravno pomoč za vložitev predhodne odredbe in zastopanje v izvršilnem ter postopku zavarovanja pa ni obravnavala. Že to je razlog, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita. Na tem mestu sodišče še poudarja, da brezplačno pravno pomoč lahko nudi le določen krog zakonsko izbranih oseb (prvi, drugi in tretji odstavek 29. člena ZBPP). Mednje ne sodi pripravnik sodišča. Po tem, ko je ugotovljeno, da prosilec izpolnjuje predpostavke za brezplačno pravo pomoč, se mu slednja dodeli, nudi pa mu jo oseba, ki izpolnjuje zakonske pogoje in jo je prosilec izbral (prvi odstavek 30. člena ZBPP). Šele če tega ne stori, jo določi pristojni organ po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije (prvi in drugi dostavek 30. člena ZBPP). Po povedanem ni dvoma, da med vsebinske predpostavke po prvem in tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kot razlog za odklonitev brezplač

Prosilec ima možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodne prošnje nudila pravno pomoč. Le če tega svojega upravičenja ne izkoristi - ne pa tudi v drugih primerih - organ po uradni dolžnosti na predvideni način določi izvajalca BPP. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev BPP omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

Položaj, ko je obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč po ZBPP, je izenačen s položaji, ko si obdolženec zagovornika vzame sam - v teh primerih pa zakon nadomeščanje zagovornika, ki je odvetnik, po odvetniškem kandidatu izrecno dopušča (četrti odstavek 67. člena ZKP, enako tudi 16. člen v povezavi s 55. členom ZOdv).

Določbe ZBPP, upoštevaje namen, ki ga zasleduje brezplačna pravna pomoč, ne utemeljujejo zavrnitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilcu zgolj zato, ker ga je v postopku, v katerem ta prosi za brezplačno pravno pomoč, dolžan po zakonu zastopati stečajni upravitelj. Zastopanje po ustrezno strokovno usposobljeni osebi je namreč bistvenega pomena za učinkovito uresničevanje pravice posameznika do sodnega varstva.

Upoštevaje, da je namen uzakonitve možnosti izbire odvetnika v vzpostavitvi enakega položaja pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva med prosilcem in osebami z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo izbranega odvetnika, ter ob odsotnosti zakonsko določenega okvirja, v katerem se zagotavlja uresničevanje prosilčeve proste izbire in pooblastil organa pri prekoračitvi meja te izbire, je treba prvi odstavek 30. člena ZBPP razumeti tako, da prosilcu dopušča izbiro odvetnika s sedežem izven območja konkretnega sodnega okrožja. Prvi odstavek 37. člena ZBPP določa, da mora pristojni organ pri odločanju o prošnji upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka. Iz navedenega in iz same umestitve določbe v poglavje VI.A "Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči" je razvidno, da je treba omenjeno načelo spoštovati pri vodenju postopka v zvezi z vloženo prošnjo. Gre za načelo, ki opredeljuje način izvedbe postopka, ki naj bo hiter, brez zavlačevanja in ob čim manjših stroških tako za organ kot za stranko. Ker je zakonsko predpisani postopek formaliziran niz pravil, ki omogoča sprejem materialnopravno pravilne odločitve, postopkovnega načela ni mogoče uporabiti še ko

Tožena stranka je zavrnila predlog za postavitev odvetnika iz Ljubljane, ki ga je predlagal tožnik, ob upoštevanju načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, o čemer se je že opredelilo Vrhovno in tudi Upravno sodišče. Glede na zastopanje v kazenski zadevi, v kateri je mogoče pričakovati več narokov, je tudi po mnenju naslovnega sodišča razumno in pravilno, da se je tožniku določil odvetnik z območja sodišča, kjer se bo kazenski postopek vodil, torej odvetnik iz Trebnjega. Utemeljeno je pričakovati, da bo za navedeno procesno dejanje manj stroškov za odvetnika, ki je z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno, kot za odvetnika iz Ljubljane.

Odločitev, da toženka odvetniku, ki ga je z odločbo določila za izvajanje odobrene BPP iz I. točke izreka, z izvajanjem teh pravnih storitev povezanih potnih stroškov ne bo plačala, ni v skladu z zakonsko ureditvijo, po kateri si lahko prosilec izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP, odvetnik, ki je z odločbo določen za izvajanje BPP, pa ima za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje pravico do nagrade in povračila stroškov (vključno s potnimi), v višini, izračunani po OT.

Prvi odstavek 29. člena ZBPP ne pomeni, da zaposleni odvetnik postane sam (osebno) stranka v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči. Glede tega ni videti utemeljenega razloga za razlikovanja med tem, ali je odvetnik zaposlen pri drugem odvetniku ali pri odvetniški družbi.

Tožena stranka je prosilki za BPP določila predlaganega odvetnika iz Kranja, za zadevo, ki teče pred sodiščem v Kopru, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka.

Z očitki, da naj bi odvetnik, ki bil je z izpodbijano odločbo dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, že bil tožniku dodeljen v drugi zadevi, v kateri pa svojega dela ni opravil, tožnik uveljavlja izločitev odvetnika v smislu deveta odstavka 30. člena ZBPP. Po upravnosodni praksi se navedeno določilo razlaga tako, da postavljeni odvetnik svoje dolžnosti ne opravlja v redu v postopku, v katerem je bil določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči. Zato tožnikovo mnenje, da mu odvetnik pravne pomoči v predmetni pravdni zadevi naj ne bi zagotavljal kakovostno, ne more biti relevantna okoliščina, da bi ga organ za BPP v tej zadevi ne mogel določiti za izvajalca brezplačne pravne pomoči.