VSC Odločba I Kp 26346/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni M. A. mora kazen zapora nastopiti v ponedeljek 20. 7. 2020.

1S pritožbeno izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje obsojenčevo prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper odločbo se je pravočasno pritožil obsojenec po svojih pooblaščencih. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določil Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila drugega odstavka 347. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obsojenec, po tem, ko je bil v decembru 2019 pozvan, da 9. 1. 2020 v ZPKZ D., nastopi kazen zapora, zaprosil za odložitev izvršitve kazni zapora. Ob tem, ko ni uveljavljal odložitvenega razloga iz 24. člena ZIKS-1 (konkretno iz 1. točke prvega odstavka citiranega določila), je uveljavljal sui generis odložitveni razlog iz 82. člena ZIKS-1. Opirajoč se na dve zdravniški potrdili o razlogih za odlog nastopa kazni zapora je zatrjeval, da:

- mu zavod, v katerem bi moral nastopiti kazen zapora, zaradi njegove hude bolezni, poškodbe oziroma potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (določilo 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1) in

- da brez tuje pomoči ni sposoben opravljati vsaj ene od osnovnih življenjskih potreb, v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavod, v katerem bi moral nastopiti kazen zapora, pa mu te pomoči ne more zagotoviti.

6Po zdravniškem potrdilu o razlogih za odlog nastopa kazni zapora, ki ga je izdal specialist s področja psihiatrije (priloga B 23) naj bi bil obsojenec nesposoben za prestajanje kazni zapora do 28. 2. 2020. Novega potrdila, ki bi kazalo na nujnost odloga izvršitve kazni zapora iz razloga na področju psihiatrije, obsojenec ni predložil. Tudi komisija, ki jo je angažiralo sodišče, pa ni ugotovila topoglednih zadržkov za prestajanje kazni zapora, zaradi česar ne more biti dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da razlogi s področja psihiatrije za odlog izvršitve kazni zapora pri obsojencu niso podani, ko je tako glede na predvidevanja zdravnika psihiatra v edinem relevantnem zdravniškem potrdilu (ko govori o nesposobnosti za čas do 28. 2. 2020), povsem brezpredmetna obsojenčeva razprava v vlogi, datirani z dnem 5. 6. 2020, ko navaja, da pogreša opredelitev komisije do zdravniškega potrdila in tudi pritožbena razprava, ki ima morda v mislih, da je tudi v tem pogledu dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno.

7Relevantna je torej le še polemika o obsojenčevi nesposobnosti prestajanja kazni zapora iz razlogov, ki jih je v potrdilu z dne 19. 12. 2019 (priloga B 16) nanizal zdravnik specialist nevrokirurg. Skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1, je sodišče prve stopnje, ko se mu je porajal dvom v zagotovljenost ustrezne zdravstvene oskrbe v zavodu, oziroma sum zlorabe, skladno s pričakovanji obsojenca, izraženimi v prošnji za odložitev izvršitve kazni zapora, (list. št. 188) pridobilo mnenje zdravniške komisije, ki jo imenuje, minister, pristojen za zdravje (v nadaljevanju: komisija).

8V zvezi s prvim mnenjem komisije, je obsojenec pogrešal zlasti neopredelitev komisije do obstoja odložitvenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, kar je, ker se tudi sodišče prve stopnje v svoji odločbi z dne 19. 2. 2020 do tega vprašanji ni opredelilo, narekovalo odpravo citirane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev.

9V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje znova angažiralo komisijo, ko ji je zastavilo vprašanje danosti odložitvenih razlogov iz 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1. Kot je mogoče razbrati iz mnenja komisije (tako tistega z dne 29. 1. 2020, kot tistega z dne 31. 3. 2020) je komisija s strani sodišča prejela med drugim tudi zdravniško potrdilo dr. B. (priloga B 16). Tako je komisija upoštevaje tudi to potrdilo, kot tudi vso preostalo s strani obsojenca posredovano dokumentacijo, česar pritožba ne osporava, podala svoje mnenje o tem, da pri obsojencu niso podani odložitveni razlogi iz 82. člena ZIKS-1, niti tisti iz 24. člena ZIKS-1 in s tem se je implicite opredelilo tudi do nesprejemljivosti mnenja dr. B. o izpolnjenosti pogojev za odložitev izvršitve kazni zapora za čas vsaj enega leta po operativnem posegu. Ker se je torej komisija na tak način opredelila do mnenja obsojenčevega zdravnika, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obsojenčevemu predlogu z dne 5. 6. 2020 (list. št. 246), da naj se zadeva vrne komisiji v izrecno opredelitev do mnenja nevrokirurga dr. B. Ker je komisija vzela v obzir vso po obsojencu posredovano relevantno zdravstveno dokumentacijo in se argumentirano opredelila o tem, da je obsojenec sposoben prestajanja kazni zapora, ko se je tako implicite opredelila do drugačnega mnenja obsojenčevega zdravnika, je sodišče takšno mnenje komisije utemeljeno sprejelo. Obsojenec je bil s stališčem komisije, preden je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, seznanjen, v vlogi na list. št. 246 je le na povsem načelni ravni, kot je zgoraj povzeto, mnenje komisije zavračal.

10Ob tako le načelnem nasprotovanju mnenju komisije, ko je zagovornik pogrešal le izrecno opredelitev komisije do mnenja obsojenčevega zdravnika, ko pa tudi pritožbeno ni sporno, da je komisija z mnenjem razpolagala in se z odgovorom na vprašanja sodišča dejansko opredelila, da mnenje zdravnika ni sprejemljivo, je za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva in povsem zadostna opredelitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj mnenju komisije sledi, zaradi česar ne more biti na mestu pritožbena graja, da izpodbijana odločba ne ustreza standardu obrazložene sodne odločbe in da se obsojenec zoper zgolj pavšalno navedbo, da sodišče nima razloga za dvom o podanem mnenju in njegovi dopolnitvi, niti ne more konkretno braniti.

11Za pritožbeno sodišče ni dvoma, da je bila obsojencu zagotovljena zadostna kontradiktornost. Kot rečeno je v vlogi z dne 5. 6. 2020 obsojenec ob jasnem odgovoru komisije, zaman pogrešal izrecno opredelitev na vprašanje nesprejemljivosti mnenja dr. B., razprava o odložitvenem razlogu s področja psihiatrije pa je zaradi poteka časa postala brezpredmetna. Dopolnitev mnenja komisije tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni bila potrebna, dejansko stanje je bilo na podlagi razpoložljive dokumentacije in strokovno utemeljenega mnenja komisije v zadostni meri in pravilno ugotovljeno, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da odložilni razlogi, niti v smislu določila 24. člena ZIKS-1, niti v smislu določila 1. in 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 niso podani. Glede na navedeno se odločitev o zavrnitvi obsojenčeve prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora izkaže kot pravilna in zakonita.

12Glede na to, da obsojenec ni dokazal obstoja zakonskega razloga za odložitev izvršitve kazni zapora, ko tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene in ker je tudi odločba prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določilom prvega odstavka 248. člena ZUP in skladno z določilom četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1 odločilo še, da mora obsojenec kazen zapora nastopiti v ponedeljek 20. 7. 2020 in sicer v Zavodu za prestajanje kazni zapora D., S. ..., kakor je bilo opredeljeno že v pozivu I Ikz 26346/2018 z dne 9. 12. 2019, ki ga je izdal sodnik, ki pri Okrožnem sodišču v Celju vodi zadeve izvrševanja kazni zapora.